Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jože Černe je bil rojen v številni kmečki družini v Kozarjah, ki so sedaj že del Ljubljane in jih seka zahodna obvoznica. Imeli so veliko kmetijo, oče pa je bil vse do sredine vojne župan na Dobrovi. Jože zelo slikovito opisuje podrobnosti življenja pred vojno, ki je bilo kljub kmečkemu delo za otroke idilično. Stikov z Ljubljano skoraj niso imeli, edino enkrat jih je oče peljal na ogled novozgrajenega nebotičnika. Vse to prekine vojna. Kozarje z okoliškimi naselji Brdo in Vrhovci so postali eno od žarišč revolucionarnega nasilja. Kot desetletni otrok je bil priča grozljivim prizorom. Z vrstniki je že februarja 1942 videl umorjenega krojača Žaklja na Vrhovci. Umori so sledili, tako je videl pri sedanji gostilni Pečarič ustreljenega Skubica, nato še Martinjaka. Jože je videl in celo prepoznal enega od vosovskih morilcev. Černe se živi spominja tudi tragedije na bližnjem naselju Brdo, ko sta domačina z Vrhovcev julija 1942 ubila pri gradu Bokalce dva sprehajoča italijanska vojaka. Okupatorji so se maščevali s požigom Brda in streljanjem nedolžnih talcev. Partizani so Černetovo kmetijo temeljito oropali, mama se je posebej razjezila, ker so poleg živeža odpeljali tudi porcelanasto posodo. Oče se je pred revolucionarji skrival, po vojni pa so ga zaprli, vendar se je uspel rešiti. Kmetje so bili v času komunistične oblasti odkrito preganjani in obremenjeni z obvezno oddajo. Veliko kmetov je propadlo in tudi Černetovi so morali kmetijo prodati. Umori, prizori nasilja in strah, ki so ga vcepljali zlasti komunisti, so Jožeta kot otroka trajno zaznamovali. Da je kasneje normalno zaživel in si ustvaril družino, mu je veliko pomagala tudi glasba in njegovo pevsko udejstvovanje.
Pričevanje zakoncev Modrijan, iz istoimenske starodavne domačije v Rovtah, nas popelje najprej v čas pred vojno, ko so ti kraji dihali v sožitju, saj jih je združevalo bogato kulturno in versko življenje. Pričevalca, oba letnik 1929, v nadaljevanju podelita grozote vojne in revolucije, ki je zaznamovalo njihove kraje. Cilka je v povojnih pobojih izgubila 4 brate, Marku pa je vojna vzela 4 brate in sestro, ki je končala v Teharjah. V njunem pričevanju podrobno spoznamo začetno obdobje italijanske okupacije, ki za običajne ljudi sprva ni predstavljala težav. Po pojavu partizanov so se stvari spremenile. Markova brata, ki sta nanje sprva gledala z naklonjenostjo, sta postala previdna. Partizansko izzivanje okupatorja je sprožilo represalije zaradi katerih je trpelo civilno prebivalstvo. Revolucionarno gibanje je zgodaj začelo z grožnjami, umori uglednih ljudi, tudi duhovnika Geohelija iz Zaplane, ter ropanjem premoženja. Marko podrobno opiše okoliščine nastanka vaške straže in boj s partizani na Vranjih pečinah, kjer je padel njegov brat. Ko nastopijo domobranci in vzpostavijo neko ravnotežje, je domačinom začasno odleglo, pove. Konec vojne je sprožil umik na Koroško in povojne pomore, ki so terjali grozljiv davek, saj je komunistična oblast dala pobiti njihove može in fante. Marko je uspel iz Koroške prebegniti v Italijo. Iz italijanskih begunskih taboriščih je šele leta 1946 prišel domov, vmes je prestal zaslišanje in pretepanje s strani Udbe. Doma je bilo družinsko sožitje porušeno. Zakonca Modrijan povesta, da je bilo v obeh njunih družinah veliko stiske in trpljenja. Poleg tega je komunistična oblast grobo uveljavljala obvezno oddajo in nasilno pobirala večino živeža, ki so ga z muko pridelali. Kljub vsemu, sta si Cilka in Marko ustvarila družino in s trdim delom na kmetiji ustvarila prihodnost tudi za njune potomce. Njuno življenje je prežeto z raznimi preizkušnjami, vendar kleno vztrajata in sta pravi zgled mlajšim generacijam.
Pričevanje pokončnega moža iz Kompolj, 90-letnega Ivana Brodnika, ki se mu ob koncu pridruži tudi sin Jure, nam podrobno prikaže način življenja in sožitja vaške skupnosti v Dobrepoljski dolini pred drugo svetovno vojno, ko je bil oče »vaški mož«. Vojna je to vaško idilo in povezanost do temeljev razbila. Sploh zato, ker se je spomladi 1942 v bližini njihovih krajev zadrževalo vodstvo KPS-ja in OF-a ter uvajalo svojo oblast. Prihajalo je do ropanj premoženja in umorov posameznih vaščanov. Ljudem taka »ljudska« oblast ni bila všeč, poleg tega je italijanski okupator pogosto s topovi streljal na dobrepoljske vasi, saj so tja zahajali partizani. Zgodil se je neverjeten dogodek, da se je 66 žensk iz Kompolj, tudi Ivanova mama, odpravilo do italijanskega poveljnika in zahtevalo, naj nehajo streljati nanje in tudi, naj jih rešijo partizanskega pritiska. Pozneje so te ženske partizani skušali zajeti in vodilne tudi ubiti, pripoveduje Ivan, vendar so jih zaščitili možje in fantje. V tem primeru se prikaže vsa kontradiktornost prepleta partizanskega boja z revolucijo in razmer, v katerih so bili domači revolucionarji za običajno civilno prebivalstvo večja grožnja kot okupator. Ivan Brodnik podrobno opisuje dogodke med vojno in tudi čas po njej, ko so bili na udaru zlasti kmetje, on sam pa si je začel samostojno služiti kruh. Ves čas je bil zvest podpornik domače cerkve in dejaven pri gasilcih. Oblikoval si je družino, po ženini smrti pa živi pri sinu Juriju. Ta ob koncu pričevanje pove, kako težko breme še vedno nosi očetova generacije zaradi okupacije in krvave revolucije, ki je zaznamovala Dobrepoljsko dolino, in hkrati poudari potrebo po odkrivanju resnice in iskanju dialoga.
Ivo je odraščal v zavedni kmečki družini v vasi Slivno in izkusil zatiranje fašizma. Med vojno so očeta internirali Nemci, sam pa je bil mobiliziran v partizane. 7. maja 1945 so v domačo hišo prišli partizani, vodil jih je Albert Gruden Blisk in odpeljali njegovo sestro ter sosedo. Obe dekleti so posilili in pobili s koli v bližini Komna, pove Ivo, ki še vedno podoživlja trpljenje mame, očeta in celotne družine zaradi tega zverinskega zločina. Očeta so komunistični privrženci še dolgo po vojni zavajali, kje naj bi bila hčerka, tako, da jo je iskal po zaporih Jugoslavije. Pozneje se je izvedelo, kje sta bili obe dekleti zagrebeni in so ju lahko pokopali na domačem pokopališču. Pomembno ob tem je dejstvo, da je vodja morilske tolpe, Albert Gruden, v evidencah borčevske organizacije še vedno narodni heroj. V Sežani ima celo postavljen spomenik, kar kaže na popolno moralno zmešnjavo, ki pesti Slovence. Ivo je ostal zvest slovenskemu izročilu in veri. Aktiven je v slovenskih društvih, zlasti pri sloviti nabrežinski godbi na pihala. V slivenski cerkvi pa še vedno igra na orgle, kar bomo videli tudi v pričevanju tega zanimivega klenega slovenskega moža.
98-letna Ana in njen 76-letni sin Ivan podajata zanimivo pričevanje o življenju in preizkušnjah v Gorenji vasi pri Kanalu, nekdaj Sv. Luciji v dolini Soče. Ana je odrasla v veliki revščini, eden njenih prvih spominov je, da jim je neurje odneslo streho in je umrla njena sestrica. Bila je še napol otrok, ko je odšla služit v Milano. Med vojno sta se njena brat in sestra pridružila partizanom in sestra je umrla pod nemškimi streli. Tudi sama je videla, kako so Nemci na brvi pri Desklah ustrelili šest talcev. Po vojni se razmere niso umirile. Ana je septembra 1946 slišala strele, pod katerimi je padel priljubljeni duhovnik in protifašist Izidor Zavadlav, ki je bil trn v peti novih oblasti. Leta 1944 je rodila sina Ivana. Tudi on je obnovil nekatere zanimive spomine, ki jih je z njim delil oče, ki je bil v partizanih, a je po vojni padel v nemilost komunističnih oblasti. Vsa družina je zaznamovana z delom v cementarni Anhovo, oba z mamo imata azbestozo, a vseeno z optimizmom zreta v življenje. V pričevanju je bilo veliko povedanega, marsičesa pa tudi še ne, pravi Ivan Košir, ki si je ustvaril družino, a že leta skrbi tudi za ostarelo mamo.
Izjemno pričevanje Francija Kindlhofer, bil je eden od otrok s Petrička, in je že v otroških letih izkusil in trpel pod komunističnim režimom. Franci v pričevanju pove pretresljivo zgodbo, kako so ga junija 1945 ločili od komaj 32-letne mame, ki je morala pustiti tri otroke, in kot je kasneje izvedel, izginila kot mnogi v Starem piskru v Celju. Kljub različnim prevzgojnim ukrepom, da bi mu spremenili identiteto, in bi pozabil na svojo resnično družino in sorojence, je kasneje izvedel grozljivo resnico. Danes se kot aktivni državljan zavzema za resnico in popravo krivic. Ker zločini proti človečnosti nikoli ne zastarajo, je njegovo aktivno udejstvovanje, močno obremenilo častnega meščana Mestne občine Ljubljana Franca Severja – Franto. Pričevanje s svojo zgodbo dopolni tudi žena Valentina.
S pričevanjem Martina Črnuglja, slovenskega rojaka iz Sao Paula v Braziliji, spoznamo v mnogočem neznano zgodbo. Martin se je rodil v Beli krajini, vendar je preživel srečno otroštvo v Črnučah, kjer so imeli starši gostilno. Z okupacijo in prihodom Nemcev se ni veliko spremenilo, pove. Oče je sprva pomagal partizanom, ob naraščanju revolucionarnega pritiska pa se je pridružil protirevolucionarnemu taboru in bil med aktivnimi domobranci. Zaradi nesoglasij z drugimi voditelji se ni odločil za emigracijo v Argentino, ampak v Brazilijo. Tamkajšnja slovenska skupnost je majhna, a še vedno živa in zelo narodno zavedna.
Izjemna pripoved Slavka Gorenščka ponuja vpogled v manj znano dogajanje v zgornjem Posočju. Spoznamo življenje pod italijansko oblastjo, spremenjene razmere ob izbruhu druge svetovne vojne in zlasti revolucionarno nasilje, ki je v teh krajih prvič udarilo v času Kobariške republike. Slavko Gorenšček je odličen opazovalec in pripovedovalec ter prav poseben človek. Ob zanimivem poklicu, vodenju avtomehanične delavnice, ki jo je nasledil od očeta, je ves čas gojil čut za zgodovino. Tako je zbiral najrazličnejše predmete, ki spominjajo in opominjajo na režime, ki so se menjevali v teh zgodovinsko pomembnih krajih.
Pretresljivo pričevanje Janeza in Jožefe Javornik iz Grosuplja nam ponuja vpogled v medvojno in povojno dogajanje v okolici gradu Boštanj, kjer je bil Janezov oče sprva uslužbenec. Jožefa pove, da so se bali partizanov, ki so pogosto hodili k njim in zahtevali hrano, po vojni pa jih je dodatno ošibila obvezna oddaja. Poti Janeza in Jožefe so se kasneje prekrižale, poročila sta se, oblikovala družino in si s pridnim delom omogočila dostojno življenje. Sedaj, v zrelih letih, pogosteje razmišljata o travmatični preteklosti, ki je zaznamovala njune kraje in njuni družini. Ob koncu pričevanja se sprehodita po dvorišču boštanjskega gradu, ki je žalostna ruševina in opomin na težke čase. Janez pa pokaže hišo, ki danes stoji na mestu, kjer je bila pomorjena Jakopinova družina, in se sprašuje, kaj o tem ve častni meščan Ljubljane Franc Sever - Franta, ki je bil takrat partizan v teh krajih.
Pričevanje 95-letne Anice in njene devet let mlajše sestre Ivanke Gnidovec iz Ajdovca pri Žužemberku nam daje vpogled v življenje trdne kmečke, katoliške družine, iz katere je izšlo več duhovnikov, tudi svetniški kandidat, škof Janez Gnidovec. V njuni družini je bilo deset otrok. Najmlajša Ivanka se spominja idiličnega življenja pred vojno, ko so živeli skromno, a v miru in veselju. Tudi ob okupaciji se ni veliko spremenilo, temveč se je vojna v najkrutejšem pomenu začela, ko so partizani ubili nekaj domačinov, med drugimi tudi uglednega in priljubljenega župana Vidriha. Preživeli smo, to je najpomembneje, dodata ob koncu sestri Gnidovec, ki sta kljub vsem preizkušnjam ohranili vedrino. To pa zato, ker smo odpustili, pravita. »Veliko lažje živimo kot tisti, ki so nam povzročali gorje.«
Pripoved Toneta Prelesnika iz Kočevja je nekaj posebnega, v celoti je posneta v Kočevskem rogu. Ta je zelo povezan z njegovim življenjem, saj velja za največjega poznavalca teh gozdov, poleg tega je tam v povojnih pomorih izginil tudi njegov oče. Mama se ni več poročila. Vse moči je posvetila temu, da sta z bratom doštudirala. Na področju gozdarstva se s Prelesnikom redko kdo lahko kosa, njegova velika strast pa je tudi šport, sploh tek na smučeh. V tem športu je zmagoval na številnih gozdarskih in drugih tekmovanjih po Evropi. S pokojno ženo, ki je bila klasična filologinja in slavistka, sta ves čas ostala zvesta cerkvenemu življenju in svojemu prepričanju. Bilo je veliko ponižanj in življenjskih preizkušenj, a Tone Prelesnik je ostal neomajen.
V drugem delu pretresljivega pričevanja nam Erika Fürst, Judinja iz Murske Sobote, ki so jo okupatorji aprila 1944 skupaj s celotno družino odgnali v Auschwitz, predstavi dogajanje v zloglasnem taborišču. Erika pove, da so nacisti ukazali selitev vseh taboriščnikov, ki so lahko hodili, ko so se taborišču približevali Sovjeti. Sama je ostala v taborišču in pomagala bolni mami in sestri. V taborišču so pričakale sovjetske vojake, ki so jih osvobodili, čeprav so na potovanju domov predstavljali veliko grožnjo ženskam. Prihod v domači kraj je bil žalosten, saj je bila hiša čisto izropana. Počasi so si uredile življenje. Odnos nove države do peščice Judov, ki so preživeli holokavst, ni bil prijazen. Nacisti so skupnost v Prekmurju uničili, dokončno izničenje pa je sledilo v času komunizma, ko so porušili sinagogo in uničili judovsko pokopališče. Gospa Fürst je zelo kritična do delovanja bivšega režima in obsoja povojne poboje. Delala je v gospodarstvu in bila tudi priča različnim krajam in bonitetam, ki so jih uživali zasluženi komunistični kadri. Zato je bila zelo vesela, ko je na volitvah leta 1990 zmagal Demos in se je Slovenija osvobodila. Leta 2005 je gospa Fürst prejela zlati red za zasluge Republike Slovenije.
Pretresljivo pričevanje Erike Fürst se dotika enega najtemnejših obdobij človeške zgodovine. Naša tokratna pričevalka je kot deklica preživela nacionalsocialistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Je zadnja slovenska Judinja, ki nam še lahko razkrije spomine na strahote uničevalnega taborišča ter zdravnika Mengeleja in njegove poskuse na taboriščnikih. V prvem delu pričevanja se Erika spominja srečnega otroštva v Murski Soboti. Doma so bili deležni stroge vzgoje, redno so molili in vsak teden obiskovali sinagogo. To je bila judovska molilnica, ki jo je slovenska komunistična oblast po vojni dala porušiti. Zanimiv je pričevalkin spomin na predvojno obdobje, ko so se judovski otroci in njihovi starši brez predsodkov družili s katoličani in protestanti. »V stari Jugoslaviji smo se družili s kristjani, tako starši kot midve s sestro, absolutno. Že po tem se je videlo, da je odnos med nami enak, zato ker sta se naš rabin, evangeličanski duhovnik in katoliški, ob nedeljah vedno skupaj sprehajali po našem korzu. Imeli so korzo, mladi so šli od evangeličanske cerkve do gradu, mi starejši otroci smo se pa sprehajali po Slovenski ulici ... in oni trije so se tudi sprehajali.« Vojna je vse obrnila na glavo. Po napadu na Jugoslavijo so Mursko Soboto najprej zasedli Nemci, že prvi dan so odpeljali rabina, zastražili so judovske trgovine, vendar so marsikateri lahko vanje udirali in kradli. 26. aprila 1944 je nastopil za družino Fürst in celotno judovsko skupnost v Prekmurju usoden dan. Erika je bila stara 13 let, ko so na vrata potrkali orožniki. Na hitro so morali spakirati, vzeli so lahko samo najnujnejše. Vse judovske družine so zbrali v sinagogi, kjer so jih prevzeli nacisti z lajajočimi psi in jih prek Čakovca in Madžarske transportirali v Auschwitz. Še prej so očeta ločili od preostale družine: »Takrat sem nazadnje videla svojega očeta, jokali smo, mahali skozi okno. Žal, to mi je najtežji dan v življenju, ker sem imela očeta zelo rada.« Mamo, hčerki in sorodnike so z živinskimi vagoni odpeljali v zloglasno koncentracijsko taborišče, kje so jih ob silnem vpitju spravili z vagonov. Tam je stal tudi nacistični zdravnik Mengele, ki je izbiral žrtve za svoje poskuse. Večino so odgnali takoj v smrt, Erika s sestro in mama pa so po sreči pristale na prisilnem delu. Eriki Fürst so se različni dogodki živo vtisnili v spomin in o njih v pričevanju podrobno pripoveduje. Mama in sestra sta hudo zboleli, a ju je pozdravila nemška zdravnica, ki je bila v taborišču politična interniranka. Kot mlado dekle se je Erika znala prilagoditi razmeram in iskati rešitve, da so vse tri skoraj čudežno preživele zloglasni Auschwitz. Januarja 1944, ko so se taborišču približevali Sovjeti, so jih nacisti, tiste, ki so lahko hodili, začeli seliti na zahod. Tudi Erika je šla skozi vrata z napisom Arbeit macht frei, bolna mama in sestra pa sta ostali v taborišču. »Mama je čez noč osivela, jaz pa sem čez noč odrasla, verjamete?« sklene svoje izjemno pričevanje v prvem delu poslednja slovenska Judinja, ki je preživela holokavst – Erika Fürst.
Leta 1929 rojeni Janez Ivan Oman je v mnogočem simbol večine tistih Slovencev, ki so v zvestobi narodu in veri hrepeneli po demokraciji in samostojni državi. V izredno živem pogovoru nam Oman razkrije svojo življenjsko zgodbo. Od mladosti pod Kraljevino Jugoslavijo nato najprej italijanske ter nato nemške okupacije, do pojava partizanov in bega z domobranci v Vetrinje. Sledi vrnitve v roke partizanov in srečna rešitev iz škofjeloškega gradu, kjer so partizani veliko ujetnikov pobili. Pripoved se nadaljuje v drugem delu.
Neverjetno zanimiva zgodba sedaj 92-letne Doris, ki se ji med pripovedovanjem pridruži tudi sin Federico, je med Pričevalci nekaj posebnega. Do maja 1945 je s starši živela v družinski Mayerjevi palači, ki jo je oče Emerik Mayer zgradil konec tridesetih let prejšnjega stoletja ob Tromostovju v Ljubljani. Komunistične oblasti so ob »osvoboditvi« hišo popolnoma izropale, očeta so oznovci odpeljali, mamo in hčere pa tudi kmalu strpali v zapor. Za očeta so prosili številni njegovi delavci ter s podpisi jamčili, da je v času vojne pomagal njim in OF. Nič ni pomagalo. Krivde mu niso dokazali in so ga kljub temu odpeljali na Pohorje, slekli in zverinsko ubili – kot je družini nekaj let kasneje sporočil njegov sozapornik, ki se je uspel rešiti v Švico. Doris pa so z mamo, sestro in skupino drugih ujetnikov na Silvestrovo leta 1945 nagnali čez mejo po visokem snegu tako, da mnogi niso preživeli. Markantna Doris se je poročila v staro italijansko plemiško družino, iz katere izhajajo številni kardinali in celo papež Inocenc XII. Postala je mis Capri in se pozneje uveljavila kot uspešna športnica. V oddaji nastopa tudi njen sin Federico Pignatelli della Leonessa, ki je poslovno izredno uspešen, saj je lastnik največjih fotografskih studiev v New Yorku in še vrsto drugih podjetij. Živi na posestvu, ki ga je odkupil od igralca Michaela Douglasa. Kljub bremenu zgodovine se Mayerjevi počutijo tesno povezane s Slovenijo. Hišo na Tromostovju so dobili nazaj, a njihov boj za popravo krivic in proti korupciji v Sloveniji še traja. Pričevanje je pomemben zgodovinski spomin in opomin, najbolj uspešne meščanske podjetniške družine, ki jih je Titov režim uničil, kar je imelo katastrofalne posledice za razvoj slovenske družbe, ki segajo še v današnji čas. Pričevanje princese Doris Mayer je bilo posneto na njenem domu v vasici Vallochia nad Spoletom kot tudi v Celovcu in v Ljubljani.
Rozalija in Albina rojeni Majerle sta sestri z Dobličke Gore v Beli krajini. Obe sta poročeni v Nemčiji. Prva, leta 1931 rojena Albina ima priimek Kaldasch, mlajša, leta 1940 rojena Rozalija pa je poročena Schmidt. Njuno pričevanje bistveno dopolnjuje in locira največji posamični pokol nad slovenskimi Romi, ki se je zgodil v Beli krajini julija 1942. Albina je bila 4-letna za pestrno pri stricu v kočevarski vasi Zagradec, kje je v neposredni bližini morišče nesrečnih belokranjskih Romov. Njuna družina je bila kmečka in krščanska, redno so obiskovali mašo in veliko molili, se spominjata sestri. Že pred vojno se je med kočevarskimi otroki, s katerimi je Albina hodila v šolo čutilo protislovenska nastrojenost, po okupaciji pa so Kočevarje izselili in njihove vasi, ki ravno pri Doblički Gori mejijo z Belo krajino, so ostale prazne.
Izjemno pričevanje Mravljetove Marije iz Brezovice nam daje vpogled v enega najbolj tragičnih revolucionarnih umorov, ki se je zgodil junija 1942 in je usodno povzročil razkol med Slovenci. Partizani so udrli v hišo ugledne in premožne Mravljetove družine na Brezovici, pobili gospodarja in tri sinove in oropali njihovo premoženje. Prav zato je v vasi in okolici začela nastajati oborožena zaščita, najprej vaške straže in pozneje domobranci. Marija se dobro spomni predvojnih razmer, živeli so lepo družinsko življenje a potrebno je bilo trdo delati. Oče je bil ranjen v prvi svetovni vojni, sicer pa izredno komunikativen in podjeten človek, zgradil je novo hišo, imeli so že vodovod in elektriko. Preživljali so se z gostilno, mesarijo in kmetijo. Pri hiši je bilo devet otrok. Prav na predvečer tragedije je bilo še posebej veselo: »Otroci smo se igrali na vrtu, Peklajevi in naši, to je bilo tako veselje, da ga še zdaj ne morem pozabit. Takrat je bila zadnjič družina skupaj. Ponoči se je pa zgodilo.« Po vojni je bila družina razbita, starejši so odšli iz Avstrije naprej v ZDA. Kmalu po vojni jim je komunistični režim pobral še preostanek premoženja in v hišo naselil tuje ljudi. Marija se spomni: »Vsak teden, skoraj vsak dan je prišel kateri, da je premetaval hišo. Okamneli smo, stal si pri miru kot kamen. Zaplenili so nam vse, tudi žlice so prešteli… Veselja v hiši ni bilo več. Mame jaz nisem videla nikdar, da bi se posmejala. Jokala je pa zmeraj.« Mimo hiše so potekale manifestacije in vpitje »Smrt izdajalcem!« čeprav Mravljetovi s kakršnokoli izdajo niso imeli nič. Pač pa je k Mravljetovi mami po vojni prihajal tudi partizan Cjuha in kot se spomni Marija venomer ponavljal: »Mati, jaz nisem bil zraven!« Zveza borcev se družini do danes ni opravičila in pojasnila grozovito početje likvidatorske skupine Dolomitskega odreda. Marija pravi, da bi lahko znreli vsi skupaj po šoku,ki so ga doživeli, vendar je imela mama posebno moč – moč vere in s pomočjo tega so prestali tudi najtežje preizkušnje. Veliko so jim pomagali tudi strici in sosedje. Ko se je poročila in je prišel moški v hišo so nekoliko lažje zaživeli, pravi Marija. Rodili so se jima štirje otroci od katerih je Marija se je poročila in imela štiri otroke, od tega je eden, Marjan (bil je član Slovenskega okteta) že pokojni. Marija veliko razmišlja o preteklem tragičnem dogajanju, podoživlja noč, ko je izgubila očetu in brate ter sklene: »Vem, da so vsi v nebesih. Bili so pravi ljudje in ne kakšni razbojniki… Jaz še za moje za sovražnike molim. Za tiste, ki vem, molim vsak večer.«
93-letna Pavla s kmetije Hudičevec pri Razdrtem je s svojo življenjsko izkušnjo in iskreno pripovedjo res izjemna pričevalka. Še vedno hrani progasto obleko iz nemškega koncentracijskega taborišča, ki ponazarja trpljenje, ki jo je zaznamovalo za celo življenje. Rojena je bila na samotni kmetiji pod Uršjo goro na Koroškem v družini Srebre, kjer je bilo devet deklet. Oče je bil logar in lovec pri grofu Thurnu, ki se ga Pavla spomni kot njihovega domačega prijatelja. Oče je večkrat vzel harmoniko in dekleta so zapela. Srečno družinsko življenje je prekinila vojna. V hišo so prihajali partizani in Nemci. Partizanom so pomagali, tudi Pavla, vendar je bil oče do njih zadržan, saj se je zavedal nevarnosti za družino. Potem ko so Nemci zalotili partizane pri njih doma in so ti zbežali, so okupatorji aretirali očeta in dve starejši sestri. Partizani so tudi po tem še vedno prihajali na domačijo. Spet so jih zalotili Nemci, vnel se je spopad, ki je terjal žrtve na partizanski strani. Okupatorji so odgnali še dve dekleti, tudi Pavlo, pozneje pa so domačijo požgali. Tako je bila družina razbita in razseljena. Štiri Srebretova dekleta so šla skozi pekel zaslišanj v Celovških zaporih, kjer so zadnjič videle očeta in se od njega ganljivo poslovile. Oče je namreč pozneje umrl v Dachau. Vse štiri sestre so bile poslane v koncentracijsko taborišče Ravensbrück, kjer so v izjemno težkih pogojih prisilno delale za okupatorjevo vojaško industrijo. Onemogle taboriščnice so nacisti sežigali v krematorijih, druge pa strogo nadzirali in nečloveško izčrpavali z delom. Ko je bilo najtežje, so slovenske taboriščnice molile, se spomni Pavla ...
Odrastel je v družini šestih otrok v vasi Dolga Poljana na Vipavskem. Na čas italijanske okupacije Primorske ima zanimive spomine. Ob srečanju nam pokaže lep zvezek in spričevalo s komentarjem, da italijanske šole niso jemali preveč resno. Recitira nam šolsko prisego v italijanščini iz časov, ko je Mussolini sanjal, da bo obnovil rimski imperij. 99 odstotkov Primorcev je bilo v tistem času proti Italijanom, pravi Franc, steber narodne zavesti pa je bila duhovščina. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo se je skozi Vipavsko dolino pomikala številna italijanska vojska. Eden od njegovih bratov je bil kot italijanski vojak zajet v Libiji in je 2. svetovno vojno preživel v angleškem ujetništvu v Mumbaju v Indiji. Na Vipavskem so se pojavili prvi uporniki; rekli so jim četniki, kasneje pa partizani. Zanje se je navdušil Francev najstarejši brat in malo za tem tudi skoraj vsi vaščani. A to se je spremenilo, ko se je začela kazati ideologija, se spominja Franc: »Prej se ni nič govorilo o komunizmu. Samo o osvoboditvi in proti okupatorju. Potem so sneli slovensko zastavo s kap in nadeli zvezdo ter srp in kladivo, in potem so narod razdelili.« Februarja 1943 so Italijani Franca in sovaščane prisilno mobilizirali. Skupaj z 800 primorskimi Slovenci je bil odpeljan v Carraro blizu Ligurskega morja. Posebnost je bila, da so tam poleg italijanskih pogosto prepevali tudi slovenske pesmi (Oj ta vojaški boben, Trzinka...), z balkona vojašnice pa jim je dirigiral oficir, po rodu iz Gorice. V bogatem pričevanju nam Franc opiše izkušnjo v partizanski vojski, kamor so ga mobilizirali, in vojaško življenje po vojni ter v času tržaške krize. Spregovori o svojem življenju, zvestobi slovenstvu in svojem nazoru.
Pričevanje Alojza Hudnika iz Sela pri Dobrovi je eno najbolj pretresljivih doslej. Spregovoril je o nezaslišani tragediji, ki je med vojno prizadela njegovo družino. Revolucionarno nasilje je terjalo življenja kar desetih članov njegove družine, v njihovi hiši pa se je naselilo vodstvo OF. V pričevanju se Alojzu pridruži tudi žena Olga s svojo bridko družinsko izkušnjo, saj je bila njena mati, sicer mama dvanajstih otrok, po vojni več let v zaporu, kjer so jo tudi mučili. Prav žena Olga je Alojzu stala ob strani, da se je po desetletjih molka in trpljenja odločil pomorjene svojce poiskati in jih pokopati v posvečeni zemlji. Tragedija se je začela novembra 1942. Partizansko vodstvo je takrat iskalo zatočišče v Polhograjskih dolomitih, na pragu Ljubljane. Hudnikovi so bili premožnejša kmečka družina, ki je imela dobre odnose s partizani, a prav njihovo hišo so si vodilni funkcionarji z Edvardom Kardeljem na čelu izbrali za svoje prebivališče. V dogajanje je bil po Alojzovem prepričanju vpleten tudi domačin Ivan Dolničar, poznejši general in predsednik Zveze združenj borcev. Ko so partizanski likvidatorji vdrli v hišo, je imel Alojz štiri leta, sestra pa pet. Bolehna mama je od šoka umrla, sedem članov družine, tudi očeta, pa so odvedli in jih naslednji dan pomorili, povečini brez strelov. Alojz v pričevanju obudi še zadnji spomin, ko je hodil za očetom in ga je vojak s puškinim kopitom odrinil v travo. Čez teden dni so na grozovit način umorili še staro mamo. S sestro sta tako ostala sama na kmetiji. Po vojni je bil ubit še en stric, skupaj torej deset žrtev. V njihovo hišo se je vselilo vodstvo OF oz. partije: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek. »Spali so v mojih posteljah,« pravi Alojz Hudnik. Sledilo je življenje pri sorodnikih, a brat in sestra sta bila ločena. Alojz pripoveduje, kako se je prebijal skozi otroštvo in ves čas pogrešal mamo in očeta. V šoli se je sprva zatikalo, nato je šlo bolje. Prišel je do poklica, se poročil, z ženo imata tri sinove in tudi že vnuke. A vendar je v njem kljuvala žalost in občutek dolga do prednikov, ki so bili tako krivično pomorjeni. Že v osemdesetih letih mu je eden izmed likvidatorjev ponujal denar in priznal, da je bil oče nedolžen. Po letu 1990, ko se je zamenjal režim, ki mu je pomoril starše, si je upal spraševati več. Slovensko sodišče je Hudnikove opralo vsakršne krivde. A šele leta 2015 je prišlo do prvega izkopa v Dolgi grapi pri Babni Gori, streljaj od hiše, kjer je komunistično vodstvo s Kocbekom podpisalo znamenito Dolomitsko izjavo. Prvič so odkrili le ostanke ženskih žrtev, med njimi 16-letnega dekleta, katerega identiteta ostaja neznana. Takrat je Alojz v oddaji Tednik na Televiziji Slovenija prosil slovensko javnost, naj mu tisti, ki vedo, pomagajo najti očeta, da ga bo lahko pokopal. Dobil je nekaj groženj, tudi s podtaknjeno bombo. A prišel je tudi namig, kaj se je dogajalo z žrtvami in kje naj išče. In res, leta 2018 so ob podpori Petra Hribarja, ki je prav tako nastopil v oddaji Pričevalci, našli grobove očeta in drugih. Obakrat so priredili svečan pogrebni obred, tako danes vsi skupaj ležijo na dobrovskem pokopališču. Hudnikovim se je v imenu države opravičil predsednik Borut Pahor, predsednik Zveze združenj borcev Tit Turnšek pa je nezaslišano znova napadel Hudnikove in opravičeval umor.
Neveljaven email naslov
