Tik pred priključitvijo Krimskega polotoka Rusiji leta 2014 so, za gostujočo razstavo v Muzeju Allarda Piersona v Amsterdamu, krimski muzeji prispevali svoje največje dragocenosti.
Zaklad je brez državljanstva obtičal v nizozemskem glavnem mestu - zase so ga zahtevali tako krimski muzeji kot država Ukrajina, nizozemska stran pa se je nehote znašla v vlogi razsodnika: kateri strani naj vrnejo dragocenosti?
Dokumentarni film režiserke Oeke Hoogendijk, Zakladi Krima (Zonnebloemen in zwaar weer: De Schatten van de Krim) je odprl razpravo na temo kolonialnega plenjenja umetnosti in nakazal rešitve z uporabo prava v primerih lastninjenja kulturne dediščine.
Rdeča nit filma je torej vprašanje lastništva, saj so tako ukrajinska vlada kot krimski muzeji, ki od priključitve Krima delujejo pod rusko vlado, zahtevali zakonite pravice za arheološko zbirko, za katero oboji trdijo, da predstavlja korenine njihove identitete.
Zgodba, ki je v dokumentarcu izpostavljena čustveno in politično, je zelo pomembna.
Pripovedujeta jo dve ženski: Ludmila Strokova, direktorica Zgodovinskega muzeja Kijev in kustosinja krimskih muzejev Valentina Mordvintzeva, ki je kot arheologinja mnogo artefaktov izkopala sama in je svoje kolege prepričala, da so predmete posodili muzeju Allarda Piersona.
Dokumentarec, ki je nastal leta 2021, je bil pred kratkim ponovno deležen pozornosti v luči nedavne ruske invazije na Ukrajino.
Razprava o lastništvu teh kulturnih predmetov je postala znova aktualna. Običajno gre pri dediščini za lastništvo preteklosti, a ta film jasno kaže, da gre v veliki meri tudi za lastništvo sedanjosti, zlasti v času krize.