V Sloveniji odpadno embalažo ločeno zbiramo že 16 let, vsi v dobri veri, da se material kasneje vsaj v dobršnem delu reciklira, iz njega pa nastanejo granulati, nosilne vrečke in druge potrošne stvari. In če je Slovenija leta 2004 proaktivno pristopila k urejanju zbiranja in ravnanja z odpadno embalažo, so nas kupi, ki so se nabrali na komunalnih dvoriščih v zadnjih dveh letih, postavili na realna tla. Do kupov nas je pripeljal predvsem neurejen sistem, poln lukenj in sivih con.
Sistem je naslednji: občinska komunalna podjetja poberejo našo bolje ali slabše ločeno embalažo in jo odpeljejo na svoja dvorišča, kjer jo po določenih deležih poberejo družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Ob postavitvi sistema je delovala samo ena takšna družba s kratico DROE, sedaj jih imamo šest, ki si med seboj razdelijo več kot 10 milijonov t. i. embalažnine. To je strošek, ki ga plačajo podjetja, ki na trg dajo več kot 15 ton embalaže, in s tem pokrijejo svoj delež onesnaževanja. Ko DROE pri komunalah poberejo svoj delež embalaže, z denarjem od embalažnine krijejo prevoz, sortiranje, sežig. Če so materiali primerni za recikliranje, jih prodajo naprej reciklerjem.
Izven sistema je polovica nastale embalaže
Zaradi meje 15 ton, ki je trenutno v procesu odprave, se je v zadnjih letih izkazalo, da vsa odpadna embalaža ni vključena v sistem ravnanja z odpadki. Računsko sodišče je pred petimi leti ugotovilo, da je takšne odpadne embalaže kar 53 % med vso zbrano. Naša analiza pa je pokazala, da v sistem ni vključene 49 % vse nastale mešane embalaže. Podatki Statističnega urada namreč kažejo, da je lani nastalo 135 tisoč ton plastične, kovinske in mešane embalaže, zavezanci za plačilo embalažnine DROE-tom in okoljske dajatve Finančni upravi pa so poročali 68 tisoč ton plastične in kovinske embalaže. Razlika je dobrih 66.500 ton.
Okoli 60 tisoč tonske embalažne luknje pa ne povzroča samo meja 15 ton, svoje pripomorejo tudi naši fizični in spletni nakupi v tujini in tudi redek nadzor nad približno 1.200 zavezanci in premile kazni za tiste, ki prijavijo manj embalaže, kot je v resnici dajo na trg – po Uredbi o ravnanju z odpadno embalažo namreč znašajo 4 tisoč evrov. Nadzor nad prijavo količine embalaže delno izvaja tudi FURS, v zadnjih petih letih so izdali 41 odločb o prekršku, kar pa ne vključuje primerov samoprijave, ko postopek nadzora že poteka.
Inšpekcija je DROE podjetjem naložila odvoz tudi preostanka embalaže, vendar je DROE podjetje Interseroh uspelo s pritožbo na upravnem sodišču, ki je v tej sodbi iz decembra 2018 odločilo, da so DROE dolžne odpeljati le toliko odpadkov za kolikor dobijo plačane embalažnine – torej količine, ki jih na trg dajo le podjetja, ki proizvedejo več kot 15 ton embalaže. Nepobrani kupi embalaže na komunalah so tako postali še večji.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Kot rečeno, je Ministrstvo za okolje in prostor pripravilo predlog novele Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo, ki ukinja prag 15-ih ton, kazni za kršitelje pa zaenkrat ostajajo enake. Je pa Državni zbor sredi oktobra 2020 sprejel novelo Zakona o varstvu okolja, ki kot odgovor sodišču določa, da morajo DROE pobrati vso embalažo, obenem pa je to podlaga za sprejem že omenjene novele Uredbe o ravnanju z odpadno embalažo.
Tehtanje na približno
Druga ključna problematika ravnanja z odpadno embalažo pa je način zbiranja in obdelave podatkov, ki se nanašajo na zbrane količine, delež recikliranja in sežiganja embalaže. Za začetek je tukaj splošna uganka, kaj se v Sloveniji dogaja s komunalnimi odpadki. Eurostat je namreč ugotovil, da ima Slovenija med vsemi evropskimi državami največji razkorak med količino proizvedenih in količino saniranih komunalnih odpadkov. Za kar petino se jih ne ve, ali so bili sploh reciklirani, sežgani ali odloženi na deponijo.
Zatakne se namreč že na začetku – to je pri komunalah. Računsko sodišče je že pred 11-imi leti in ponovno pred petimi ugotovilo, da vsa komunalna podjetja ne tehtajo zbranih odpadkov, jih le ocenjujejo, zato so vse nadaljnje evidence izdelane zgolj na ocenah in kot take netočne. Tudi leta 2020, ko je tehtanje odpadkov že nekaj let tudi predpisano kot obvezno, ugotavljamo enako. Tehtnice med drugimi nimajo v Gornji Radgoni, Mozirju, Radečah, v Kranjski Gori, v Črnomlju tehtnica ni umerjena.
V Sežani posebej zbirajo še plastenke in pločevinke
"Če je embalaža reciklabilna, jo je smiselno zbirati na izvoru, kjer je najbolj čista. Če vso embalažo zmešamo v en zabojnik in potem stoji še najmanj en mesec na našem dvorišču, ker je družbe ne prevzemajo redno, potem jo moramo peljat na drugo stran Slovenije, da se presortira. To je izguba energije, izguba denarja," odgovarja Vlasta Kukanja, vodja enote ravnanje z odpadki na KSP Sežana.
V Sežani zatrjujejo, da vse predajo DROE podjetjem in da ločene embalaže sami ne prodajajo izven sistema shem. Podobno pot so želeli ubrati tudi v drugih komunalah, na primer v mariborski Snagi in celjskem Simbiu, slednji je recimo DROE ponudil 84 ton baliranih aluminijastih pločevink, 90 ton balirane PET plastike itd.
Veliko ločeno zbrane embalaže se ne reciklira
Tako kot se zatakne na začetku, pa je tudi na koncu. Slovenija mora namreč dosegati okoljske cilje, ki jih postavi Evropska komisija. Do leta 2015 bomo tako morali reciklirati 50 % plastike, do 2030 pa 55 %. Za železne kovine je cilj do 2025 reciklirati 70 %, do 2030 pa 80 %. Cilji za aluminij pa so najprej 50 % in nato 60 %. Kako se odrežemo pri recikliranju pri nas izračunava Agencija za okolje, na podlagi podatkov, ki jih pošljejo DROE. Zadnja takšna analiza je izpred treh let, za leto 2018 bi jo morali izdati že v januarju 2020, a se jim je zaradi drugačnega načina poročanja nekoliko zataknilo, pravijo na ARSO. Po analizi iz 2017 v Sloveniji recikliramo 62,33 % plastične in 79,46 % kovinske embalaže. Po teh podatkih je Slovenija krepko presegala okoljske cilje recikliranja. A deleži so izračunani glede na količine, ki so jo zavezanci poročali FURS, kot pa smo videli zgoraj, ta ne vključuje okoli 50 % vse zbrane mešane embalaže. Ko za celoto torej vzamemo vso nastalo mešano embalažo, je slika našega recikliranja drugačna. Delež reciklirane mešane embalaže je na podlagi podatkov SURS tako 35,5 % oz. okoli 30 odstotnih točk manj kot delež reciklirane plastične in kovinske embalaže kot ga računa ARSO, kaže naša analiza.
Podobno kažejo podatki za lansko leto. Na podlagi podatkov DROE in SURS smo ugotovili, da smo lani reciklirali 28 % mešane, kovinske in plastične embalaže, sežgali pa 42 %.
Kdo skrbi za našo embalažo? Od uvoznika banan do medijskega tajkuna.
Prvi je na slovenskem trgu vlogo DROE opravljal Slopak, ki so ga ustanovili proizvajalci embalaže in še danes so med lastniki znana podjetja kot so Pivovarna Laško Union, Radenska, Fructal in Mercator. Manjši lastniški delež pa ima v lasti tudi Plasta, eden izmed glavnih slovenskih reciklerjev plastične embalaže.
Slopak je konkurenco dobil v Interserohu, ki spada v nemško skupino Alba, sicer enega vodilnih svetovnih reciklerjev. Tako Slopak kot Interseroh sta t. i. inženirska DROE-ta, saj organizirata sheme odpadne embalaže, nimata pa svoje infrastrukture. Vendar pa so zaradi nesoglasij med njima na trg organizacije vstopili še štirje drugi, ki imajo svojo infrastrukturo in opravljajo tudi druge vloge na področju ravnanja z odpadki.
Največji med t. i. vertikalnimi DROE-ti je Dinos, čigar največji lastnik je kitajski poslovnež Tu Jianhua. Sledi Surovina, v lasti kralja banan Izeta Rastoderja, s 83-imi milijoni prihodkov in tremi milijoni evrov čistega dobička. Lastniško bolj razvejan primer vertikalnega DROE-ta je Embakom, ki pa nima zaposlenih. Njegov večinski lastnik je podjetje Komteks tržiške družine Komac. Komteks je tudi predelovalec in zbiralec odpadne embalaže. Manjši solastnik Embakoma pa je tudi ljubljanska komunala VOKA SNAGA. Kompleksnejšo lastniško strukturo ima Recikel, ki tudi nima zaposlenih. Ta je v lasti trgovca in posrednika odpadkov Curator Nova, ki ga obvladuje Pino Jeren, ki je prek nekaj podjetij povezan z Martinom Odlazkom – lastnikom več medijskih hiš. V lastniško mrežo Odlazka pa spada tudi sortirec, odstranjevalec, predelovalec in zbiralec odpadkov Salomon, ki se nahaja na istem naslovu kot Recikel.
Ovadba nad DROE zavržena - ali je bila odločitev preuranjena?
Okrožno tožilstvo je ovadbe za poslovno goljufijo združilo v eno zadevo - in jo letos spomladi zavrglo. A je inšpektorat zahteval nadzor vrhovnega tožilstva nad delom tožilca Matije Benuliča, ki je zadevo zavrgel, ta pa je pokazal, da je bila odločitev tožilca sprejeta preuranjeno. Benulič je nato vložil ugovor in s tem sprožil ponovni pregled, ki pa ga bo opravil drugi pregledovalec.
DROE odgovarjajo, da ne gre za goljufijo, namreč da je bila predmet ovadbe papirna in kartonska embalaža, ki pa se je pri zbiralcih ni nabralo dovolj, zato je niso mogli tudi dovolj prevzeti in poslati dalje na reciklažo.
Boj za odpadkarski denar: DROE so si že delila stranke Interseroha
DROE podjetja med sabo tekmujejo na trgu. Da je boj za odpadke boj za denar, kaže tudi primer izrivanja konkurentov s trga. DROE podjetja so v svojem bistvu podjetja, ki le organizirajo ravnanje z odpadno embalažo, to vključuje tudi odvoz odpadne embalaže, lahko pa so tudi lastniško povezana s podjetji, ki embalažo dejansko tudi odpeljejo. Interseroh, ki sam nima podjetij za odvoz, je te najemal. Tako so zanj vozila tudi podjetja, ki so sicer v lasti njegovih konkurentov, ti pa so tako pridobili tudi njegove poslovne podatke in stike. Agencija za varstvo konkurence je tako ugotovila, da so se Surovina, Recikel, oz. njegov izvajalec Salomon, in Dinos dogovorili, da za Interseroh ne bodo več opravljali storitev, s tem pa bi izrinili tekmeca in posledično prevzeli njegove stranke, med seboj so si izmenjali sezname Interserohovih strank in si jih že delili. Dinos je krivdo priznalo, Surovina se je zoper odločbo pritožila, o njej tako zdaj odloča upravno sodišče.