"Besede so se mi zagnusile, ker je bilo treba nujno nekaj izgovoriti," je Zorana Baković zapisala v sobotnem Delu, kjer se med drugim sprašuje: Kdaj je otrok v sebi ubil empatijo do vseh drugih? Besedilo je nastalo po tragedijah v Srbiji, ki sta za seboj pustili 17 smrtnih žrtev.

Ob tem se je začelo govoriti o vrednotah, ki prevladujejo v srbski družbi, kaj sploh so, kaj zagovarjajo, čemu nasprotujejo in če sploh obstajajo t. i. "srbske vrednote".

V sobotni kolumni je zapisala, da naj bi srbske vrednote predstavljale nasprotje zahodnim vrednotam, ki jih je eden izmed ministrov obtožil za vzrok za beograjsko tragedijo. "Težava s srbskimi vrednotami je v tem, da se ne ve, kaj sploh so. Kaj bi morale zagovarjati. Srbske vrednote ne spadajo ne na Vzhod ne na Zahod. Kar je odsev tega mentalnega in družbenega kaosa, ki je zame ključen problem zapletenosti vprašanja o Srbiji in njeni prihodnosti. Kaj Srbija pravzaprav sploh želi biti in kam spada?"

Baković je v pogovoru za Val 202 izpostavila, da so t. i. srbske vrednote nekaj, kar je ta hip največji izraz zmedenosti srbskega naroda: "Zelo veliko se o njih govori, nihče pa v resnici ne ve, kaj je vsebina teh vrednot."

Tragedija srbske družbe, ki jo Baković gleda skozi prizmo Beograda, je globoka razdeljenost na dva osnovna dela: razum in iracionalnost. "Razum je po eni strani v Beogradu zelo prisoten. In pri veliko Beograjčanih in prebivalcih Srbije vodi k razmišljanju, da bi družba morala biti organizirana po načelih vladavine prava in človekovih pravic. Ne pa na iracionalnih izmišljotinah, sanjarjenju in seveda tudi pogubnih političnih idejah."

Po njenem mnenju prevladuje sloj družbe, ki sledi strankam na oblasti s predsednikom Aleksandrom Vučićem na čelu, ki Srbijo neprestano vleče v preteklost in občutek, da je Srbija vedno bila žrtev. "Vse to pa je prepleteno z neprestanim povzdigovanjem nasilja. To se začuti nemudoma, ko prečkate mejo s Srbijo, že na avtocesti. Potem pa v mestu, na ulici, v stikih z ljudmi. Na vseh področjih.

Ob tem opaža izgubljenost Srbije v Evropi brez jasne odločitve, kam spada, katerim kulturnim vrednotam in kateri kulturni hemisferi sledi ter na katero stran bi se morala obrniti. "To se zelo jasno vidi v zunanji politiki, ki je z ene strani pomešana z vsemi mogočimi stališči: hočemo v Evropo, nočemo, priznali bomo Kosovo, ne bomo ga .... z druge strani pa je zelo zmanipulirana z interesi določenih posameznikov ter strank in njihovih vodij.

Kam bo šla Srbija v prihodnosti?

"Težavo imamo pri tem, kam bo šla Srbija v prihodnosti. Pri vsem tem mislim, da ko govorimo o tako imenovanih srbskih vrednotah, ki se sklicujejo na nacionalni ponos in na to, da Srbije ne bo nihče več zmanjševal ... ne poznamo definicije neke javne morale." Ni jasnih sporočil o tem, česa se ne sme, izpostavlja Baković. "Ni svetih reči pri teh vrednotah, ki bi morale biti nad vsem tem, nad območjem in nad zgodovino. Zaradi vsega tega mislim, da srbske vrednote pravzaprav ne obstajajo. Obstaja velik konflikt med veliko nezadovoljnimi Srbi, pri tem še posebej izpostavljam Beograd."

To nezadovoljstvo izvira iz mešanice grozne korupcije, velike razlike med bogatimi in revnimi ter posledice nekega neznanja, opozarja novinarka Dela. "Zato pa ta del prebivalstva pošilja svoje otroke v Evropsko unijo, da bi se vsaj oni rešili, če se sami niso. Z druge strani pa so isti ljudje veliki kritiki Evropske unije in zagovorniki tega, naj se Srbija nikoli ne pridruži Uniji. Vso krivdo pa valijo na Evropo, Zahod, Združene države. Tukaj lahko vidite, kako je ta družba zmedena. In o kakšnih vrednotah sploh govorimo."

Mit žrtve

V Srbiji je še posebej izrazit "mit žrtve srbskega naroda". "Ves čas je prisotno prepričanje, da Srbije nihče nikoli ni maral in želel, da bi obstajala. Da je vedno bila bombardirana, da so jo poskušali razkosati ... " S tem se je skoraj vsaka država že spopadla v zgodovini. Medtem ko je v Srbiji to še vedno na piedestalu, opozarja Baković.

"Na žalost se pri veliki večini v Srbiji zgodovina začne z bombardiranjem Srbije leta 1999. Predvsem glede novih dogajanj. ... Torej, ko so nas bombardirali. Nihče nima občutka, potrebe in ambicij, da bi šel dlje od tega in se vprašal, kaj je privedlo do tega, zakaj se je to bombardiranje sploh zgodilo. Kako je Srbija ravnala pred tem. Dovolj je to, da je bila Srbija bombardirana in da se ne problematizira nič drugega. Seveda obstajajo izjeme, vse več je zgodovinarjev in intelektualcev, ki opozarjajo, da si Srbija ne sme zatiskati oči pred svojimi dejanji, ki jih je povzročila."

Baković pojasnjuje, da je treba poveličevanje žrtve treba prepoznati tudi v vprašanjih, kot so: kaj pomeni biti Srb, kdo pravzaprav so, kje so njihove meje, kdo so njihovi prijatelji in kdo so sovražniki. "Nad vsem tem pa: kdo si želimo postati in kdaj. V vsej tej megli je enostavno občutiti to samopomilovanje in neprestano ponavljanje zgodovine žrtve, ki bo vsakič znova tarča nekoga. Ob tem pa se ne vprašamo, zakaj in kaj je k temu pripeljalo in ali res v vsem tem obstaja neka krivica Srbije."

"S tem se ne sme manipulirati, ampak zgodi se zelo hitro. Še posebej s takšno politiko. Ob tem poudarjam, da to, da nekdo s tem manipulira, ni dovolj velik razlog, da lahko trdimo "uboga Srbija, ki nima druge izbire". O tem bi se morali vprašati, kaj v resnici želimo, razen te konstelacije, kakršna je, če z njo ni zadovoljna."

Ob tem Zorana Baković opozarja na prostor svobodne misli. Ne v smislu, da nekdo ne bi smel nečesa, kar misli, reči v javnosti. Ampak svoboda v lastni glavi. "Treba je razbiti neke meje, ki so jih zgradili v preteklosti, in svobodno sam pri sebi reči, kdo v resnici sem in kakšno je moje mišljenje o genocidu v Srebrenici, napadu na Slovenijo, Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Kakšen je moj odnos do Kosova, do Rusije, ki jo poveličujemo iz razloga, ki ga nihče ne pozna več. In kje sem v vsem tem jaz. In to svobodo, stati pred ogledalom in se vse to vprašati, to je velik del ljudi izgubilo. Ne samo zato, ker bi jim bilo prepovedano. Ampak ker to traja tako dolgo in ker je to družba, ki v tem trenutku nima nobene dobre alternative za to, kar je prisotno."

Srbija v Evropi in svetu ne ve točno, kje je

Srbija že nekaj česa krmari med vzhodom in zahodom. Povezuje se z Rusijo, ob enem pa si želi v Evropsko unijo. V preteklosti je sprejela že veliko mednarodnih dogovorov, ampak stvari se težko premaknejo. Zorana Baković pravi, da Srbija v političnem smislu v Evropi niti sama ne ve točno, kje je.

"Je del te Evrope ali ni? Čeprav je jasno, da je, ker je celo obkrožena s članicami Evropske unije. Ampak ta odločitev, ali smo del Evrope ali ne, je še vedno prisotna. Ves čas se na novo izprašuje ta ideja Evropske unije, za katero še vedno nekateri Srbi pravijo, da mora razpasti, saj ne more obstajati. Osebno mislim, da predsednik Vučić že dolgo ve, kaj pomeni naloga, ki jo je dobil od Evrope in Združenih držav. Ta naloga je povsem jasna: priznati Kosovo in tam prenehati povzročati težave. On ve, da mora to izpolniti. Ampak dela vse, da pot do tega cilja čim bolj podaljša, zaplete, okrvavi in podraži. To je en del srbske tragedije. To, da sta ta stranka in ta predsednik dobila nalogo, ki jo bo Srbija zelo drago plačala. To bi se lahko zgodilo brez vsega tega, kar ta hip preživlja Srbija."

Potencial kreativnosti

Kljub takšnemu profilu srbske družbe pa Baković izpostavlja še en del srbske družbe, to je močna kultura in intelektualna skupnost. "Zavedna in kreativna skupnost, ki se v Evropi predstavlja v taki luči, da ne morete točno razumeti, kako je to mogoče. Kako je to mogoče, da imate v tem istem Beogradu, kjer se dogajajo tako strašne stvari in kjer govorijo tako strašne besede v teh dneh, zelo močno gledališko, glasbeno in umetniško alternativno sceno, kjer se vse to dogaja, kot da so v središču sveta."

"Srbija ima velik potencial te fantastične kreativnosti. Veliko ljudi, ki so zelo talentirani, kreativni in navdušeno gradijo srbsko kulturo, ki bi se lahko v Evropo in svet vklopila kot superiorna sila, če bi se ji odprla vsa vrata. Ampak s temi bremeni, ki jih ima Srbija zaradi svoje nacionalne neopredeljenosti in neodločnosti ter tolerance do oblasti, kakršno ima ... moram opozoriti, da je to demokratično izvoljena oblast ... z vsemi temi bremeni okoli svojega vratu, rok in nog, bo še zelo težko in dolgo iskala to pot v Evropo."