Kaj imajo skupnega upokojeni poslovodja in strežnica, vodja kuhinje in 92 let stara gospa ali upokojena glasbenica in socialna delavka? To so samo nekateri pari v enoti Koroškega doma starostnikov v Slovenj Gradcu, ki so nastali v okviru projekta Ključna oseba. Razvila ga je Marjana Kamnik, vodja enote, socialna delavka in dobitnica srebrnega priznanja in posebne nagrade, ki jo je prvič v svoji zgodovini na področju sociale dodelila Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Ključna oseba je odgovor na željo uporabnikov po več druženja, stal pa ni nič.

Kaj je Ključna oseba?
Projekt je videti tako, da v njem sodelujemo prav vsi zaposleni in vsi stanovalci. Zaposleni v okviru delovnega časa namenjamo eno uro stanovalcu na teden. Leto dni smo se pripravljali na to, poskusno, hoteli smo videti, ali je to stanovalcem, sorodnikom in zaposlenim všeč. Zaradi skromnih kadrovskih normativov lahko zagotavljamo samo osnovne storitve, ključna oseba pa je nekaj več.

Kaj se torej dogaja v uri, ki jo vsak zaposleni preživi s svojim stanovalcem?
Vse. Ni napisanega programa. Vse, kar se dogaja, je prilagojeno uporabnikom oziroma stanovalcem. Ker uvajamo mednarodni standard kakovosti E-Qalin, smo od stanovalcev prejeli povratno informacijo, kaj si stanovalci sami želijo. Izhodišče so bili kritični elementi, ki so jih prebivalci izpostavili, predvsem da si želijo več druženja z nami. V okviru delovnega časa jim pač zaradi standardov lahko zagotovimo le osnovne stvari. Velikokrat nam rečejo: malo še posedite, še malo bi se pogovarjali. Časa pa ni. Ključna oseba ponuja prav to: da smo eno uro neobremenjeni in s stanovalcem ter lahko počnemo kar koli. Štirje ključni elementi so druženje zunaj doma, negovanje interesov, kartanje, branje knjig, spodbujanje sposobnosti, ki jih stanovalci imajo, pa prej zanje ni bilo možnosti, niti ko so bila doma, zdaj pa je ta možnost.
Kako ste določili pare pri Ključni osebi?
Žrebali smo. Bolje bi bilo, če bi se med sabo izbrali, a potem bi se lahko zgodilo, da bi bil kdo izbran desetkrat, nekdo pa nikoli. Zato smo se odločili za žrebanje. Imena vseh stanovalcev smo dali v boben, tudi zaposlene smo žrebali po delovnih enotah: negovalke, tehniki, kuharice, strežnice, vzdrževalec.

Kakšne so izkušnje?
Čudovite. Tudi za nas, saj smo tudi mi pogrešali, da bi se neobremenjeno usedli s kom in se pogovarjali, pili kavo, obiskali mestno kavarno ali šli na koncert. Zdaj si pripnemo prepoznavno tablico: ko smo ključne osebe, se ne motimo. Če je kdo ključna oseba, je eno uro samo s prebivalcem in je ne kličemo. To ima še en učinek: zaposlenim smo zaupali, da si lahko sami organizirajo delovni čas. Prav vsi imamo eno uro na teden in jo podarimo stanovalcu. To delamo eno leto in se dogajajo krasne stvari: pozorni smo ob praznovanju rojstnih dni; prihodu v dom, stanovalec jo lahko poišče in vpraša: "Na koga naj se jaz obrnem za določeno vprašanje." Ključna oseba je zagovornik, zaupnik, informator, povezovalec, predvsem pa oseba, ki mu je vedno na voljo.

Je vzdušje v domu drugačno?
Pri nas je bilo vzdušje že prej dobro, zdaj je še boljše. Po enem letu tudi vsi sorodniki stanovalcev vedo, kdo so ključne osebe njihovih svojcev. Fotografirali smo se, fotografije so v sobah, tudi sorodniki vedo, na koga se lahko obrnejo in mu kaj sporočijo.
Projekt ima zelo pomembno vlogo tudi paliativno. Ključna oseba, povezana v par, ustvari drugačen odnos. Prej je bil samo profesionalen, služben, zdaj je ključna oseba oseba, na katero je prebivalec navezan. Ustvarjeno je zaupanje, sodelovanje pa poglobljeno.

Katere so še prednosti Ključne osebe?
V domu imamo razvejano tudi prostovoljno delo, k nam prihajajo prostovoljci, a stanovalci si toliko ne želijo individualnega prostovoljca, ker ne vedo, kdo pride, vedo pa točno, kdo smo mi, nam zaupajo in si nas želijo – ne glede na to, ali gre za kuharico ali čistilko. Pri projektu so se izobraževali vsi: zaposleni in stanovalci. Povezali smo se s fakulteto za socialno delo, profesorica Jana Mali nas vse uči vse potrebno, izobraževanje še poteka.

Zdaj potrebujemo supervizijo, da nam pomaga predvsem pri izgubah starostnikov. Drugačno je žalovanje: bolj se ustvarja navezanost, težja je izguba. Zaradi tega predvsem zaposleni potrebujemo supervizijo, potrebujemo strokovno pomoč tudi pri pristopu k sorodnikom, ki si ne upajo ali ne znajo koga pospremiti s tega sveta. Mi pa to znamo in zmoremo, zato potrebujemo supervizijo.
Kako ste dobili idejo za Ključno osebo?
Kar 25 let sem socialna delavka. To sem vedno pogrešala. Socialni delavci imamo neko mesto v domu. Vsaj polovica ali tisti, s katerimi imaš več dela, bi te vsi imeli za ključno osebo. Če pa se to porazdeli na vse zaposlene, je to lažje. Vseeno pa imamo vsi samo 24 ur. Izvirna ideja prihaja iz doma na Dunaju, ki smo ga obiskali in slišali za ključno osebo, ki pa ne poteka v takšni obliki kot naša. Na Dunaju delajo ključne osebe z osebami s posebnimi potrebami, z demenco ali z osebami, ki so nemirne ...

Ali ste v Sloveniji edini, ki izvaja projekt?
Za zdaj smo edini, ki to imamo, in po enem letu se kažejo odlični rezultati. To je nepretrgana veriga: ko se stanovalec poslovi, zaposleni dobi novo osebo. To bomo delali, dokler bomo delali; to bo postal standard naše hiše.

S tem projektom spreminjamo filozofijo življenja v domu: zdaj so se spletli odnosi v hiši; že to prispeva k pozitivnemu vzdušju. Ni nobene hierarhije: čistilka se lahko obleče in gre s svojo ključno osebo na kavo. O vsem seveda vodimo dnevnike, pozorni smo na ključne stvari, nekdo denimo zavrača svojo ključno osebo. Saj tudi ni treba, da jo sprejme takoj: mogoče jo bo potreboval čez eno leto. Ni nobene prisile.

Na kakšen odziv ste naleteli s projektom?
Na področju institucionalnega varstva starejših izvaja Koroški dom starostnikov t. i. vmesne strukture: mešanico med klasičnimi domovi in gospodinjskimi enotami. Mi smo manjši dom s petimi manjšimi enotami. Direktor Srečko Mlačnik je tudi predsednik Združenja direktorjev slovenskih domov in nas ves čas podpira. Da smo Ključno osebo sploh prijavili najprej območnemu GZS-ju v Slovenj Gradcu, kjer smo prejeli zlato priznanje, nato pa bili nominirani in prejeli srebrno in posebno nacionalno priznanje GZS-ja, je zasluga sorodnika enega izmed stanovalcev.

Skoraj istočasno s tem priznanjem smo dobili tudi certifikat kakovosti E-Qalin, kar pokaže, da delamo prav, pričakovanja so na strani stanovalcev, sorodnikov in zaposlenih. Naš dom je star pet let, ves čas od začetka smo uvajali sistem kakovosti in delali z vsemi ciljnimi skupinami, ves čas smo prejemali in preverjali informacije o tem, kaj je tisto, kar potrebujemo ali delamo prav. Vse, kar ni bilo prav, smo odpravljali in uvajali drobne spremembe.

Kaj so vaši novi izzivi?

Projekt ponudimo skupnosti in širše. Ker izvajamo tudi pomoč na domu, ga bomo najprej ponudili uporabnikom pomoči na domu; potem uporabnikom, ki prihajajo k nam na kosilo ali v dnevni center, kjer lahko počasi začnemo mrežiti ali ponuditi ta projekt skupnosti in širše. Vemo, kako do uporabnikov, saj ti prihajajo ali se vključujejo v kakšno našo dejavnost – to so naši prihodnji uporabniki. To je tudi priprava na sprejem ali na ta način življenja. Ti ljudje bolj brezskrbno živijo v svojem okolju, če nas poznajo oziroma imajo ključno osebo v domu. Prehod v dom potem ne bo tako težek, kot je težak za uporabnika samega in njegove sorodnike. Uporabnik se mora odločiti, da gre iz svojega obvladanega načina življenja in okolja v dom. Meni je bilo težko, ko sem šla v "študenta", kaj šele …
Toda zaradi krize si veliko starostnikov ne more privoščiti doma.
To je ravno to. Če ponuja dom različne storitve, če se odzivamo na potrebe okolja in uporabnikov, potem najdemo neko možnost. Če kdo nekaj potrebuje, mogoče ne potrebuje institucionalnega varstva ali 24-urne skrbi, nudimo pa mu pomoč na domu ali začasno namestitev ali dnevni center. Obstajajo druge možnosti, ki so cenejše. Sama storitev na terenu je draga, ker pa je ne potrebujejo v velikem obsegu, je lahko cenejša. Ali pa če denimo kolegica fizioterapevtka na povabilo sorodnikov gre na teren, kar je zunaj sistema, naučit sorodnike premeščanja iz postelje na voziček in nazaj. Tudi to je mogoče kdaj razlog, da kdo razmišlja o odhodu v dom.
Demenca je tudi precej razširjena, v družinah se z njo težko spopadajo.
Tudi za demenco ali paliativno pomoč bi lahko ponuditi pomoč na terenu - če bi se spremenila filozofija in bi sistem to omogočil. Ne potrebuje doma – če bi bile spletene vse storitve na tak način, da uporabniku ponudiš to, kar on tisti trenutek potrebuje. Po mojem mnenju bodo v prihodnosti obstajali samo negovalni domovi ali domovi za osebe z demenco. Veliko naših oskrbovancev bi lahko delovalo v domačem okolju, če bi imelo ponujene storitve, o katerih govorim.
Se za Ključno osebo že kdo zanima?
Imamo veliko obiskov, gostili smo okrog 30 domov, tudi iz Francije. Ne glede na to, da trenutno ni zakonske podlage za izvajanje vseh storitev, je zanimanje za to. Nekateri se odločajo za sistem manjših skupin vmesnih struktur, za ključno osebo se tudi zanimajo, všeč jim je, je pa treba prej pripraviti ogromno stvari, da to lahko uvajajo. Zelo si želimo govoriti in radi o tem govorimo, znanja in izkušnje prenašamo. Tudi sama si želim, da mi ponudijo več možnosti, ko bom stara, ne samo dom.

Slovenska družba se stara, kaj je še treba izboljšati na področju skrbi za ostarele - poleg omenjenega mreženja?
Prihodnost za varstvo starejših je, da obstoječi domovi postanemo ne glede na to, kako se imenujemo, gerontološki centri. Da so to točke, kjer ponujamo vse storitve, kjer dobijo starejši vse informacije, kaj jim lahko ponuja lokalno okolje. To je prihodnost, stvari gredo v to smer. Videla sem veliko domov v Avstriji, Nemčiji, Švici. Mi imamo dober sistem, predvsem na čustveni ravni. V Švici so lepi domovi, a se nič ne dela z ljudmi, mi pa veliko delamo z ljudmi. Čeprav imamo bivalne pogoje pri nas slabše, je naš sistem veliko prijaznejši do uporabnikov.

Komu ste vi ključna oseba in kako osebno izvajate svoj projekt?
Sama sem ključna oseba trem stanovalcem. Z vsakim sem našla skupne točke in smo odlična skupina. Skupaj smo na prireditvah, skupaj se odpeljemo na obisk, v mesto na kavo. Ena izmed uporabnic je glasbenica, zanimiva gospa, ki nam redno igra na domski klavir ali klaviature, ki jih ima v sobi. Redno nas preseneča z novimi skladbami - uči se jih ponoči, ko ne more spati, nadene si slušalke in ...) Peljala sem jo na koncert, na katerega bi tako ali drugače šla. Za družbo sem si vzela njo, pogovor na poti tja, sam koncert in pot nazaj ... Vse to bogati najin odnos.
So stari ljudje osamljeni?
Kakor koli so, tudi doma bi bili, če nimajo svoje mreže. Stari so, bojijo se, kaj se bo dogajalo, ko se bodo poslovili. Sami so že preživeli nekaj izgub, jih skrbi: saj pri nas bo enako. Mi jih redno obiskujemo, če smo slabe volje, vedo, kaj se nam je v družini zgodilo, saj zaposleni z njimi preživimo več časa kot s svojo družino.

Predstavitev Ključne osebe si lahko ogledate tudi v videoprispevku: