"Težava je v tem, da Stathis predstavlja manjšino v Sirizi, torej Levo platformo. Večji del članstva pa je privolil v argument, da je program, ki je usmerjen proti varčevalni politiki Evropske unije, mogoče izpeljati v kontekstu evroobmočja," je v komentarju Kouvelakisove kritike Sirizine politike povedal Richard Seymour, sociolog z univerze London School of Economics, avtor bloga Lenin's Tomb in eden boljših poznavalcev novih levih gibanj in strank v Evropi. V Varoufakisovi potezi vidi tudi določeno naivnost Sirize: "Verjeli so, da bodo po izvolitvi v EU-ju dobili določene zaveznike ali pa vsaj sogovornike v evroobmočju. Ampak zelo očitno so sami sebe slepili, ko so pričakovali, da bodo denimo Holland in drugi socialni demokrati stopili na njihovo stran, čeprav so vendar ti isti socialnodemokratski voditelji vodili varčevalno agendo. Tako da je bila Siriza popolnoma osamljena. Trenutno vidim dve možnosti: ali bo grška vlada popolnoma kapitulirala – kar začasno za prihodnje štiri mesece že je – ali pa bo morala izvesti neke vrste izhod iz evroobmočja, kar seveda ne bi bilo preprosto."

Levica, ki misli politiko onkraj države in ekonomijo onkraj kapitalizma
Tudi zaradi teh prvih kompromisov se lahko postavi vprašanje, ali lahko govorimo o neki trdni filozofiji ali teoriji za novimi strankami, čeprav se je v zadnjih letih veliko govorilo o novem vzponu angažirane filozofije. Sociolog Primož Krašovec, ki je že več let povezan tudi z našim jedrom levo pozicionirane teorije, ki se je pred leti oblikovalo predvsem v okviru Delavsko-punkerske univerze, o pomenu filozofije za novo levo politiko pravi: "Nove leve stranke definitivno imajo zelo močno intelektualno komponento. Ne mislim pa, da gre tu za preprosto zaporedje v smislu: najprej razmišljamo in teoretsko razpravljamo, potem pa sledi trenutek odločitve, ko prestopimo v prakso. Mislim, da je pomen teorije za levico drugje, in sicer v tem, da razbija spontane ideološke predstave o svetu in družbi. Če gre seveda za levico, ki si želi misliti politiko onkraj države in ekonomijo onkraj kapitalizma."

Trije levičarji ustanovijo štiri stranke, trije desničarji zasnujejo zastavo
Znane so šale na račun neenotnosti levice, npr. trije levičarji takoj ustanovijo štiri stranke, trije desničarji pa se nemudoma povežejo in čez pol ure že imajo skupno zastavo (to šalo je pred kratkim v Ljubljani povedal oblikovalec Mirko Ilić, ki je predaval o simbolih sovraštva). In tudi Krašovec pravi, da za sodobno levico stoji več filozofskih linij: "Če samo pomislimo na lokalno situacijo in pluralnost leve teorije v njej: obstajajo novejša branja Marxa ali pa marksizma, zelo močna avtonomistična branja Marxa ali pa avtonomistična različica marksizma, krogi levičarskih intelektualcev, ki se veliko ukvarjajo s Foucaultom in pa Deleuzom, ter seveda najbolj znani psihoanalitični krog ali pa psihoanalitična šola, ki jo verjetno lahko tudi uvrstimo na levico. Prav ta kombinacija usmeritev daje levici ne samo njeno značilno pestrost, ampak tudi večjo intelektualno moč, saj skozi različne perspektive osvetljuje isto vprašanje. Tako da mislim, da v povezavi z levico težava nastopi prav takrat, ko zaznamo, da ima levica neko enotno homogeno teorijo. Ker potem nimamo več teorije, ampak imamo svetovni nazor oziroma ideologijo."

Podemos vs Siriza ali ni oboje isto
In čeprav mediji predvsem zaradi hitrega uspeha obeh poenostavljeno v isti krog nove levice uvrščajo Sirizo in španski Podemos, obstajajo velike idejne razlike tudi med grško in špansko novo levico. "Podemos se zelo naslanja na Ernesta Laclaua in njegov populizem, pri katerem gre za idejo, da se ne moremo več opirati na mobilizacijo delavskega razreda in tradicionalne levičarske politike; potrebujemo nove ideološke koncepte, s katerimi lahko nagovorimo množice," pravi Seymour, ki pa po drugi strani v Sirizi vidi veliko bolj tradicionalno, protikapitalistično formacijo. "Njeno ozadje je evrokomunizem, ki je pomenil odvrnitev od komunizma, stalinizma in od nadzora Sovjetske zveze nad levičarskimi strankami. Evrokomunizem je pomenil nastop leve politike, ki sprejme kot svoje sistemsko okolje parlamentarno demokracijo in pluralizem. Levemu krilu evrokomunizma nekako ustreza položaj Stathisa Kouvelakisa, ki poudarja, da je prevzem oblasti prek volitev treba izrabiti kot priložnost za spremembo družbe, za radikalno spremembo premoženjskih in oblastnih razmerij v družbi."

Politična moč filozofov? Nisem čisto prepričan ...
Sirizo je že pred tremi leti podprl tudi slovenski filozof Slavoj Žižek, ki je med drugim skupaj s Ciprasom leta 2013 nastopil na zagrebškem Subverzivnem festivalu. Tam je tudi nastala ničkolikokrat citirana Žižkova izjava, da bi vsi tisti, ki ne podpirajo Sirize, glede na njegovo "vizijo demokratične prihodnosti dobili enosmerno letalsko vozovnico v poslovnem razredu v smeri proti gulagu". Prav Žižkovi odmevni nastopi so veliko pripomogli k razširitvi mnenja, da se okoli novih levičarskih strank oblikuje tudi nova levičarska politična filozofija. A vsi se to tezo ne strinjajo. O dejanski politični moči sodobnih filozofov tako Seymour pravi: "Nisem čisto prepričan. Lahko sicer vidim, kako so različne koncepte Alaina Badiouja, povezane z njegovim pojmom dogodka, uporabili za interpretacijo teh dogodkov. Mislim, da je Žižek neskončno zabaven, ampak glede njegovega družbenega vpliva ne bi bil tako zelo prepričan. Res je, da je Žižek podprl Sirizo, in to je bilo pomembno za posredovanje njenih idej določenim intelektualnim krogom, kar je po mojem mnenju bilo dobro. Podprl je tudi Chaveza in to se mi je tudi zdelo v redu. Vse to so stvari, nad katerimi nočem vihati nosu in zviška gledati nanje, ampak prav tako pa ne želim pretiravati s poudarjanjem njihovega pomena."

Maj '68 ali pot v Damask za Alaina Badiouja
Na vprašanje o porajanju nove misli pa Krašovec odgovori, da so ključne še vedno ideje, oblikovane v kontekstu maja 1968: "Tudi Badiou poudarja, da je bil to zanj ključni oz. formativni dogodek oz njegova pot v Damask. Mislim, da je maj '68 znotraj poznega kapitalizma neka spodletela, ampak protirevolucionarna situacija, v kateri se je tudi zlomila stara levica in po kateri lahko govorimo o novi levici. Tedaj se je nepovratno zlomila klasična marksistično-leninistična, pa tudi socialdemokratska vizija političnih sprememb. Takrat se je tudi odprla množica novih in še vedno aktualnih vprašanj: recimo vprašanje psihološke represije ali pa psihološkega programiranja. To so denimo Adornove besede iz njegove študije oglaševanja. Sledila je problematizacija spolnih razmerij in družinskega življenja oziroma poskus totalne kritike meščanske družbe. Torej nova levica je odprla množico vprašanj, ki gredo močno onkraj političnega imaginarija stare levice, kjer je šlo samo za vprašanje, ali državni aparat zavzeti z revolucionarnim naskokom ali skozi parlament. Na to se je na koncu v svoji dekadentni fazi zvedla stara levica."

Za oblikovanje novih levih strank in pa tega, kar morda prehitro imenujemo nova kritična teorija, je bilo – vsaj tako se zdi – ključno leto 2011. Tega leta med drugim nastane gibanje Occupy, v Grčiji pa se zgodi najradikalnejši padec življenjskega standarda po drugi svetovni vojni; plače zaposlenih in pokojnine so se znižale za kar tretjino. Morda bi celo lahko govorili, da je nastopilo stanje organske krize, če se naslonimo na koncept Antonia Gramscija, ki opisuje stanje zaostrene krize, v kateri se družbeni razredi ločijo od svoji tradicionalnih političnih strank in ko množice izstopijo iz svoje običajne politične pasivnosti. "Mislim, da je bilo leto 2011 zelo pomembno, ampak isto velja za celotno protiglobalistično gibanje, okoli katerega se je zbralo precej levičarskih intelektualcev," pravi Seymour. "In prav tako je bilo dogajanje okoli tega gibanja pomembno za uveljavitev nekaterih novih akademikov in intelektualcev."

Razpad posthladnovojnega konsenza
Sledila je celo radikalizacija mišljenja nekaterih prej zelo zmernih mislecev, kar Seymour opisuje kot izzivanje "posthladnovojnega konsenza, torej obračun z idejo, da so bila vsa večja politična vprašanja že rešena in da je zdaj edina še odprta stvar vprašanje ekspanzije liberalne kapitalistične demokracije, ki pa ga tako ali tako ni več mogoče ustaviti". "Zdaj pa končno imamo sicer manjšino teoretikov, ki ta proces postavljajo pod vprašaj. Zato se mi zdi pomembno, da so med poslanci Sirize ljudje kot Costas Lapavitsas; in nasploh da je v stranki veliko intelektualcev. Tudi za Yanisa Varoufakisa, ki sicer stoji precej na desnem polu Sirize in niti ni član Sirize, lahko rečemo, da predstavlja novo akademsko znanost. Pomembno je tudi, da je razvoj dogodkov po izbruhu krize predvsem zaradi vztrajnosti in rigidnosti neoliberalne ortodoksije šokiral nekatere akademike, tako da so tudi nekateri ljudje sicer zmernih prepričanj, kot je Paul Krugman, začeli razmišljati v smeri bolj radikalnih odgovorov. Torej, da, akademska sfera se odpira, vprašanje je le, na kakšen način lahko vzpostavi interakcijo in dialog z mobilizacijo ljudstva."

Prav vprašanje zveze med radikalizirano humanistično znanostjo in dejansko politično akcijo se zdi najbolj pereče vprašanje, v katerem tiči tudi razlog, zakaj tudi na prvi pogled radikalne stranke ne izvajajo radikalne politike. "Mogoče je bil en samo kratek trenutek, ko je bil kapitalizem kot sistem diskreditiran. Ampak to je bil dejansko samo trenutek in zelo hitro so se stvari vrnile v utečene ideološke tire," pravi Krašovec. "In zdaj recimo tudi na levici potekajo predvsem razprave o neenakosti, distribuciji, ne pa o samih produkcijskih razmerjih. Bil je neki moment, ko se je morda ponovno govorilo o razredni identifikaciji in razrednem boju, zdaj pa se spet govori o socialni vključenosti; ali pa se govori o neenakosti dohodkov, ne pa o strukturnih pogledih razredne neenakosti. Kar pomeni, da so se stvari spet vrnile nazaj v glavnem ideološkem toku. In mislim, da je podobno z meščansko demokracijo, da lahko vidimo tudi ta obrat. Z valom protestov je bil meščanski politični sistem problematiziran, ampak dve ali tri leta pozneje pa navijamo hkrati za Tino Maze in za Sirizo in se nam zdi precejšen uspeh, da neka že precej razvodenela levičarska stranka zmaga v neki dokaj periferni evropski državi. Se pravi, tudi ta moment problematizacije političnega sistema je tudi že minil – vsaj za zdaj in upam, da ne nepovratno."

Izključeni iz demokratičnega procesa
Pojem demokracije je sicer eden ključnih v razpravi o sedanji krizi, ki je predvsem v Grčiji in Španiji iz gospodarske prešla v politično tudi tam nekje okoli leta 2011. Zaostritev vseh nasprotij, ki jih je za seboj prineslo vztrajanje pri neoliberalni ortodoksiji in z njo povezanem naglem naraščanju razlik oziroma poglabljanjem prepada med bogatimi in revnimi, je namreč privedlo do situacije, ki jo svetovno znana sociologinja Saskia Sassen imenuje izgon. Prav zaradi padca v revščino je namreč vedno več ljudi kljub življenju v formalni demokraciji izločenih iz procesov odločanja. "Neoliberalizem je v svojem bistvu sovražen demokraciji, ki je pojem, ki je inherentno povezan z egalitarnostjo in kolektivom," meni Seymour, ki v potezah Sirize vidi tudi pomembne korake h krepitvi demokracije, kar je zelo pomembno tudi, če pomislimo, da je Grčija šele sredi sedemdesetih let odpravila vojaško diktaturo in da je njena demokracija pravzaprav izredno mlada. "Siriza poskuša demokratizirati grško državo in ošibiti njene avtoritarne vidike. Zelo pomemben konkreten ukrep je bila denimo prepoved uporabe solzivca proti protestnikom. Naslednja stvar pa je bila krepitev pravic priseljencev," pravi Seymour, ki po drugi strani v Podemosu vidi veliko večjo težnjo k neposredni demokraciji: "Podemos izhaja iz gibanja Indignados, iz situacije, ki je denimo zelo podobna spontani samoorganizaciji na trgu Tahrir. Seveda so takšna spontana samoorganiziranja krhka in nimajo dejanske politične moči, vseeno pa imajo pedagoški pomen, saj so nekakšna vaja iz demokratičnega odločanja v vsakodnevnem življenju."

Prvak prezirljive drže – minister Schäuble
In če se vrnemo na začetek; k (bolečim) kompromisom. Zdi se, da je vladajoča politika (in ideologija) Unije svoj resnični obraz pokazala v eni zadnjih izjav nemškega finančnega ministra Schäubleja na račun grške vlade: "Vladati pomeni biti na zmenku z realnostjo in realnost ni vedno lepa kot sanje." "Schäuble je ena najbolj prezirljivih oseb v celotni Evropi," pravi Richard Seymour, ki to izjavo ocenjuje kot "klasični primer kapitalističnega realizma". "Gre za izraz trenutne evropske oblasti, ki trdi, da alternative ni, in da bi ta teza postala resnična, je treba dokazati, da Grki ne morejo čisto nič narediti, da bi premagali oblast, na čelu katere so Nemci. Ampak mislim, da bodo morda kmalu doživeli presenečenje. Morda v kratkem Grki res ne morejo premagati Unije, ampak situacija je še vedno odprta."