^{junij 2021 | nazaj}

Preoblikovanje družbene lastnine v zasebno je mogoče razdeliti v nekaj različnih faz. V samostojni Sloveniji se je uradna privatizacija sicer pričela leta 1992 iz nje pa je izšla pidovska privatizacija. Še pred tem je po jugoslovanski zakonodaji prišlo do divje privatizacije. Čas okoli preloma tisočletja pa je zaznamovala konsolidacija lastništva, ki ji je sledila faza menedžerskih odkupov.

Nasploh so bili pri večini nezakonitih ali pa vsaj spornih privatizacijah glavni akterji pravzaprav vodilni v podjetjih, čeprav naj bi se ravno s certifikatsko privatizacijo razbilo stare centre moči. Za vse naštete faze privatizacije je značilno tudi, da pravosodni organi niso opravili svoje naloge – zaradi neznanja, zaradi pomanjkljive zakonodaje in ker so v spregi s politiko gledali stran.

Divja, nenadzorovana privatizacija še pred začetkom uradnega procesa

Začnimo torej s t. i. divjo privatizacijo, ki je imela svojo zakonsko osnovo v Zakonu o družbenem kapitalu, sprejetem v času jugoslovanske zvezne vlade Anteja Markovića, in Zakonu o podjetjih. Omenjena zakona sta omogočala dokapitalizacijo in odprodajo podjetja ali njegovega deleža, ustanavljanje obvodnih oz. bypass podjetij z brezplačnim prenosom lastnine in poslovnih funkcij, ki so odprla vrata oškodovanju družbene lastnine. Mimogrede oškodovanje družbenega kapitala je bilo zakonsko opredeljeno kot kaznivo dejanje šele leta 1995. Tako je mnogo t. i. rdečih direktorjev s svojimi upravami prihajalo do lastništva podjetij, ki so bila do takrat v družbeni lasti. Eden najbolj zloglasnih podjetij, ki je ustanovilo nekaj bypass podjetij, celo v sosednji Italiji je bil novogoriški Primex.

Ko so revizorji leta kasneje ugotavljali oškodovanja družbene lastnine, so največje oškodovanje ugotovili ravno med leti 1990 in 1992 – to je 86,2 milijard tolarjev, revaloriziranih 1,4 milijarde evrov.

Sicer so tudi druge kazenske ovadbe za oškodovanje družbenega premoženja na tožilstvih padale kot za stavo. Do leta 2001 so bile v 58 podjetjih od 109 izrečene obsodilne sodbe, večinoma pogojne. Statistika padlih obtožb oz. oprostilnih sodb je bila za tovrstni kriminal mnogo slabša od povprečja.

Certifikatska privatizacija nam je prinesla pidovske barone

Uradno se je lastninsko preoblikovanje družbenih podjetij v Sloveniji pričelo z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki ga je konec leta 1992 sprejela nova vlada Janeza Drnovška. Prav način privatizacije je bilo jedro hudih političnih sporov še znotraj prve slovenske vlade Demosa. Gospodarski minister dr. Jože Mencinger je zaradi teh sporov tudi odstopil, saj je sam zagovarjal model odplačne privatizacije, pri kateri bi vodstva in zaposleni postopno odkupovali svoja podjetja. Preostali del Demosa je zagovarjal nasprotno – brezplačno in množično privatizacijo, ki bi razbila prevlado rdečih direktorjev. Na koncu je obveljal kompromis – del premoženja se je brezplačno razdelilo, za del je bilo potrebno plačati, nekaj družbenih podjetij, predvsem velikih, pa je bilo podržavljenih.

Vsak državljan Slovenije je tako na podlagi sprejete zakonodaje leta 1993 prejel lastniški certifikat. Povečini je veljalo tako, da so zaposleni lahko svoje certifikate vložili v svoja podjetja, za preostale pa so bile ustanovljene pooblaščene investicijske družbe – Pidi – ki so zbrane certifikate zamenjevali za delnice podjetij.

V tistem zgodovinskem trenutku je le malo ljudi vedelo, za kaj pravzaprav gre, nedvomno pa so to dobro vedeli tisti, ki so Pide upravljali – iz njih je namreč izšla peščica pidovskih baronov. Med najbolj znanimi so Darko Horvat, Igor Lah, Matjaž Gantar, Stane Valant, s Pidi pa so povezani tudi tajkuni kot so Dari Južna, Alenka Žnidaršič Kranjc in Bojan Petan. Nekateri so še vedno na lestvici najbogatejših, kar nekaj pa se jih je zaradi svojih dejanj znašlo pod bremenom kazenskih ovadb in obsodb.

Nastanek pidovskih baronov je omogočila tudi politika. Na primer – upravljalci Pidov so si obračunavali 3 odstotno provizijo tudi od praznih certifikatov, ki jih še niso zamenjali za delnice podjetij. Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je takšno ravnanje prepovedala šele po dveh letih, a je ustavna presoja tega določila še podaljšala obdobje, v katerem so si upravljalci Pidov že ustvarili zajetno premoženje – na primer leta 1995 je bilo neupravičeno zaračunanih provizij za 4,8 milijard tolarjev oz. okrog 50 milijonov evrov. Načinov večanja premoženja pa je bilo še več, od odkupovanja delnic pidov, do obvladovanja skupščin in izrinjanja malih delničarjev.

Vzporedno z nastajanjem pidovskih tajkunov je potekal še drug proces, povsem zakonit: menedžerji podjetij so na veliko odkupovali delnice zaposlenih. Razpršeno lastništvo torej ni trajalo dolgo, že v nekaj letih se je lastnina podjetij skoncentrirala na njihova vodstva, kar je bilo zelo podobno modelu, ki ga je zagovarjal dr. Jože Mencinger.Leta 1998 je bil sprejet Zakon o zaključku lastninjenja in privatizacije. A to še ni pomenilo konca lastninjenja.

Konsolidacija, "parkirna gnezda“ in menedžerski prevzemi

Začetek konsolidacije lastništva sega že v čas pidovske tajkunizacije, zaznamuje pa ga proces navzkrižnega lastninjenja, skritega parkiranja delnic brez objave javnih ponudb za prevzem in nasploh ustvarjanja ogromnih hobotnic prepletenega lastništva. V prvi polovici novega tisočletja so obstajala vsaj tri velika lastniško prepletena omrežja - najprej okrog Pivovarne Laško, ki je z neposrednim ali posrednim lastništvom obsegala vse od pivovarne Union in Fructala, od časopisa Delo in Večer do Radenske, od tiskarne do tovarne nogavic. Nato v omrežju Istrabenza so bila energetska podjetja, cela vrsta hotelov, Postojnska jama. DZS pa je imel v svoji solastniški mreži, neposredno ali posredno vse od Marine Portorož do Term Čatež, od delikates do časopisov.

Mediji so bili pri tem zaželena tarča prevzemov, s katerimi so si tajkuni in z njimi povezani politiki zagotavljali vpliv na javnost. Sandra Bašić Hrvatin, ki se je ukvarjala s privatizacijo medijev, strne njihovo vlogo pri privatizaciji nasploh: "Mediji so bili ključna valuta za pridobivanje političnega vpliva. Zgodba o privatizaciji medijev je zame zgodba o privatizaciji v Sloveniji nasploh, zgodba o propadu pravne države, zgodba o tem, kako država ni bila sposobna sprejeti zakonodaje, kaj šele jo izvajati.”

Kot naveže Bašič, je ravno politika omogočila prijazno okolje za tovrstno trasiranje prevzemov. Regulatorna ATVP svoje vloge ni opravila oz. je bila njena vloga prešibka, tako kot je bila šibka politična volja vladajočih koalicij.

Največ prevzemov podjetij se je zgodilo leta 2007, ko je Agencija izdala kar 35 dovoljenj. Pospešek za prevzeme je pomenila tudi napoved Janševe vlade na začetku mandata, da se bo država umaknila iz gospodarstva in dokončala privatizacijo. Da bi to prehiteli, so se menedžerji s svojimi zasebnimi podjetji postavili na vrh lastniške verige. Primerov je bilo nešteto, od odmevnega prevzema Boška Šrota s podjetjem Atka Prima do na primer manj znanega prevzema Tatjane Fink v Trimu Trebnje.

Že nekaj let po tem se je izkazalo - menedžerji so podjetje odkupili s krediti, ki pa so jih vračala prevzeta podjetja, in tako zavirali razvoj in tehnološki napredek. Ko je udarila finančna kriza in so banke začele nemudoma zahtevati vračilo kreditov – se je piramida sesula.

Posledica privatizacije tudi – propadli velikani

Nekatera nekdaj velika podjetja in zaposlovalci v posameznih regijah niso prenesla izgube trga ali izčrpavanja menedžerjev. To pa ni pomenilo samo propada podjetij, ampak tudi velik socialni problem.

Primerov je še ogromno – če je podravsko regijo res najbolj prizadela izguba jugoslovanskega trga in v stečaj pahnila ogromno število velikih industrijski podjetij, kot so na primer Hidromontaža, Tam, Metalna, so nekatera druga podjetja v stečaj pahnila pohlep njihovih menedžerjev. - med njimi tudi novogoriški MIP-a in pomurske Pomurke. Na tem koncu Slovenije je gotovo najbolj odmeval propad Mure po dolgi sagi državnega reševanja in menjave različnih sanatorjev, ob stečaju Mure je delo izgubilo 2.600 ljudi. Na Koroškem je ugasnilo več industrijskih, lesnopredelovalnih in tekstilnih obratov – omenimo le Lesno in Prevent, na Gorenjskem sta preživela le dela nekdaj velikanov Elana in Merkur, sedaj oba pod tujimi lastniki. Propadle so tudi nekatere papirnice iz Posavja, nekatere so po stečaju prevzeli tujci, kot je na primer Radeče Papir, sedaj v lasti podjetja iz Združenih arabskih emiratov. V Savinjski regiji je v zadnjih tridesetih letih propadlo kar nekaj regijsko pomembnih podjetij: tekstilci Elkroj, Toper, Polzela, gradbinec Vegrad, celjska tovarna posode EMO in Aero. Enako je bilo z dolenjskimi Novoteksom, Labodom, Beti in Novolesom.