Prostovoljni gasilec Domen Pavlič je evropski rekorder tekmovanja Firefighter Combat Challenge. Zaradi njega se Slovenija med gasilci postavlja ob bok velesilam, kot so Kanada in ZDA.

Pozdravil nas je v Gasilskem domu Begunje na Gorenjskem, ki je le nekaj metrov stran od Avsenikove domačije, prav v dneh napornih priprav na svetovno prvenstvo, ki bo potekalo med 3. in 9. novembrom v Pheoenixu v Arizoni. Tam se bo skupaj s preostalimi slovenskimi sotekmovalci postavil ob bok najbolje izurjenim gasilcem z vsega sveta, ki jim lahko po psihofizični pripravljenosti ob strani stojijo le člani elitnih policijskih ali vojaških specialnih enot.

26-letni Pavlič iz Smokuča je gasilstvu predan že od osnovne šole, prav tako njegova družina. Z gasilstvom se ukvarjajo njegovi starši, brat in sestri. Tekmovanje je prvič spoznal leta 2010, ko je na njem sodeloval iz radovednosti v Radovljici. "Končno sem našel tekmovanje, kjer sem lahko združil znanje iz obeh zanimanj: športa in gasilstva," je v pogovoru za MMC dejal Pavlič.

Tekmovanje Firefighter Combat Challenge velja za najtežji gasilski preizkus v manj kot dveh minutah. Pavlič ima trenutno v rokah evropski rekord, saj je opravil s poligonom v minuti in 27 sekundah. Svetovni rekord pa si lasti Kanadčan Graham Mackenzie, ki je leta 2010 opravil s poligonom v minuti in 15 sekundah. Motivacija je preseči svoj rezultat, pravi Pavlič, ki tako priznava, da je sam svoj največji nasprotnik.

Celoten pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Prvo mesto na evropskem tekmovanju v Szczecinu na Poljskem ste dosegli s časom 1:27,31. Kaj drugače naredite v manj kot minuti in pol?
Ne toliko, kot je treba na tekmovanju (smeh). Tam je res pomembna vsaka sekunda, tako da poskušam narediti vsako stvar čim hitreje in čim učinkoviteje.

Ali sploh imate čas za razmišljanje v tem času ali ste že tako avtomatizirani v gibih, da samo hitite skozi preizkus?
Ne. Res je, da veliko treniramo in da je veliko stvari avtomatiziranih, toda kljub temu se lahko pojavijo nepredvidljive ovire v tem času in moraš razmišljati, kaj bo tvoj naslednji gib.

V pogovoru za Val 202 ste pred časom dejali, da je to neke vrste šport. Gasilska tekmovanja, kot smo jih imeli še mi v osnovni šoli, so bila bolj ali manj namenjena skupinskemu duhu kot športnemu tekmovanju - za nas, rekreativce. Kako bi opredelili Firefighter Combat Challenge?
To je v Sloveniji nekaj čisto novega. S tekmovanjem sem se srečal leta 2010 v Radovljici, ko so ga tudi prvič organizirali. Iz radovednosti sem se ga udeležil in si rekel, zakaj ne bi poskusil. Takrat sem bil še študent na fakulteti za šport, ampak že od malih nog sem gasilec. Tako sem končno našel tekmovanje, kjer sem lahko združil znanje iz obeh zanimanj: športa in gasilstva.

Zdaj ko ste postali najboljši v Evropi in zbirate sredstva, da se boste lahko še tretjič preizkusili v svetovnem merilu, kako na vas gledajo sokrajani? V primerjavi z začetki …
Ožji krog prijateljev in družina sta me ves čas spodbujala, toda verjetno si tudi oni težko predstavljajo, kako je lahko dosežen takšen uspeh. Ko sva se z Maticem vrnila s prvega svetovnega prvenstva, sva doživela takšen sprejem, kot si ga v sanjah ne bi mogla zamisliti. In od takrat je tekmovanje postalo tudi bolj prepoznavno in cenjeno v javnosti.

Podobno kot za športnike, ki pridejo z največjih tekmovanj z medaljami za vratom?
Tako je. Nikoli si nisem mislil, da so takšni sprejemi mogoči za nas gasilce.

Koliko menite, da se z vašimi dosežki in dosežki drugih slovenskih gasilcev, ki se udeležujejo Firefighter Combat Challengea, spreminja stereotipna podoba, ki jo imamo glede gasilcev?
Mislim, da se. Sploh na začetku so si ljudje težko predstavljali, da smo gasilci tako dobro telesno pripravljeni. Vsi si predstavljajo, da le organiziramo gasilske veselice in da ima vsak gasilec, ki ga srečaš, 'flašo' v rokah. Zdaj smo s tem dokazali, da ni tako. Da opravljamo svoje delo – in ni pomembno, ali smo profesionalni ali poklicni gasilci -, moramo biti dobro pripravljeni in izurjeni.

Toda vseeno ne morate kar tako ubežati veselicam …
To pa ne. Organizacija veselic je glavni vir financiranja društev.

Kako povedati, da niste dežurni pijanci, ki ves čas poslušajo narodno-zabavno glasbo?
Že ko nas srečajo, lahko vidijo, da ni tako. Ampak če vidijo gasilca, ki je malo preveč spil, ne morejo posploševati, da smo vsi takšni. Vedno bolj se zavedajo, da moramo tudi mi vložiti veliko truda v svoje delo.

Modrijani ali Avseniki?
Avseniki (smeh).

Kaj vas žene naprej na teh tekmovanjih? Kaj vas motivira? Kje najdete izziv?
Od začetka je glavna motivacija, da poskušam svoj nastop izboljšati oz. narediti vsako potezo čim boljšo. Prvič sem dosegel čas čez dve minuti in sem ga hotel izboljšati – da bi prišel znotraj dveh minut. Trudim se vsako prvino optimizirati – tudi zdaj, ko dosegam čas pod minuto in trideset sekund. Še vedno poskušam izboljšati sebe, kar mi predstavlja glavno motivacijo. Cilj, da poskušam premagati druge tekmovalce, je na drugem mestu.

Dvakrat ste že nastopili na svetovnem prvenstvu. Poleg tekmovanja v posamični disciplini ste tekmovali v mešanih dvojicah že z Matejo Pretnar in v tandemu z Maticem Zupanom. Kakšna je razlika, ko tekmuješ z Matejo v primerjavi z Maticem?
Razlika je v času – ženske veliko težje opravljajo nalogo, tekmovalni poligon pa je enak. Toda vsak trening zahteva veliko odrekanj in priprav. Zaradi tega se tako z Maticem kot Matejo veliko bolje poznam. Vemo drug za drugega, koliko smo sposobni in kje lahko kaj še izboljšamo. Pomaga nam pri drugih intervencijah. Res je, da nismo v istem društvu, toda uigranost veliko pripomore k boljšemu delu.

Kako je s to uigranostjo in zaupanjem v vašem prostovoljnem društvu, kjer ne trenirate vsak dan?
V večjih intervencijah, kjer najbolj pride do izraza pripravljenost, je malo težje. Samega sebe ne poznaš tako dobro in ne veš, koliko si sposoben sam, če nikoli prej nisi opravljal dela pod takšno obremenitvijo. Potem pa je vprašanje uigranosti, ker vse, kar počnemo na intervencijah, počnemo v paru ali v trojkah oz. četvercu. Sam sploh ne smeš opraviti vseh nalog, zato je toliko pomembna ekipa.

Ko na večjih tekmovanjih vaši sotekmovalci iz drugih držav izvedo, da ste prostovoljni gasilec, ste zaradi tega kaj drugače obravnavani? Vas konkurenca morda podcenjuje?
Zdaj sploh ne več. Sploh ne gledajo na nas, kot da smo prostovoljni gasilci. Rečejo: "Vau, Slovenci, oni pa res veliko obvladajo." Na začetku smo se bolj mi bali njih. Sploh Američanov, saj se je pri njih začelo to tekmovanje in so skoraj vsi poklicni gasilci. Kar strah nas je bilo nastopati pred njimi, saj vemo, kakšne pogoje imajo oni in kakšne mi. Zdaj pa se je pogled kar obrnil glede na rezultat.

Kakšne pogoje imate vi, kakšne imajo oni?
Že samo če pogledamo finančno pokritost delovanja, vidimo, da njim stroške krije brigada oz. jih financira država. Pri nas imam srečo, da mi društvo poskuša pokriti čim več stroškov, ki nastanejo v povezavi s tekmovanjem in štartnino, za kar sem jim hvaležen. Poleg tega pa imajo vsi tisti, ki so poklicni gasilci, vso opremo in se lahko med delom izobražujejo, trenirajo in tako izboljšajo svoj nastop.

Prej sva govorila o sodelovanju med gasilci. Ali je kakšna razlika, če si prostovoljni oz. poklicni gasilec? Ali je tu bolj vprašanje le v zaupanju?
Kar se tiče zaupanja, je čisto podobno. Tudi mi gremo v prostor in delamo podobne stvari. Razlika je mogoče v številu. V poklicnih enotah celotna skupina deluje homogeno. Drugače bi bilo težko izvesti intervencijo do konca. V prostovoljnih društvih pa je ta številka na terenu manjša in je morda zato med nami slabše sodelovanje.

Kako se spopadate z vsemi stresnimi situacijami, ki jih doživite prostovoljni gasilci? Pri tem mislim predvsem na prometne nesreče, kjer vidite marsikaj, česar si ne bi želeli nikoli videti. Američani imajo na primer za to psihologe, je slovenski gasilec res čisto prepuščen sam sebi?
Da, veliko manj je tega v primerjavi s tujino, kolikor mi govorijo drugi kolegi. Poklicni gasilci imajo možnost, da obiščejo psihologa, sploh tisti, ki se ukvarjajo s posledicami prometnih nesreč. Ampak načeloma je prostovoljni gasilec bolj ali manj prepuščen samemu sebi. K vsaki stvari moraš pristopiti s spoštovanjem in razumom. Če ne boš razmišljal, kaj počneš, se lahko hitro zgodi, da bodo morali pomagati tebi, ne da bi ti drugim.

Imate kakšno željo, da bi postali poklicni gasilec?
Sem razmišljal o tem, toda bolj me vleče v smer, ki sem jo študiral: treniranje in kondicijske priprave - pa naj bo to gasilcev ali drugih športnikov. Mogoče bi mi status poklicnega gasilca pomagal pri pogojih za delo. V Sloveniji tekmovanje še ni tako razvito med poklicnimi gasilci, mogoče to ni tolikšna prednost kot v tujini.

Ameriški profesionalni gasilci so v filmih in serijah vedno prikazani kot neustrašni junaki, ki se po cevi spustijo nadstropje nižje. So takšni tudi v resničnem življenju?
Njihov nastop je podoben kot v večini športov. So junaki, ki jih ni ničesar strah. Ampak tudi oni so samo ljudje. Podobno se odzovejo kot mi. Tudi njih je kdaj strah, ko morajo na intervencijo in doživijo različne prigode.

Kakšen pa je odnos države do gasilcev? Vedno ste v ospredju, ko je treba pomagati. Kakšen pa je odnos, ko se ne nabirajo politične točke?
Stvari se kar izboljšujejo. Del financ – za prostovoljne in poklicne enote – prispeva država. Financiramo se tudi s sredstvi občine. Toda vseeno, ko je v vprašanju oprema, smo soočeni s težavami in se moramo zelo potruditi, da lahko kupimo vse potrebno. Toda stvari se izboljšujejo. Lahko bi se tudi drugače, da bi bilo manj nesreč - ampak takrat nas opazijo in vidijo, koliko pripomoremo k reševanju.

Po novem morate imeti v gasilskih domovih dokumentacijo o opremi, se pravi navodila za negorljivo obleko. Koliko vas birokracija ovira pri delovanju?
Je kar ovira. Tisti, ki opravljamo dela na intervencijah, ne najdemo časa, da bi se ukvarjali s tem. Včasih bi bilo dobro, če bi se kdo drug ukvarjal s tem namesto nas.

Prav zdaj poteka akcija k spodbujanju gasilskega udejstvovanja med mladimi: Špricaj raje po šoli. Kaj poleg gašenja je delo prostovoljnega gasilca?
Veliko je birokracije. Potem pa so tu tekmovanja – tako od mladincev do članov. Včasih že v našem klubu težko usklajujem vse tekmovalne obveznosti. Potem pa so tu intervencije: pri požarih, zdaj so najbolj aktualne poplave, pozimi je bil žledolom. V našem koncu je bil predtem še vetrolom. Na srečo je pri nas malo manj prometnih nesreč, ker to večinoma pokrivajo poklicni gasilci. Poleg tega pa je treba vzdrževati še vso opremo, tu so organizacija dogodkov, varovanje, sodelovanje s krajani. Obveznosti je ogromno.

Kako to, da gasilska zveza ne priznava tega tekmovanja?
Na začetku ni bilo veliko posluha zanj. Tudi zato, ker je bilo nekaj novega. Nekateri so se celo bali. Zdaj pa ko vidijo, kako je s tem – malo zaradi naših uspehov, malo zaradi koristi -, smo si vedno bližje z gasilsko zvezo. In upam, da bodo tudi to tekmovanje priznali. To bi pomenilo lažjo organizacijo in ustvarjanje večjega dogodka. Povezanost med uspešnostjo in tekmovanjem je res velika. Vse bo lažje, če bo priznano.

Kateri je bil "najsmešnejši" trenutek v vaši karieri gasilca?
Ko sva se z Maticem udeležila prvega prvenstva, naju je bilo zelo strah, da bova naredila kakšno napake in nama bo kdo rekel, da sta iz Slovenije prišla turista. Toda ko sva prišla tja, sva videla, da je bil najin strah popolnoma odveč, ko je nekaj ameriških tekmovalcev naredilo popolnoma nerazumne napake, ki jih ne bi nihče od naju pričakoval. Recimo: na tekmovanju sta dve progi – modra in rdeča – in ves čas tekmovanja ostajaš na isti. Tam pa sva srečala tekmovalca, ki je pritekel po rdeči progi, se ustavil pri nas, ampak je bil tako utrujen in zbegan, da je šel vse druge naloge opravljat na modro progo (smeh). K sreči so ga potem ustavili in razložili, da je zamešal progo (smeh).

Se štejete bolj za športnika ali gasilca?
Nekaj na sredini. To tekmovanje me je pritegnilo zaradi telesnega napora, torej z vidika športa in treniranja ter zaradi povezave z gasilstvom. Pol pol. Treniraš toliko, kot bi za vrhunski šport, poleg tega pa moraš obvladati gasilske veščine. Zadnja dva meseca pred tekmovanjem – torej trenutno obdobje – sta najnapornejša. Treniram od štirikrat do šestkrat na teden, odvisno od časa in vremena. Treningi potekajo vsaj dve uri. Štirikrat na tekmovalni progi – lahko kot celota ali posamezni del. Drugo pa so podrobnosti na gibalnih sposobnosti: moči, hitrosti, gibljivosti … To lahko poteka v naravi, v fitnesu ali doma.

Vaši dosežki so še dodatna spodbuda za Slovence, ki so že tako zelo dejavni v gasilstvu. Vsak 12. Slovenec je gasilec. Kaj to pove o nas?
Da radi pomagamo. Organiziranost nas vodi do tega, da smo kot narod takšen, da želimo pomagati. Če primerjamo športnika in gasilca, smo razmeroma majhen narod, toda dovzetni za to, kar delamo. Poskušamo dosegati najvišjo mejo. Naši dosežki so spodbuda za vse drugo.