Svetovne veteranske igre (nekakšne olimpijske igre veteranov) so bile tokrat v Torinu. 50-letni atlet iz Spodnjega Dupleka je z izidom 11,88 osvojil srebro na 100 metrov (zmagal je ameriški tekmovalec z 11,80) in zlato na 200 metrov. Žal mu je, da je moral zaradi natrpanega urnika izpustiti skok v daljino, saj je za zlato zadostovalo 588 cm, sam pa je na naslednji tekmi preskočil šest metrov.

V intervjuju za MMC-jev projekt Uspešna Slovenija je Božo Himelrajh, ki je tudi uspešen poslovnež (je lastnik podjetja Vip tehnika) povedal, zakaj je šele v zadnjih letih tako hiter, kako bi primerjal sebe z Merlene Ottey, zakaj njegovo ukvarjanje s športom verjetno ni zdravo in da ima Atletska zveza mačehovski odnos do veteranskega športa.

Čas, ki ga dosegate pri 50 letih, je zelo dober, čeprav nimate dobrih razmer za trening. Ste tudi vi presenečeni, da ste še vedno tako hitri?
Ne, ker je za menoj deset let vztrajnega in rednega treniranja, tako da sem bistveno hitrejši, kot sem bil pred desetimi leti. Moj najboljši letošnji rezultat 11,67 spada med najhitrejše teke sezone na svetu, kljub temu da v Mariboru, kjer treniram, v dvorani nimamo niti metra tartana. Tako treniramo po betonu na balkonu športne dvorane Tabor. Z menoj trenira tudi najhitrejša Slovenka in olimpijka Sabina Veit in pozimi se pogosto šalimo, da je verjetno edina olimpijka, ki pozimi trenira na balkonu!

Koliko veteranskih državnih rekordov je v vaši lasti?
18, od tega sem jih samo letos postavil devet. Kot zanimivost velja poudariti, da je večina rekordov, ki jih imam v trenutni kategoriji M50 – za starost nad 50 let -, boljša od rekordov, ki jih imam v mlajših kategorijah.

Kakšna je konkurenca na takšnih tekmovanjih? Je veliko nekdanjih atletskih asov?
V kategoriji, v kateri sem trenutno, je običajno konkurenca največja. Tako je bilo, recimo, na štartu teka na 200 metrov na evropskem dvoranskem prvenstvu več kot 70 tekmovalcev. Tudi na balkanskem prvenstvu, ki je bilo letos v Zagrebu, je bilo v obeh disciplinah na štartni listi okrog 15 tekmovalcev. Pojavljajo se tudi zveneča imena, kot so, recimo, legende jugoslovanske atletike Knapič in Mačev, prav tako številni olimpijci iz držav, kjer je veteransko gibanje izredno močno razvito, predvsem so to Italija, Velika Britanija, Nemčija in seveda ZDA.

Za vrhunski šport bi težko rekli, da je zdrav. Kaj pa veteranski športi? Ste tudi vi že na meji?
Vprašanje je, koliko je ukvarjanje s športom na način, kot to izvajam jaz, sploh še zdravo in koristno. Imam sicer to srečo, da se mi uspe izogibati poškodbam, je pa mnogo mojih kolegov, ki so kar naprej poškodovani in so njihovi treningi in tekmovanja vedno na meji poškodbe. Nekih raziskav na tem področju ni in tudi nekih navodil in usmeritev, kaj je še zdravo in koristno, ni. Tudi za vrhunski šport v bistvu velja, da je prej škodljiv za zdravje in telo kot koristen. O tem se sicer malo govori, a vrhunski športniki so večinoma skoraj toliko časa kot na treningu kot na mizi raznih terapevtov.

Koliko trenirate? Je služba velika ovira?
Treniram petkrat tedensko, od tega trikrat na štadionu in dvakrat v fitnesu, ki sem si ga zaradi prihranka časa uredil kar doma. Seveda je služba ovira, saj jemlje energijo in določa razpoložljiv čas. Prav zanimivo je, koliko energije ti pobere stresni dogodek v službi, veliko več kot celodnevno fizično delo. Prav tako meritve kažejo, da konec tedna dosegam slabše rezultate kot v začetku tedna.

Veliko športnikov naprej žene misel na olimpijsko medaljo in na slavo. Vi tega ne boste dosegli, pa vendar najdete motiv za trening. Je kdaj težko in razmišljate, da bi vse opustili?
Motiv najdem v ciljih. Moj življenjski moto je, da za uspeh potrebuješ točno določen cilj in jasno začrtano pot do tega cilja. Seveda so cilji zdaj vedno višji in pot do teh ciljev vedno težja. Zadnje čase se vse pogosteje ujamem pri teh razmišljanjih, da bi prenehal, saj to zahteva mnoga odrekanja, nagrada pa je mala. Okolica načeloma ne ceni teh rezultatov, saj vsi priznavajo le vrhunski šport v samem svetovnem vrhu. Tudi Atletska zveza Slovenije je mačehovska do veteranske atletike in tekmovalcev na tej ravni tekmovanja. Za atlete, ki tekmujejo na svetovnih prvenstvih in tam zastopajo Slovenijo, ni niti športne opreme. Tako se postavimo ob bok reprezentanc, kot so bile, recimo, na zadnji balkanijadi reprezentance Hrvaške, Turčije in Romunije brez enotne opreme in smo med njimi kot kanarčki.

Podobne starosti kot vi je tudi Merlene Ottey. Kako je mogoče, da je bila tako dolgo v svetovnem vrhu?
Merlene je svetovna veteranska rekorderka v vseh kategorijah do M50. Kakšna je njena prevlada, pove njen svetovni rekord 11,67. Drugi najboljši rezultat vseh časov je šele 12,50. Dolga prisotnost v svetovnem vrhu je plod strokovnega, lahko bi rekli celo znanstvenega pristopa ekipe, ki dela z njo in za njo. Prav gotovo je skrivnost tudi v genskem zapisu ter neizmerni volji, ko jo premore. Toliko let ponavljati treninge na vrhunski ravni zmore le nekdo z več kot železno voljo.

Ste kdaj tekli z njo?
Z Merlene Ottey nisem nikoli tekel skupaj, sva pa tekla sočasno na kakšnem od mitingov. Ni običajno, da bi moški in ženske tekli skupaj, bi pa se z veseljem pomeril z njo na kakšnem promocijskem teku. Njena svetovna rekorda v teku na 100 in 200 metrov v kategoriji M50 sta na stotinko sekunde enaka mojima državnima rekordoma, ki sem ju odtekel letos.

Za Otteyjevo velja, da je imela brezhibno tehniko šprinta in je res znala iztisniti iz sebe maksimum. Ste tudi vi tehnično dobri?
Moja tehnika šprinta je neobičajna. Za popolno tehniko namreč rabiš izredno moč v nogah, ki pa je v teh letih več ni. Veliko boljša je moja tehnika skoka v daljino. Prav gotovo imam še ravno pri tehniki šprinta, moči v nogah in kondiciji rezerve. Seveda pa je vprašanje, kdaj bom prestopil mejo in se znašel na poti poškodb, česar pa si ne želim. Imam pa to lastnost, da v najpomembnejših trenutkih običajno odtečem najboljše rezultate, tako da bi lahko rekli, da imam glavo na pravem mestu.

Kako uspešni ste bili včasih, ko ste tekmovali med člani?
Zanimivo je, da kot član nisem niti treniral niti tekmoval. Aktivni tekmovalci iz članske konkurence pravijo, da je ravno v tem moja prednost, saj je večina kariero končala prav s poškodbami in marsikoga te zaznamujejo še danes. Mi je pa eden najboljših naših trenerjev rekel, da sem očitno bil velik talent za šprint, ki pa ga nikoli ni nihče pravilno usmeril na tekaške proge. Z atletiko sem se sicer ukvarjal na srednji vojaški šoli v okviru šolskega krožka. Tako sem začel trenirati nekje pri 16 letih, končal pa z odhodom z vojaške šole pri 19 letih. Tudi takrat sem zelo hitro napredoval. Spomnim se, da sem z nekje 17 leti na srednješolski tekmi tekel okrog 13,80, pri 19 letih pa sem tekel osebni rekord okrog 11,20.

Kako je z denarjem? Veteranski šport najbrž ni financiran, sponzorje je težko najti ... Koliko vas pride ena sezona?
Veteranski šport ni financiran, čeprav mislim, da je v Sloveniji kar nekaj vrhunskih tekmovalcev v veteranskih kategorijah, ki bi si zaslužili vsaj minimalno pomoč Atletske zveze. Še bolj žalostno je, da v zadnjem času ni niti poročil z veteranskih tekem na spletni strani AZS-ja, kjer bi nekdo zbral in zapisal dosežke veteranov na velikih atletskih tekmovanjih. Zanimivo je, da prav nihče ne podpira in promovira aktivnega ukvarjanja starejše generacije s športom, čeprav je to s stališča zdravja starejše generacije morda celo bolj pomembno kot ukvarjanje s športom mladine.

Športno dejaven človek v zrelih letih je prav gotovo bistveni nižji strošek za zdravstveno blagajno kot človek, ki ga zanima šport le na televiziji. Prav neverjetno je na veteranskih tekmah gledati ljudi, ki so stari 75, 80 ali celo več let, ki tečejo ovire, maraton, skačejo v višino, skačejo s palico in podobno. Če uspe tudi meni pri teh letih še šprintati na 100 metrov, bo ves trud, ki ga vlagam zdaj v šport, morda dokončno poplačan.

Drugače pa ukvarjanje s športom na tej ravni zahteva kar veliko sredstev – prevozi na stadion trikrat tedensko, mesečna vadnina za trenerja, občasno kakšna masaža, nekaj dodatne prehrane, prevozi na tekme v sosednjih državah, udeležba na večjih tekmah, ki so po navadi kar daleč in trajajo običajno okrog 10 dni. Potem je tukaj še športna oprema, tako da računam, da so stroški brez tekem vsaj 3.000 evrov na leto, stroški s tekmami pa vsaj še dodatnih 2.000 do 3.000 evrov. Sam sicer težav s financami načeloma nimam, je pa veliko takšnih, ki si vseh tekem ne morejo privoščiti.