Kamenodobni človek je za sabo puščal ostanke kosti in prvih kamnitih orodij. Živel je sredi odpadkov, ki jih je proizvajal, toda ko je odšel naprej, jih je vase znova vsrkala narava.
Če se je igla zlomila, so jo znova priostrili. Če se je odlomilo uho, so pod njim izvrtali novo. Zavrgli so jo, ko je bila premajhna za držanje. To je primer ponovne uporabe že v paleolitiku.
Šele s trajno naselitvijo in pojavom mest je postalo jasno, da se utegnejo človekovi odpadki sprevreči v težavo. Prav boj z odpadki je tlakoval pot novim izumom, denimo kanalizaciji in ne nazadnje avtomobilu, ki je zamenjal konjsko vprego.
Več kot 300 tisoč konj je na londonskih ulicah dnevno odložilo 1500 ton gnoja. To je toliko kot teža 200 dvonadstropnih avtobusov, ki pa ji moramo prišteti še milijon litrov urina. Prav vsak dan! Konjski iztrebki so se nakopičili tudi več metrov visoko, to pa je v tistem času pestilo vsa večja mesta. London, Pariz in New York.
Toda če so družbe pred nami skušale živeti z odpadki tako, da so jih ponovno uporabile, se vedno bolj zdi, da naša družba od izuma plastike živi le še za to, da troši in zasipa planet s smetmi. Ali je ponovna uporaba sploh v duhu naše družbene in gospodarske ureditve, kjer odlaganje smeti ohranja v pogonu našo potrošniško družbo?
Smeti svojih prednikov občudujemo v muzejih, naše pa so vidne v naravi tudi na najodročnejših kotičkih planeta.
