Naslov si je priborila avgusta, ko je premagala vseh 10 tekmic tako z znanjem o kmečkih opravilih kot tudi s spretnostmi. Darja Miklavžina je v pogovoru za MMC pojasnila, da je tekmovanje potekalo v dveh delih: najprej so morale tekmovalke predelati več knjig o prehrani krav, reji kokoši, vzgoji in uporabi jagodičevja ter o predelavi mleka. Tri, ki so se pri preverjanju znanja najbolje izkazale, pa so se pomerile še v spretnostih. Na koncu je, kot omenjeno, z eno točko prednosti zmago slavila Darja.

33-letnica, ki z možem, tastom, taščo in tremi otroki živi na hribovsko-gorski kmetiji v Škalah pri Velenju, pojasnjuje, da ji naziv pomeni predvsem promocijo, saj ob kmečkih opravilih najde čas tudi za peko slaščic in pripravo drugih domačih dobrot, ki jih nato prodaja na tržnici v Velenju.

Darja, ki je končala petletno gospodinjsko šolo v Velenju, je bila sicer dvanajst let zaposlena v gostinstvu, po rojstvu tretjega otroka pa sta se z možem Brankom, ki je še vedno zaposlen, odločila, da ostane doma, na 54 hektarjev veliki kmetiji (večino prekriva gozd), ki jo obdelujeta sama, po svojih najboljših močeh pa jima pomagajo tudi moževi starši in njuni otroci.

Pecivo, kruh, marmelade, sokove pridela sama in jih prodaja na tržnici
Na kmetiji se v osnovi ukvarjajo z govedorejo. "Imamo pitano govedo in krave dojilje. Vse skupaj okoli 15 govedi. Ob tem imamo še pujske, zajčke in kokoši nesnice," razlaga Miklavžina in doda, da si vso hrano pridelajo sami - pa tudi z drugimi jo delijo. Leta, ki jih je preživela v gostinstvu, so jo namreč spodbudila k odprtju dopolnilne dejavnosti. "Prodajam kruh, čajno pecivo, biskvitno pecivo, potice, rezance, mlince, jabolčni sok, marmelade, bezgov sirup in podobno," pravi in dodaja: "Vse pridelam sama, malo mi pomaga pri prodaji hčerka, ki je stara 10 let. Pa tudi pri kuhanju marmelad ali pri nabiranju bezga za sok mi pridejo pomagat moji trije otroci." Zanimanja za domače izdelke je na tržnici res veliko, pravi: "Najbolj jih iščejo starejši, pa tudi kakšne mlade družine se zavedajo, da je treba poseči po takšnih izdelkih."

Ročna košnja, ročno obračanje in veliko grabljanja
Ker živijo na hribovsko-gorski kmetiji, morajo veliko dela še vedno opraviti na roke: "Košnja s koso, obračanje sena na roke in veliko grabljanja." Čeprav je sama odraščala na kmetiji, so tam večino dela opravili strojno, česar pa tu ne morejo. "Ko kosimo, moramo iti vsi na travnik grabit, na prejšnji kmetiji je to lahko s stroji opravil eden sam," izpostavi bistveno razliko med hribovsko in ravninsko kmetijo. Tudi zato živino raje pasejo na travnikih, seno pa sušijo. "Posledica" tega je tudi, da so živali krmljene zgolj z domačo, naravno hrano, poudarja in dodaja, da njihove živali ne jedo nobenih umetnih krmil: "Krmimo jih res na domač način."

Žled podrl 500 "kubikov" bukve - lesa pa še prodati ne moreš
Velik del njihove kmetije prekriva gozd, predvsem bukov, ki pa ga je februarski žled močno poškodoval. "Gozd je strm in kamnit, tako da je žled skupno poškodoval okoli 500 kubičnih metrov bukve," pravi. Njen mož tako zdaj ob službi in kmetovanju vneto pospravlja les. "Vendar še ni vsega dokončal, ker je delo zelo težko in nevarno, tako da bo moral še naslednje leto nadaljevati. En del gozda je pa sploh nedostopen, ker je strmo in do tam ni ceste," razlaga. Pomoči od občine ali države pa ni: "Mi bi bili veseli, če bi kdo pomagal pri takšnih katastrofah, vendar je tega bolj malo. Še cesto, ki smo jo letos naredili po enem delu gozda, smo morali sami financirati," pojasnjuje. Težava je tudi to, dodaja, da potem niti lesa ne moreš prodati, da bi si vsaj tako malo povrnil stroške.

Opevana evropska sredstva njim ne pomagajo dosti, pravi, saj imajo premajhno kmetijo: "Dobivajo predvsem večji kmeti." Odkar živi na kmetiji, se je na razpis prijavila le, ko si je urejala dopolnilno dejavnost: "Dala sem vlogo na kmetijske razpise, ki so bili namenjeni za dopolnilne dejavnosti. In dobila odobreno."

"Vsak denar, ki ga dobi kmet, je dobrodošel. Menim pa, da bi morali pomagati tudi manjšim kmetijam, ki težje gospodarijo," opozarja.

"Zdravo živeti in delati!"
A kljub vsem težavam jo biti kmetica zelo veseli, na svoje delo je močno ponosna: "V tem vztrajam, ker me veseli, da otrokom nudim kar se da zdravo hrano in jih tudi tako vzgajam." "Zdravo živeti in delati!" je njen moto. Sama sicer opaža, da je poklic kmeta danes bolj spoštovan, kot je bil nekoč: "Mislim, da so ljudje dojeli, da je to spoštovanja vredno, pa tudi, koliko dela in truda in nevarnosti je v poklicu kmeta."

Dejavno ohranja tudi kmečko kulturno dediščino
Čeprav je prostega časa bolj malo, "sploh, ko so otroci v šoli in je treba pomagati pri učenju", pa vseeno najde čas za sprostitev: "Malo moraš tudi med ljudi, da malce pozabiš na delo." Deluje v društvu Podeželskih žena Šaleške doline, ki se mu je pridružila, ko je pustila službo in začela dopolnilno dejavnost. "Tukaj mi zelo pomagajo pri uspehu, veliko stvari se naučiš od starejših članic," pravi. Ob tem pa sodeluje tudi v domačem društvu Revivas, ki se posveča ohranjanju kulturne dediščine: "Obujamo stare čase, delo nekoč, običaje in jih prenašamo na mlajšo generacijo. Eden izmed dogodkov bo tudi pobiranje jabolk pri nas doma in na koncu 'likuf'. Tako se Škalčani družimo in delamo, kot so to včasih."