^{marec 2020 | nazaj}

Reorganizacija Centrov za socialno delo z geslom “Na teren, bližje k ljudem!” pod taktirko takratne SD ministrice za delo Anja Kopač se je zaključila oktobra 2018. Danes, slabo leto in pol po njeni implementaciji mnogi opozarjajo na slabosti, sprašujejo se, če bi temu sploh lahko rekli reorganizacija.

“Pri reorganizaciji se postavlja osnovno vprašanje - ali dejansko je k čemu bistveno pripomogla, razen tega, da so reorganizacije včasih razumne že zaradi tega, da se ljudje začnejo ponovno spraševat na kakšen način nekaj delajo in ali to delajo boljše ne,” pravi Tilen Božič, državni sekretar na Ministrstvu za delo.

Reformirani naj bi bili trije stebri dela CSD-jev: nova organizacijska struktura, socialna aktivacija in uvedba informativnega izračuna po zgledu finančne uprave - slednji na koncu ni bil izpeljan, saj morajo socialni delavci še vedno vsako leto ročno obravnavati upravičence za letne pravice.

Na teren, bližje k ljudem?

Cilji reorganizacije – racionalizacija služb, razbremenitev zaposlenih administracije niso bili najbolje uresničeni, vsebinske reorganizacije pa se ni niti dotaknila.

Z reformo so iz prejšnjih 62 CSD-jev oblikovali 63 enot, ki spadajo pod 16 novoustanovljenih regijskih centrov. Znotraj slednjih centrov so oblikovali skupne splošne službe za računovodstvo, administracijo, pravne in kadrovske naloge, regijski center odloča tudi o pravicah iz javnih sredstev, in sicer letne pravice, kot so državna štipendija, otroški dodatek. Enote CSD pa se ukvarjajo z mesečnimi pravicami, kot sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek.

Socialna delavka Natalija Bersak iz CSD Maribor, Enota Tezno, projekt oceni tako: “Reorganizacija sama po sebi ni bila zastavljena slabo, se pa ne izvaja tako, kot bi se morala izvajati oz. smo še vedno kadrovsko podhranjeni. ‘Na teren, bližje k ljudem!’ ravno ne velja najbolj, za to smo se najbolj borili, da bi dejansko opravljali svoje delo, da ne bi bili administrativni delavci, ki izdajajo odločbe.”

340 tisoč evrov za “definiranje mejnikov”

Kljub vprašljivi učinkovitosti reorganizacije, ta ni bila poceni. Čeprav Ministrstvo za delo ne beleži ocene stroškov za reorganizacijo, je za pomoč pri projektu organizacije in komunikacije podjetju A. T. Kearney in njegovemu podizvajalcu podjetju Pristop plačalo 340.043 evrov. Njune zadolžitve so med drugim bile:

• “skrb za to, da je projektna skupina pravočasno in s pravimi sporočili nagovarjala vse relevantne deležnike od zaposlenih in strokovne javnosti do odločevalcev, nevladnih organizacij in medijev,
• opozarjanje ministrstva, na kakšen način aktivno vključevati posamezne deležnike v različnih fazah projekta za dosego zastavljenih ciljev,
• definiranje mejnikov in definiranje možnih tveganj pri posameznih mejnikih.”

16 novih direktorjev

V okviru reorganizacije so postavili tudi 16 direktorjev novih regijskih CSD-jev. Drugih novih zaposlitev takrat ni bilo. So pa v letu 2019 zaposlili 73 novih socialnih delavcev. Konec leta 2019 jih je bilo na centrih samo v redni dejavnosti zaposlenih skupno 1.380 delavcev. Stroški dela zaposlenih so v letu 2019 znašali 40 milijonov evrov.

50 tisoč evrov na mesec več za najemnine

Ministrstvo za delo prav tako ne beleži podatkov o tem, koliko novih poslovnih prostorov so najeli v okviru reorganizacije, za ustanovitev 16 novih regijskih centrov. Se pa je od konca 2017 do konca 2019 skupna površina centrov za socialno delo povečala za 4.772 m2, od tega imajo v najemu za 5.021 m2 več kot konec leta 2017. Mesečni strošek najemnin se je tako od 2017 do 2019 povišal za približno 50 tisoč evrov.

Informacijski sistemi, ki otežujejo delo

“Naš sistem deluje in ne deluje, kakor se mu zljubi. Včasih bi lahko naredil marsikaj oziroma dosti več, kot narediš samo zaradi tega, ker čakaš, da se prenesejo podatki, da lahko sploh izdaš odločbo. Potem pa nekje nekaj ‘zašteka’ in enostavno za to, kar bi lahko naredil v eni uri, porabiš dva dni,” delo z informacijskimi sistemi opiše Natalija Bersak. Delavci na CSD imajo tudi težave s pridobivanjem podatkov iz 48 baz, prek katerih preverjajo upravičenost do socilnih transferjev. Če katera izmed baz ne deluje, ne morejo zaključiti postopka.

Ena od predvidenih finančnih posledic reorganizacije na proračun je bila tudi prilagoditev informacijskih orodij. “Imamo tri informacijske sisteme. Bazo socialnih podatkov, Informacijski sistem centrov za socialno delo in zdaj smo dobili še tretji sistem Krpan. Osnovni problem je, da ti sistemi med seboj niso povezani. In to - vpeljava teh sistemov za naše delavce predstavlja dodatno delo, ravno nasprotno, kot je bilo mišljeno,” težave opiše Perica Radonjić, predsednik Sindikata centrov za socialno delo SINCE07.

Socialnim delavcem omenjeni sistemi in baze s katerimi preverjajo podatke vlagateljev za socialne prejemke s svojim nedelovanjem povzročajo preglavice in zaostanke, in to kljub temu, da država za vzpostavitve in vzdrževanje sistemov namenja milijone. Nazadnje je pred dobrim mesecem ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na razpisu trem računalniškim podjetjem za informacijsko podporo za naslednjih osem let namenilo 23,6 milijona evrov.