^{oktober 2021 I nazaj}

Dvanajst regionalnih razvojnih agencij, v vsaki slovenski regiji ena; ob tem še petnajst lokalnih razvojnih agencij, ki si delo delijo z regionalnimi; in še okoli 300 drugih institucij, povezanih v razvojno mrežo – od podjetij, turističnih zavodov, ljudskih univerz, muzejev lokalnih akcijskih skupin itd. je v Sloveniji povezanih z namenom, da spodbujajo čim bolj skladen regionalni razvoj. Vlogo glavnih institucij pri regionalnem razvoju je s posebnim zakonom iz leta 1999 regionalnim razvojnim agencijam prepustilo Ministrstvo za gospodarstvo, razvoj in tehnologijo. Te so postale vmesni člen med državnim nivojem in lokalnim, občinami. Zato jih morajo skupaj država in občine tudi sofinancirati, in sicer v dogovorjenem razmerju 60-40 odstotkov, ponekod občine dodajo še več. V letu 2020 so jim tako izplačali 2,6 milijonov evrov sredstev. A s tem denarjem plačujejo le po mnenju ministrstva upravičene zaposlitve, kjer ocenjujejo, da jih je okoli pet na posamezno regijo dovolj. Skupaj tako zagotavljajo sredstva za 57 zaposlenih. Zanimivo je, da imajo agencije zaposlenih precej več, 335 oseb. Za te morajo agencije financiranje zagotoviti same, bodisi z dodatnimi projekti z občinami bodisi z raznimi evropskimi projekti.

Čeprav imamo že do tu precej razvejan sistem, te agencije pri svojem ključnem delu nimajo zadnje besede. Ena glavnih nalog agencij je priprava ključnih strateških dokumentov za razvoj, to so regijski razvojni programi, a o končni vsebini, naboru vključenih projektov odločajo drugi organi. Najprej na razvojnih svetih posamezne regije, potrditi pa jih morajo še v svetih regij. V tem sedijo osebe iz lokalnega nivoja, vsi župani določene regije, vsak seveda tudi s svojim lokalnim interesom. Ti so na koncu torej odločilni.

Regionalni programi za 13 milijard, sredstev pa kvečjemu za 3 milijarde evrov

Naprej je naloga agencij, poleg "priprave, usklajevanja, spremljanja in vrednotenja priprave" regionalnih programov, tudi priprava in usklajevanje regijskih projektov. A praksa je načeloma ravno obratna - občine so tiste, ki agencijam sporočajo zasnovane projekte, te pa potem ideje izberejo, lahko jih tudi oblikujejo v regijske in vključijo v program. Pri tem, v kolikšni meri občinam te projekte pomagajo domisliti, pripraviti in prijaviti na razpise za javna sredstva, pa avtomatizma ni. Medtem ko ponekod v zameno za zakonsko plačilo pomagajo pripraviti nekaj dokumentacije in prijaviti projekt, imajo drugod po nekaj letih plačevanja od agencije le kolesarske table.

Na tovrsten način pa zbran razvojni program posamezne regije postane le seznam želja. Tako je vsaj ugotavljalo Računsko sodišče. V vseh dvanajst regijskih razvojnih programov so agencije vključile za 13 milijard evrov projektov, medtem ko je bilo na voljo vseh evropskih kohezijskih sredstev, iz katerega so večinoma ti projekti plačani, za 3,3 milijarde evrov. Pa tudi ta niso vsa na voljo občinam. Te programe so torej agencije zastavile povsem nesorazmerno glede na razpoložljiva sredstva. Zdaj, ko so agencije v fazi priprave novih regionalnih programov za začeto evropsko finančno perspektivo 2021-2027, obstaja nevarnost ponovne nesorazmernosti. Najprej, s temi dokumenti že zamujajo, sprejeti bi morali biti že pred začetkom tega leta. Obenem pa pri pripavi še vedno nimajo prioritet, ki bi jih z Državnim programom razvojnih prioritet za prva štiri leta izvajanja morala sprejeti vlada.

Razvojne razlike problem ne le med regijami, pač pa tudi znotraj regij

Zaradi vseh omenjenih zagat se občine nemalokrat povezujejo kar same, brez vmesnega člena razvojnih agencij v regiji. Zaradi nezadovoljstva občine tudi ustanavljajo svoje obvodne institucije, ki sicer statusa agencije nimajo, a po funkciji delujejo prav kot to - agencije, ki pomagajo pripravljati regijske projekte in ki vključujejo tudi manjše občine. V takih primerih lahko občine za enake naloge plačujejo dvojno. To kaže tudi na problematiko, da ne le, da ni skladnega razvoja med regijami, pač pa se pojavijo problemi že znotraj regij, saj se ne zmanjšujejo niti razvojne razlike znotraj ene regije. Tako imamo primer Osilnice, ki je druga najmanj razvita občina v Sloveniji v jugovzhodni regiji, ki pa je druga najbolj razvita regija.

Kadrovsko štipendirajo regionalne agencije, ne štipendijski sklad

Medtem ko so torej osnovne naloge regionalnega razvoja nedorečene in prepuščene arbitrarnosti županov in predstavnikov agencij, je po drugi strani agencijam točno določena naloga štipendiranja. Regionalne agencije so pri kadrovskih štipendijah namreč posrednik med sofinancerjem teh štipendij, Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ter delodajalci, ki študentom pod svojim okriljem te štipendije izplačujejo. Ministrstvo je tako to delo razdelilo dvanajstim agencijam in ne skladu za štipendiranje, ki ga imamo in ki je to do leta 2013 tudi že izvajal.

Med solastniki agencij tudi zasebniki

Na raztreščen sistem pri regionalnem razvoju kaže tudi dejstvo, da agencije nimajo poenotenih statusov. Med njimi sicer prevladujejo javni zavodi, nekatere agencije so pa tudi podjetja in to z zasebnimi solastniki. Od 27-ih jih ima pet zasebne solastnike. Med njimi so zanimivi Zavarovalnica Triglav v eni od pomurskih agencij, pa stečajni upravitelj Rudolf Hramec v eni od savinjskih, največja izmed vseh pa je v gorenjski agenciji Vesna Brajnik, ki je 23 % solastnica agencije BSC Kranj, sicer tudi solastnica Casinoja Portorož in partnerica poslovneža Mitje Peternela. Četudi si lastniki ne smejo izplačevati dobička, ki ga ustvarijo v teh podjetjih, je zanimivo da z nekaj malega vložka lahko pridejo do več deset, tudi sto tisoč evrov kapitala v lastništvu, ki ga sicer že desetletja sofinancirajo država in občine. Pred slabimi desetimi leti je bilo v zakonu celo zapisano, da bi se vse agencije morale do konca leta 2013 preoblikovati v javne zavode, da torej med njimi ne bi bilo več podjetij. A je bilo to določilo spremenjeno še pred končno uveljavitvijo.