31-letna biologinja je tik po prejemu štipendije doktorirala iz nanoznanosti - raziskovala je mehanizme vezikulacije membran za uporabo membranskih veziklov v diagnostiki in terapiji raka. Svoje strokovno znanje zdaj nadgrajuje kot postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Ženevi, kjer se posveča raziskovanju regeneracije in razvojne plastičnosti pri hidri.

Sama je prepričana, da je za mladega znanstvenika skoraj nujno, da se odpravi po izkušnje v tujino, se pa zaveda, da to lahko prinese težave - predvsem pri iskanju službe -, ko se vrneš v domovino.

Eva Ogorevc je ena izmed treh prejemnic letošnje nacionalne štipendije Za ženske v znanosti, ki so namenjene ženskam v še vedno zelo moški znanstveni sferi. Zakaj je žensk v znanosti le dobra tretjina? Jih omejuje družba, okolica? "Mislim, da žensk ne omejuje okolica, ampak prej njihove osebnostne lastnosti. Po mojem mnenju je med ženskami večji delež oseb, ki ne želijo sprejemati kompromisov na račun družine, recimo preživljati vikendov in večerov v službi namesto s svojimi najbližjimi," pravi znanstvenica.

Več o njenem delu, o brezupu, ki ga opaža med kolegi znanstveniki, in o pogojih za uspešno Slovenijo, pa v spodnjem pogovoru.

Štipendijo ste prejeli za raziskavo mehanizmom vezikulacije membran za uporabo membranskih veziklov v diagnostiki in terapiji raka. Obrazložitev vaše nagrade je lahko nepoučenemu samo skupek bolj ali manj nerazumljivega strokovnega izrazja. Kako bi torej laiku pojasnili, kakšen namen ima vaša raziskava?
Najprej naj razložim, kaj membranski vezikli sploh so. Gre za strukture, ki se sproščajo iz različnih tipov celic med procesom brstenja celičnih membran. Se pravi, celična membrana se uvihava in upogiba in v končni fazi tega procesa nastane brst, ki se kot vezikel odcepi od celice. Tak vezikel lahko vsebuje različne celične sestavine, na primer proteine in nukleinske kisline, ki lahko prehajajo v krvni obtok in igrajo pomembno vlogo pri medcelični komunikaciji. Vemo tudi, da so rakaste celice posebej nagnjene k vezikulaciji oziroma brstenju celičnih membran in ti vezikli lahko prenašajo onkogene substance, s čimer pomembno sodelujejo pri metastaziranju tumorja in napredovanju bolezni. Tumorske vezikle lahko iz krvnega obtoka tudi izoliramo in ovrednotimo, zato veliko obetajo v zgodnji diagnostiki raka.

Kako lahko torej preučevanje membranskih veziklov pomaga "navadnemu človeku", npr. bolniku z rakom?
Membranski vezikli bi lahko kot biomarkerji predstavljali dopolnilo ali pa nadomestilo včasih zelo zahtevnim biopsijam. Membranski vezikli pa niso potencialno uporabni samo v diagnostiki, ampak tudi pri zdravljenju raka. Tukaj se odpira več možnosti - denimo odstranjevanje tumorskih veziklov iz sistema, uporaba membranskih veziklov kot dostavnih sistemov za tarčna antitumorska zdravila ali pa uporaba membranskih veziklov kot cepiv.

Lahko kmalu pričakujemo uspehe - tudi v praksi, torej pri zdravljenju bolnikov?
To področje je trenutno eno najhitreje razvijajočih se v biomedicini. Metodologija in znanje sta vsako leto bolj izpopolnjena, zato verjamem, da bodo izsledki naših in drugih raziskav zelo kmalu pomagali prvim bolnikom.

Velja tudi omeniti, da biologija raka ni edino področje, na katerem imajo membranski vezikli velik potencial, uporabnost teh struktur se kaže tudi pri kardiovaskularnih boleznih, avtoimunskih boleznih, regenerativni medicini in še kje.

"Po eni strani je nagrada zame ogromna čast in seveda lepa finančna injekcija, po drugi strani pa tudi odgovornost in z njo želja pokazati drugim mladim znanstvenikom, da situacija ni tako brezupna, kot morda deluje," ste dejali ob prevzemu nagrade. Kakšen brezup ste imeli v mislih? Splošnega, da se v Sloveniji ne da nič spremeniti, nič doseči?
Da, nekaj takega sem imela v mislih.

Kako pogosto naletite na takšno razmišljanje med kolegi?
Zelo pogosto. In moram reči, da ga ne delim v celoti. Seveda je jasno, da so razmere trenutno zelo težke, po drugi strani pa pri mladih znanstvenikih pogrešam neko lastno iniciativo in optimizem. S trudom in pravim pristopom se da marsikaj doseči, zato bi zelo rada spodbudila mlade znanstvenike po diplomi ali doktoratu, naj pristopijo k strokovnjakom na področju, ki jih veseli, jim predlagajo sodelovanje, zasnujejo projekt in poiščejo dodatne (tudi tuje) vire financiranja. Prepričana sem, da je to pravi pristop, ki bo kmalu obrodil sadove. Mogoče se to zdi le začasna rešitev, a verjamem, da se iz nje lahko rodi dolgoročno sodelovanje in morda celo stalna služba.

Svoje delo nadaljujete kot postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Ženevi. Je odhod v tujino torej edina pot za ambicioznega in nadarjenega mladega znanstvenika?
Na neki točki na znanstveni poti je taka poteza nujna, še posebej če govorimo o bazični znanosti. Ne gre za to, da bi bil nivo znanosti v Sloveniji prenizek in bi morali bežati drugam, gre predvsem za pridobivanje izkušenj in znanja v različnih delovnih okoljih. To pa je v Sloveniji težko izvedljivo, saj znotraj ožjega znanstvenega področja ne obstaja več institucij, ki bi se ukvarjale s podobno problematiko.

Če se kot mladi raziskovalec ukvarjaš z določenim problemom na določenem institutu, po navadi v Sloveniji ne obstaja še en ali celo več institutov, kjer bi lahko nadaljeval svojo znanstveno pot po zaključku doktorskega študija. Ostane torej samo možnost ostati na istem institutu, kar se mi ne zdi najbolj idealen scenarij - je pa ponavadi tudi težko izvedljiv -, ali pa odhod v tujino.

Zadnje čase veliko pišemo o mladih znanstvenikih in njihovih odkritjih, ki pa pogosto potožijo, da je vse lepo in prav, dokler študirajo oz. raziskujejo, po koncu doktorskega, postdoktorskega študija pa nazadnje ostanejo brez službe. In to pri vsesplošnem poudarjanju, da so "naravoslovci" zelo iskana delovna sila. Gre za sistemsko napako, jim družba preprosto ne nudi dovolj možnosti, ali razlog tiči kje drugje?
Verjetno je razlogov za to več. Morda ti ljudje včasih pozabljajo na dejstvo, da zaposlitev v strogo raziskovalnem delu ponavadi ni stalne narave. Pogosto gre za eksistencialno oziroma finančno bitko "iz projekta v projekt", ki se lahko hitro konča, če raziskovalec oziroma raziskovalna skupina ni uspešna – ne producira rezultatov, objavljenih v revijah s solidnim faktorjem vpliva. Na tak način deluje znanstveni sistem v veliko državah. Pri nas to nekako še ni v veljavi, velikokrat v akademskem svetu ni prostora za mlade, nadarjene, entuziastične ljudi, saj ga zasedajo ljudje, ki imajo službo zagotovljeno do upokojitve, in to ne glede na njihovo produktivnost.

Po drugi strani pa opažam tudi, da je naša generacija, torej generacija mladih znanstvenikov, še vedno zaznamovana s sistemom, v katerem so živeli naši starši, in zato pričakujemo, da so po zaključenem študiju delovna mesta nekaj samoumevnega. Razmere so se vmes spremenile in za stvari, ki so bile včasih samoumevne, je danes potrebnega veliko več truda.

Zelo rada bi spodbudila mlade znanstvenike, naj sami poiščejo neodvisne možnosti financiranja. Tak način je v veliko evropskih državah že stalna praksa, zahteva pa mogoče več motivacije in dela, kar pa je pogosto povezano s kakovostnejšimi znanstvenimi izsledki.

Vi svojo prihodnost vidite v Sloveniji ali tujini?
Težko odgovorim na to vprašanje. Mislim, da je kakovost življenja v Sloveniji lahko zelo visoka, zato si ni težko predstavljati prihodnosti tu. Ima pa tudi tujina svoje čare.

Žensk v znanosti je komaj dobra tretjina, kažejo raziskave. Odstotek se sicer počasi zvišuje, a je glede na povprečje diplomantk (več kot 50 %) še vedno nizek. Čému vi to pripisujete? Oziroma, če vprašam drugače: Ali znanstvenice pri njihovem delu zavira okolica ali so razlogi drugje?
Mislim, da žensk ne omejuje okolica, ampak prej njihove osebnostne lastnosti. Po mojem mnenju je med ženskami večji delež oseb, ki ne želijo sprejemati kompromisov na račun družine, recimo preživljati vikendov in večerov v službi namesto s svojimi najbližjimi. Po drugi strani (in v skladu s tem) pa se mi zdi med moškimi več osebnosti, ki jih vodi želja po moči in visokem statusu. To je v znanstvenem svetu žal lahko odločilno za pridobitev visokih ali stalnih položajev.

Mislim pa, da imamo ženske kot znanstvenice tudi veliko prednosti in da nam ni prav nič hudega.

V Ženevi se posvečate raziskovanju regeneracije in razvojne plastičnosti pri trdoživnjaku oz. hidri, ožigalkarju, ki ima izjemno sposobnost regeneracije. Zakaj ste si izbrali ravno to področje?
Že med dodiplomskim študijem biologije v Ljubljani sem opravljala študentsko delo in diplomsko nalogo v laboratoriju prof. Primoža Rozmana na Zavodu RS za transfuzijsko medicino. Preučevala sem diferenciacijo človeških matičnih celic v živčne celice. Namen je bil seveda uporaba matičnih celic v regenerativni medicini. Regeneracija je bila torej prva tematika na moji znanstveni poti, ki me je zares pritegnila. Že takrat sem bila prepričana, da bomo odgovore našli pri živalih (in tudi rastlinah), ki imajo to sposobnost posebej razvito. Hidra ni edina taka žival, je pa vsekakor ena najbolj markantnih. Po poškodbi – če jo, denimo, prerežemo na pol - lahko namreč v zelo kratkem času (nekaj dneh) nadomesti prav vse manjkajoče telesne dele. Ta lastnost se mi zdi kot biologinji res neverjetna, zato me nadaljevanje kariere na tem področju izjemno veseli.

Sposobnost regeneracije je pri bolj kompleksnih bitjih (tudi človeku) precej slabše razvita. Domnevam, da ste se tega področja lotili tudi zato, da bi ugotovili, kako sistem regeneracije deluje in kako ga morda prenesti na človeka. Menite, da je človeštvo blizu takšnega odkritja?
Del naših raziskav res vključuje identifikacijo potencialnih genov in signalnih poti, ključnih za regeneracijo, ki bi bili skupni hidri in človeku. So pa naše raziskave zelo bazične, vodi nas predvsem radovednost in želja razumeti to izjemno zanimivo žival. Če bodo naši rezultati koristili regenerativni medicini, toliko bolje. Odkritja na tem področju so se že zgodila in se še dogajajo, ne gre pa pričakovati, da bi nekdo spremenil svet z enim odkritjem. V principu gre za točkovne dogodke, ki eden z drugim prispevajo k razumevanju celostne podobe.