Te besede v svojem provokativnem, samosvojem literarnem prvencu protagonistu (pisatelju) na jezik položi Davorin Lenko. "Vendar vztrajam pri svoji literarni estetiki in nikogar nočem ujčkati, je/ga nositi po rokah in sploh delati z ljudmi v rokavicah."

Ne bi radi ponovili menda pogoste napake enačenja Lenkovega romanesknega pripovedovalca z avtorjem samim, a vendar so besede relevantne za roman Telesa v temi, ki je lani dobil tako kresnika kot tudi nagrado kritiško sito in je tako v stroki najvišje okronano leposlovno delo lanskega leta. (Nemajhen dosežek, če vemo, da avtor šteje 30 let in je to njegov prvi roman.) Citat konča malce porogljivo: "Spančkaj, dete, ves svet je rožnat in poln ponijev ter marjetic; mama in očka se samo žgečkata, to pa zato, ker se imata rada; srčki, ki jih rišeš vsepovsod, pa nimajo nobene ikonografske povezave z ritnicama na penetracijo pripravljenega in usločenega ženskega telesa."

Osrednji lik romana Telesa v temi je pisatelj brez imena, ki je pred leti premleval zgodbo o nekom, ki ima raka na modih in ga zato kastrirajo. Nekaj desetletij pozneje se mu je v ironičnem obratu usode zgodilo natančno to in v spolnosti zdaj ne more več telesno sodelovati. Njegova spolna identiteta, pravzaprav celoten odnos do samega sebe, se znajde na majavih tleh: kdo je, če ni več moški? Fragmentirano besedilo nas premetava med njegovimi spominjanji, obiski psihoterapevta, nazornimi opisi še vedno aktivnega spolnega življenja njegove partnerice (in njene najstniške hčerke) ter celo opisi žensk, za katere se izkaže, da so plod njegove domišljije. Kompozicija Teles v temi "postmodernistično razstavlja iluzijo resnice v literaturi."

Roman, ki je prepleten s teorijo postmodernizma, ki citira Rolanda Barthesa in Michela Foucaulta ter časti poetiko Charlesa Bukowskega, ni podoben ničemur, na kar ste v zadnjem času naleteli v slovenskem slovstvu. Neapologetično samosvoj, pa naj gre za opise orgij ali eksistencialna preizpraševanja, očitno ni bil napisan, da bi ugajal množicam, a je vseeno naletel na posluh.

Več v spodnjem intervjuju.

Živite in delate v Idriji. To pomeni, da ste od "literarne scene" vsaj vsakodnevno malce oddaljeni. Se počutite kot avtsajder? Ali pa samo kot nov prišlek?

Oboje. Seveda sem prišlek, mi pa po drugi strani tudi karakterno ustreza, da sem odstranjen od takšnih ali drugačnih središč in vrelišč. Verjetno je to vprašanje značaja in sem bolj samotar. Čisto rad pridem v Ljubljano na kak literarni večer ali pogovor, a to je vse sekundarnega pomena. Primaren je sam tekst.

Pisatelj, ki ste ga postavili za protagonista svojega romana, je precej uspešen, nominiran je tudi za kresnika (heh). Ste si, ko ste knjigo dokončali, na tihem res predstavljali, da boste dobili tako kresnika kot še kritiško sito, priznanje literarnih kritikov? Roman namreč ni tiste vrste, ki bi skušal ugajati zelo širokemu spektru bralstva.

Presenečenje je bilo ogromno. Pred tem romanom na "sceni" sploh nisem bil prisoten. (No, študiral sem primerjalno književnost, ampak to je nekaj drugega.) Da je bil moj junak nominiran za kresnika, je bil fragment literarne igre, pripovedni postopek … Sama nagrada je bila zame totalno presenečenje. Ko se je bližal dan, ko naj bi razglasili peterico finalistov, sem nekega popoldneva stal sredi kuhinje in punci, ki je bila v kopalnici, govoril: 'Ah, saj ne bom zraven.' Približno čez trideset sekund sem dobil telefonski klic žirije, ki mi je sporočila dobro novico.

Je pa zanimivo, da sem na nekih forumih zasledil celo teorije zarote o tem, kako sem vse skupaj zrežiral. Ne vem, morda bi malo bolje poskrbel zase, če bi imel res tako moč manipulacije … (Smeh.)

Čeprav je jasno, da literarnega protagonista ne gre enačiti z avtorjem, ste za pripovedovalca Teles v temi postavili pisatelja, še več, pisatelja, ki se o svojem pisanju pogovarja s terapevtom. To bi se lahko na neki način razumelo kot vabilo za vpogled v kolesje vašega lastnega ustvarjanja. To je gotovo prevelika poenostavitev, toda najbrž kdo Telesa v temi bere na prav tak način. Je to kdaj povzročilo kakšne neprijetne situacije?

To je bil zame osebno precejšen problem tik po tem, ko je roman izšel. Zdaj, ko je bil malce bolj medijsko izpostavljen, so se ta vprašanja umirila, ampak na začetku so tudi ljudje, s katerimi sem si zelo blizu in za katere bi mislil, da bodo razumeli, roman brali kot prvoosebno pripoved. Vključno z določenimi člani ožje družine, kar je bilo precej neprijetno, glede na to, da pišem o kastraciji in podobnem. Zdaj se je vse to umirilo, verjetno sem za to lahko hvaležen medijski izpostavljenosti.

"Iluzija resnice v literaturi", z besedno zvezo Vanese Matajc, je rdeča nit celega romana. Večkrat namreč opišete situacijo, kako bralci tega pisatelja preučujejo z nejevero, rahlim nezaupanjem: češ, kako lahko toliko piše o spolnosti, ko pa je sam v operaciji izgubil moda in libida nima več.

Literatura nima ene, enoznačne resničnosti; gre za mnoštvo resnic, ki se ves čas prepletajo, tudi onkraj pisateljevega obzorja. Pogosto so pogojene z bralcem, kar je zame pravzaprav zelo odrešujoče. Če sva prej omenila preplet resničnosti in fikcije pri pisanju o kresniku/resnični nagradi kresnik, enako velja za pisanje o libidu, za avtobiografskost. To so zelo dvoumne stvari, ampak dejstvo je, da me dvoumnosti fascinirajo. Ali privlačijo one mene ali jaz njih? Ne vem, ampak iz njih veje neka energija. Gotovo sem dober medij zanje, ker jih iščem.

Da vas odnos med resničnostjo in fikcijo res fascinira, dokazuje tudi prispevek o Lani del Rey, ki ste ga napisali za AirBeletrino. V njem med drugim pravite: "Dilem okoli teh ali onih person umetnikov vseh kalibrov se enostavno rešimo s tem, da (si) priznamo transparentnost meje med fikcijo in resničnostjo ter, mogoče še pomembneje, da (spet: si) priznamo, da sta fikcija in resničnost medsebojno povezani ter ena drugo nenehno oplajata."

Zadnje čase glagole, kot so "pišem", "ustvarjam" in podobne besede v smislu striktnega ustvarjanja zamenjujem za "kanaliziram". Morda je to rahlo ezoteričen pojem, a določene stvari opiše bolje. Seveda je pomembno, ali izhajamo primarno iz družbe, morda iz samih sebe in se držimo bolj romantičnega patosa … Vse gre vedno skozi filter naše percepcije in naših hotenj.

Zakaj je Lana del Rey tako fascinantna za nekoga, ki se je, kot preberemo v sinopsisu vaše biografije, "več let ukvarjal z glasbeno kritiko, predvsem na področju metalske glasbe"? Je to zato, ker v svoj lik kanalizira podobo nekakšnega divjega, boemskega življenja, kakršnega v resnici najverjetneje pri svojih letih nima za sabo?

Oh, v nekih zametkih so se ji vse te reči najbrž že dogajale. Če se vrnem malo nazaj: dolgo časa sem živel in dihal z metalom, dokler se ga nisem na smrt preobjedel. Metal trpi za kroničnimi boleznimi logike, notranje nekoherentnosti, kar sem gibanju – ne pa tudi sami glasbi – zameril. S tem ko sem se začel od njega distancirati, me je nekaj časa metalo iz ene skrajnosti v drugo, tudi do ameriškega countryja. Lana me je navdala z občutkom, ki mi je bil prej v umetnosti popolnoma nepoznan … Bilo je očiščujoče, odrešujoče, a hkrati tudi boleče. Zaznamuje jo zelo primarna telesnost. Fascinantno se mi zdi tudi, da ne cenzurira lastnega jezika, kar je pri ženskih umetnicah redkost. Ujela me je na prvo žogo, ostal pa sem zaradi globljih vzgibov.

Podobno mesto, kot ga Lana del Rey zaseda v glasbeni industriji, ima po mojem mnenju Hank Moody v svojem fiktivnem vesolju serije Kaliforniciranje. Duhovito se mi je zdelo, da prijatelj protagonistu Teles v temi na neki točki podari zapestnico, kakršno nosi Hank, nekje drugje ga naziva kar z njegovim imenom. Se vam ne zdi, da imajo pisatelji o sebi dejansko radi točno tako predstavo, da so neznansko "nakulirani", nonšalantni Hanki Moodyji?

Niti ne … To pa zato, ker ne poznam veliko pisateljev, sploh pa ne takšnih z veliko kilometrine. S tistimi, s katerimi imam stike, smo vsi začeli nekako hkrati in se mi ne zdijo pretirano naduti. Se pa take drže izkristalizirajo z leti, si predstavljam. Ne bi si upal komentirati. (Smeh.)

So pa seks, droge in rokenrol povezane s pisateljskim poklicem. Če imam v romanu že korespondenco z Bukowskim, se mi je zdelo, da tudi Hank Moody ne more biti daleč stran.

V zadnjem času gotovo ni bilo romana, so opazili različni kritiki, ki bi tako eksplicitno kazal avtorjevo zavest o literarnoteoretskih predpostavkah, ki bi poskušal že v sam roman vnesti tudi njegovo kritiko, ki bi nam že vnaprej naštel vse metatekstualne reference, ki bi jih lahko iskali v besedilu. Se strinjate s trditvijo, da so Telesa v temi "literarizirana teorija"? Je to "stranski učinek" študija primerjalne književnosti? Zanimiva se mi je zdela vaša izjava, da filozofske in literarne teorije, ki jih poznate, tako globoko ponotranjite, da imajo oprijemljiv vpliv na vaše življenje.

Zadnja teza je povezana z razliko med kvaliteto in kvantiteto. Veliko bolj sem nagnjen h kvaliteti in tiste teorije, ki se me dotaknejo, po navadi ponotranjim, živim.

Do neke mere je roman seveda literarizirana teorija: trik je v tem, da se mora roman tega zavedati: vem, da veš, da vem, da veš … To se gremo lahko v neskončnost. Študij je name gotovo vplival. Vseeno pa se mi pogost problem postmodernistične literature zdi v tem, da je zgolj igra, da ko odstraniš vse maske, pod njimi ne ostane nič. Sam pa sem hotel kanalizirati bolečino, pa veselje in absurdne, komične situacije. Zdaj sicer govorim kot bralec in ne kot avtor, ampak mislim, da so to resna občutja, ki ostanejo, ko odložimo maske postmodernističnih iger. Mislim, da v tem Telesa v temi presegajo postmodernizem. Rad bi verjel, če citiram Mulderja iz Dosjejev X.

Ne glede na to, s kakšno konotacijo avtor k njim pristopa, so prizori spolnosti verjetno eden trših orehov pri pisanju literature. Se strinjate s tako splošno trditvijo? Revija Literary Review ne nazadnje podeljuje celo "bad sex award", za katero so redno nominirane pisateljske eminence tipa Haruki Murakami.

To je kar kompleksna tema in dokončnih odgovorov nimam. Vem pa, da me fascinira narativ telesnosti. Včasih deluje, včasih pa ne, tukaj ni enačb – in hvalabogu, da jih ni. Večkrat sem že rekel, da je to že skoraj bolj performans kot literatura.

Narativi spolnosti so nekaj, kar sega pri meni najbrž nazaj, vse do trenutka v osnovni šoli, ko je sošolec od doma prinesel neke pornografske revije. Saj tovrstne literature ne konzumiram veliko, so mi pa fascinantni načini, na katere se ljudje "spravljamo" k spolnosti, oziroma seksualnost v najširšem pomenu. Kaj vse imamo za seksualno, kar samo po sebi niti ni tâko, in obratno? Večino svojega premišljujočega časa se sprašujem o teh stvareh. Rad verjamem, da iz tega včasih nastane kaj zanimivega.

Na neki točki v romanu zapišete misel: "Spolnost obče žal dojemamo kot neko od ostalega življenja ločeno pripoved, kot nekakšno eksperimentalno kratko zgodbo znotraj velikega realističnega romana življenja. Njenemu narativu ne priznavamo vrednosti, ki si jo zasluži. In to me žalosti." Ste si zadali cilj s pisanjem zapolniti določeno vrzel v sodobni literaturi, (naturalistični) spolnosti v književnosti vrniti mesto, ki ji pripada? Ali pa se je zgolj slučajno izkazalo, da je vaše pisanje povsem drugačno od vsega, kar po navadi srečujemo med knjižnimi platnicami?

Morda sem si do neke mere zadal nalogo, a to je bil res le majhen faktor. Priznati moram, da ne količinsko in ne kakovostno ne poznam toliko slovenske literature, kot bi morda kdo mislil. Pravzaprav sploh ne berem toliko, kot bi si morda kdo mislil (smeh.) Sem pa tudi onkraj obzorja slovenskih avtorjev le redko naletel na kaj, kar bi me v tem smislu res fasciniralo. Na koncu vedno pridemo do tega, da vsak ustvarja umetnost, kakršno si sam želi konzumirati. In zakaj ne?

Kaj ni v bistvu zanimivo, da je bila spolnost v popkulturi že zdavnaj detabuizirana in da je v HBO-jevih serijah večinoma zamenjala nasilje? Da je seks povsod, pa lahko v kontekstu "visoke" literature še vedno šokira?

Pri spolnosti v literaturi lahko zelo hitro zapademo bodisi v suho opisovanje - kot da bi popisoval, kako prestavljam tole šalico na mizi – ali pa v ezoteriko in psihologijo. Vmesni prostor je težko zadeti. Ne zdi pa se mi, da je spolnost v popkulturi detabuizirana: je vseprisotna, način, kako je prikazana, pa je popolnoma cenzuriran. Ravno danes sem gledal neki videospot Nine Hagen, v katerem nima pobritih pazduh. Komentatorjem na YouTubu se je zmešalo.

Ste si zavestno zastavili cilj, da boste poskušali premikati meje bralca, ki ni najbrž še nikoli na tak način kot v Telesih bral o na primer analnem prolapsu? Izzvati reakcijo? Odpraviti sentimentalne klišeje?

Seveda je šlo tudi za premikanje mej, hkrati pa je to veliko večji realizem kot neka lažna sentimentalnost. To so stvari, ki se dogajajo. Če obstaja socialni realizem o vseh mogočih finančnih malverzacijah in nasilnih umorih - zakaj ne še na področju spolnosti? Mar naj verjamemo, da ljudje, ki nosijo zobno protezo, ne morejo prakticirati oralnega seksa? Fascinira me, da je to tako neizpovedano.

Je v literaturi prostor za voajerizem? Ali pa je ta prihranjen za pornografijo? Je meja s pornografijo v praksi tako jasno določena kot v teoriji?

Voajerizem je zelo dvoumen pojem in te besede niti ne uporabljam rad oz. jo uporabljam le v najbolj osnovnem, slovarskem pomenu. Če telo oz. subjekt ve, da je opazovan, in vseeno nadaljuje razkazovanje, to ni voajerizem. V povezavi s Telesi v temi je bilo veliko rečenega o voajerizmu, ampak tega zornega kota ne morem komentirati, ker mi ni blizu. Če že gre za kaj "patološkega", če hočete, je tu na delu prej ekshibicionizem.

Protagonist je, kot reče sam na neki točki, "evnuh, ki se ukvarja s spolnostjo". O sebi govori kot o nečem, kar ni več moško in ni žensko. Spolna identiteta je na primer nekaj, česar se v naši družbi radi zelo trdno oklepamo in kar nas spravlja v nelagodje, če ni jasno definirano. Ste hoteli podrezati v to osje gnezdo?

Bolj kot drezati sem skušal izpostaviti določeno problematiko. Vsi smo obremenjeni ali pa vsaj zase lahko rečem, da sem zdaj bolj, zdaj manj obremenjen s tem, kaj pomeni biti "tipičen moški". Še več, različne predstave moškosti po navadi celo med seboj niso kompatibilne.

Zelo velika, vsaj intelektualna uteha je v principu brezspolnosti oz. nadspolnosti, androgenosti. Zato je tudi naslovnica takšna, kakršna je: prsato bitje s falusom, ki v dvojini tvori vulvo. Je pa ta vulva postranski produkt, slučajno se je pojavila pri postavljanju naslovnice (smeh.) Ideja androgenosti je zelo pomirjujoča; prek povsem intelektualnih konceptov androgenosti sem marsikaj psihično razrešil.

Če že ne prave impotence, o kateri je v Telesih veliko govora, pa verjetno vsak pisatelj pozna kakšno obliko "ustvarjalne impotence", nezmožnosti pisanja. Bi se dalo roman brati tudi skozi to optiko, kot izpoved pisatelja, ki ne zmore?

Všeč mi je misel, ki jo je v recenziji moje knjige zapisala Katja Perat, češ da se vsa spolnost v romanu bere kot metafora za postmodernizem in obratno. In impotenca je konec koncev del spolnosti. Kot bralec vidim močno enačbo med seksualno impotenco in pisanjem neke fabule. Vsaj v obdobju, ko so nastajala Telesa v temi, sem bil nesposoben napisati konkretno fabulo z zapletom, katarzo, razpletom in tako dalje. Še zdaj se ne dojemam kot zelo sposobnega v tem pogledu, ampak navsezadnje me zanimajo druge stvari.

Mislim, da nisem edina bralka, ki je v romanu najtežje "prebavila" naturalistične opise navad Anette, lika, za katerega pisatelj pozneje prizna, da si ga je izmislil. Anette je namreč silno nemarna in ne sprejema družbenih norm v zvezi z osebno higieno. Kaj pomeni, da nam je tako odvratno brati podrobne opise tega, kako se pot nabira v dlakah pod pazduho? Da smo se pustile ukloniti, streti nekim arbitrarnim normativom družbe?

Segmenti v zvezi z Anette so bili največkrat predmet diskusije. Z ekipo revije Idiot smo pred časom, še preden je roman izšel, gostovali v Izoli, kjer sem bral izključno odlomke, o katerih govorite. Vse skupaj je delovalo kot stand-up komedija … Ljudje so se smejali, in to zelo, daleč nad pričakovanji. Ta del besedila je bil zame neke vrste eksperiment, tudi na povsem lingvistični ravni. Pomislite: kadar ima nekaj izjemno dober okus, se nam usta napolnijo s slino. Podobno se zgodi, če občutiš izjemen smrad. Čeprav nekaj smrdi, nagonsko še vedno zadihamo skozi nos. Zakaj? Ta vprašanja sem hotel raziskati na psiholingvistični ravni.

Opravičujem se za predvidljivost vprašanja o bremenu pričakovanj, a vseeno: drugega romana se človek verjetno ne more lotiti tako neobremenjeno kot prvega, ki je nastajal, kolikor časa ste hoteli in kakor ste hoteli. Je tukaj ključnega pomena, da si človek vzame premor? S čim se trenutno ukvarjate?

V zadnjem času se mi je nabralo nekaj kratkoproznih objav, ampak večinoma gre za besedila iz obdobja, ko so nastajala tudi Telesa v temi. Zdajle pišem daljše besedilo, ki bo roman, če mi ga bo uspelo dokončati, sicer pa samo poskus. Nočem zapasti v območje udobja, zato delam na linearni zgodbi. Diskontinuiteta je zame postala vse prelahka; na dolgi rok se iz tega ne more izcimiti nič dobrega, zato se moram malo brzdati. Nekatera vprašanja v zvezi s telesnostjo in seksualnostjo sem vmes sprocesiral, druga me še bolj fascinirajo.

Pritisk pa absolutno obstaja – tega sem se zavedel že v tistem trenutku, ko sem dobil kresnika. Po drugi strani pa ne bi ničesar spremenil. Pričakovanja od zunaj seveda so, na to ne morem vplivati, kar je po eni strani zelo odrešujoče. Lahko pa seveda vplivam na svoja lastna pričakovanja. Najhujše, kar bi lahko naredil za svoje pisanje, bi bilo, da bi začel iskati nekakšne kode, recepte za uspeh. Za zdaj mi lovljenje ravnotežja uspeva, se pa spet podajam na – vsaj z moje strani – neraziskano območje, tako da mi izkušnje prvega romana ne pomagajo tako zelo, kot bi si kdo mislil ali pričakoval.

Za konec prilagamo še odlomek iz romana Telesa v temi. (Center za slovensko književnost, 2013).

V življenju še nisem bil v operi in psihofizično prenesem le toliko in toliko klasike. Skratka ... moram vam priznati, da me moti ta predpostavka, ta predsodek, da smo mi, tako imenovani umetniki, nekakšna globoko sofisticirana bitja, ki ne lulamo in kakamo, ki ne bruhamo, ko se preveč napijemo ... Ki se zanimamo samo za "visoke" umetnosti. Razen v okviru študija nisem nikoli bral klasikov: Danteja, Petrarke, Prešerna ... Nisem kaj prida nostalgičen in ne verjamem - če se lahko tako izrazim - v lepo, univerzalno, visoko, za vekomaj klasično umetnost. Sem otrok svojega časa. Nekateri bodo rekli, da se je pač zgodil postmodernizem in zdaj sem to, kar sem: razklana, nejasna skladovnica citatov in navedkov. In verjetno imajo prav. Ni pa mi všeč, da se me ob tem pomiluje. To je pot, ki sem jo izbral sam in z veseljem bi jo še enkrat. Pravijo, da je postmodernizem opravičilo za relativizacijo vsega. To do neke mere verjetno res drži, vendar pa menim, da takšne izjave ne pomagajo nikomur in ničemur, razen tej relativizaciji sami. Če nisi zmožen živeti takšnega življenja, potem ne obsojaj tistih, ki so ga. Živi in pusti živeti. Klasika bo še vedno tam. Postmodernizem pa tudi.