Rodila se je v Trstu, pri Svetem Ivanu, v narodno zavedni družini. Najprej je pisala različne članke za časnik Edinost, se opogumila in poslala prvo kratko zgodbo Ljubljanskemu zvonu. Njen mentor je postal Janko Kersnik, dopisovala sta si in Marica je vzljubila tega pomembnega moža, pisatelja in politika, ki jo je vodil na začetku njene pisateljske poti.

Živela je v prelomnih časih, ko so si ženske šele utirale pot v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Napisala je prvi tržaški roman Fata morgana, pod katerega se je morala na zahtevo urednika Zvona podpisati z moškim psevdonimom.

Kljub izobrazbi, široki razgledanosti in znanju jezikov je morala Marica Nadlišek Bartol kloniti pred zahtevami takratne družbe. Kot poročena ženska ni smela več poučevati, nehala je tudi pisati. Odpovedala se je urednikovanju Slovenke, postala je žena in mati.

Po prvi svetovni vojni je njena družina zaradi pritiskov italijanskih oblasti morala zapustiti rodno mesto in se izseliti v Jugoslavijo. Tržaški Slovenci so pričakovali, da jih bo nova država sprejela z odprtimi rokami. Žal ni bilo tako.

Svojo sled ni pustila samo kot avtorica kratkih zgodb in prvega tržaškega romana, ampak tudi kot mentorica številnih publicistk, pesnic in pisateljic.

Njena zgodba je kljub njeni dragoceni pisateljski zapuščini trpka, opomin vsem ženskam, da je bila pot do emancipacije težka. Marica Nadlišek Bartol te besede ni poznala in vendar je vsem nam utirala pot.