Novi film francosko-turškega dueta in tretji celovečerec Çağle Zencirci in Guillauma Giovanettija govori o mladi kmetici Sibel, ki jo je čudovito upodobila turška igralka Damla Sönmez. Režiserja znova raziskujeta njima ljube teme, kot sta drugačnost in emancipacija znotraj patriarhalne družbe.

Sibel je petindvajsetletno dekle, ki živi z očetom, vaškim županom, in mlajšo sestro. Ker je nema od rojstva in z okolico komunicira le s starodavno žvižgajočo tehniko, jo skupnost zavrača in zaničuje. Eden redkih, ki jo še razume, je njen oče Emin (Emin Gürsoy).

Odročna vasica, v kateri živijo, je ugnezdena v črnomorskih gorah Turčije, na območju naravne, razgibane lepote, ki ga snemalec Eric Devin ujame v močnem soju sončne svetlobe. Pokrajina se zdi trdovratno povezana s preteklostjo, v kateri vladajo vraževerje, patriarhalne vrednote in spoštovanje kodeksa družinske časti, ne glede na posledice za posameznike.

Nemost Sibel prisili v vlogo tujke v vasi. Tujke, ki je rada sama in si je v gozdu uredila majhno zatočišče. Posnetki s pobočij, polnih dihajočih dreves so osupljivi, pokrajina je uspešna zamenjava za ljudi in neizmerni gozd postane zatočišče, točka izginjanja.

Vrhunec dogajanja se vzpostavi, ko divja mladenka naleti na neznanca (Erkan Kolçak Köstendil kot Ali), ki se skriva v gozdu. Njeno uporništvo, ko kljub očetovemu neodobravanju hoče poskrbeti za neznanca in ga zaščititi, postane sredstvo, s katerim lahko izrazi svojo neodvisnost. Ob tem končno izkusi, kako jo nekdo sprejema brez predsodkov in ne ravna z njo kot z odpadnico. Naklonjenost med njima se razvije v prav poseben odnos, ki Sibel zaznamuje za vedno.

Režiserja sta zasnovala film na zgodbi mlade Turkinje, ki sta jo srečala v vasi Kuşköy ob Črnem morju – tam so film tudi posneli – in se sporazumeva z žvižganjem. Ime vasi, izgubljene v dolinah severovzhodne Turčije, pomeni "ptičja vas", ker so v njej pred štirimi stoletji za sporazumevanje po gorah izumili jezik, ki temelji na žvižganju.

Vlogo sta ponudila znani turški igralk Damli Sönmez. Igralka je več kot dve leti obiskovala vasico Kuşköy, in da bi izkusila tamkajšnje vsakdanje življenje, je spoznala vaščane in običaje, preživljala dneve z ženskami na polju, z njimi pila čaj in nabirala plodove.

Ker ni znala žvižgati, se je učila pri učitelju žvižganja iz vasi. Po šestih mesecih učenja se je zdelo, da žvižgajoči jezik uporablja naravno in lahkotno. Ta posebna tehnika žvižganja, ki je prepis zvokov turških zlogov v različne žvižgajoče zvoke, ljudem omogoča, da se z žvižganjem pogovarjajo. Igralka se je po več tednih naučila osnovni žvižgajoči zvok, "phi", ki se nato modulira z jezikom in usti, da se ustvari zloge.

Ptičji jezik je del eksotičnega orisa glavne junakinje Sibel in njena lepota je sprva groba, divja, zunanja. Svojo lepoto se nauči razumeti šele ob prisotnosti drugega človeka, ki jo vidi v vsej njeni pristnosti: to je zgodba o opolnomočenju žensk, o samospoznanju, je potovanje k človeku. Zatrta avtsajderka v Sibel končno dobi občutek lastne vrednosti.

Film je bil nagrajen na več mednarodnih festivalih: na festivalu v Locarnu so mu podelili nagrade mladinske žirije, tiska in ekumenske žirije, na Cinemedu (Montpellier) pa nagradi občinstva in kritikov.