Rimska republika v 1. stoletju pred našim štetjem.

Delavec Špartak je zaradi uporniškega vedenja sprva obsojen na smrt, nato pa ga reši naključje.

Kot sužnja ga prodajo poslovnežu Batiatu, ki v fizično krepkem moškem vidi priložnost za zaslužek.

Pošlje ga v šolo za gladiatorje. Špartak se po nekaj tednih usposabljanja za ubijanje obrne proti svojemu gospodarju in postane vodja suženjskega upora. Skupina mož, ki jih vodi Špartak, se prebije na podeželje, od koder želijo prečkati morje in se vrniti na svoje domove. Uporniška vojska na poti postaja vse večja in močnejša.

Špartakovemu uporu se je pridružilo več deset tisoč ljudi. Začel se je leta 73 pred n. š. in trajal dve leti.

Rimljani so na začetku podcenjevali upor, ki so ga vodili izurjeni bojevniki. Gibanje je zajelo številne kraje na jugu Italije, kjer je bil položaj sužnjev še posebej slab.

Nekateri viri pravijo, da je bil cilj upora doseči svobodo, drugi v njem prepoznavajo višje ambicije – uničenje rimske države.

Upor je zamajal že tako nestabilno rimsko republiko in pripomogel k vzponu Pompeja in Krasa. Rimljani so upor zadušili leta 71 pred n. š. Špartak je med boji umrl, okoli 6000 ujetih sužnjev pa so Rimljani križali ob Apijski cesti južno od Rima.