Britanska matematičarka in avtorica dokumentarnih filmov Hannah Fry je leta 2021 zbolela za rakom na materničnem vratu.
Kot pravi sama, se vse njeno življenje vrti okoli številk, zato se je tudi te preizkušnje lotila z matematičnega stališča.
Zanimalo jo je, kako različni načini zdravljenja vplivajo na možnost ozdravitve in ali so bolniki o tem dovolj obveščeni.
Neka študija je pokazala, da bi več kot tretjina bolnikov z neozdravljivo obliko raka nadaljevala zdravljenje s samo 0,1-odstotno možnostjo podaljšanja življenja. Po drugi strani pa bi 61 odstotkov zdravnikov, če bi sami zboleli za rakom, privolilo v zdravljenje le, če bi bila uspešnost vsaj 25-odstotna.
Hannah se je s strokovnjaki pogovarjala o tem, ali presejalni programi vplivajo na smrtnost zaradi raka, in se srečala z bolniki, postavljenimi pred težko odločitev: nadaljevati zdravljenje ali izbrati morda krajše, a kakovostnejše življenje.
Če imamo 100 žensk z rakom dojke ... in vse zdravimo s kemoterapijo, bo ta rešila življenje petim.
Poleg presejalnega programa za odkrivanje raka na materničnem vratu imajo v Združenem kraljestvu podobna programa tudi za raka dojke in črevesa. Ocenjujejo, da s presejalnimi testi za raka na materničnem vratu vsako leto rešijo okoli 5000 življenj.
Vendar se tudi okoli tega krešejo mnenja. Dr. Margaret McCartney iz Centra za z dokazi podprto medicino je predstavila raziskave, ki naše védenje o raku postavljajo v novo luč:
"Če iščemo raka, ga najdemo. Zagotovo. Če pregledamo več sto ljudi z računalniško tomografijo, bomo odkrili primere raka, ki ne povzroča simptomov. Vprašanje je, ali bi posameznikom kdaj škodil. Marmotova študija je pokazala, da presejalni pregledi 200 žensk podaljšajo življenje eni, tri pa so zdravljene po nepotrebnem."
Hannah Fry v tem dokumentarcu zagovarja informirano soglasje in poudari, da je treba odkrito pogovarjati o koristih in slabostih zdravljenja. Šele ko se bomo, bo vsak posameznik lahko ugotovil, kaj mu največ pomeni, in se odločil tako, kot bo zanj najbolje.
