Predvidoma februarja se bodo učenci preselili v šolo v bližini Kolkate, ki jo je sprojektiral leta 1985 rojeni Korošec. To je zanj bila diplomska naloga in že drugi projekt na drugi celini. Pred tremi leti je kot študent skupaj z 20 kolegi s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani pod mentorstvom profesorja Vodopivca sodeloval pri projektu izgradnje knjižnice in učilnice v Južni Afriki, za katero so prejeli Plečnikovo nagrado.

Kakšno je delo arhitekta v drugem kulturnem okolju, kaj je narobe z nemško natančnostjo in zakaj slovenski smisel za improvizacijo zmaguje, smo med drugim vprašali Žigo Rošerja.

Že kot študent ste sodelovali pri dveh uspešnih mednarodnih projektih, ki sta bila nagrajena. Kako se je to zgodilo?
Šlo je za splet okoliščin. V Južni Afriki smo bili slovenski študentje arhitekture prvi nenemško govoreči študentje, večinoma so tam delali študentje iz Avstrije in Nemčije. Ideja teh projektov je, da študentje evropskih fakultet sodelujejo z domačini in pridobijo praktične izkušnje. Mi smo namreč to šolo tudi sami fizično gradili! To je v Sloveniji nemogoče - da bi študent lahko fizično gradil svoj objekt.
Kako je to bilo videti? Opaziš lastne napake?
To je bilo zanimivo, vidiš svoje napake, predvsem pa začneš drugače razmišljati o arhitekturi. Vidiš, da so tudi podrobnosti dosti pomembne, poskušaš poenostaviti … Greš v smer, da drugače razmišljaš o arhitekturi, ko sam fizično na gradbišču gradiš, kot če delaš samo idejno. Na žalost večina študentov na naši fakulteti nima te možnosti.

Preveč teorije?
Reciva temu tako. Ni nujno, da greš v Afriko, a bi bilo lepo iti na teren, ali si pomagati z različnimi praktičnimi delavnicami, kar se tudi v Sloveniji zadnje čase dogaja. Študentje so zgradili nekaj objektov. Projekt v Afriki je uspel, tudi zanj smo dobili Plečnikovo nagrado in Prešernovo nagrado fakultete.

Ko smo to zaključili, je bil projekt uspešnejši, kot smo si predstavljali, bil je tudi precej odmeven. Po tistem sem moral delati diplomo, a ker nisem imel izbrane teme, se mi je ponudila možnost iz Indije. Organizacija Piali Ashar Alo - Luč upanja, vodi jo Slovenka Mojca Gayen, ki je poročena v Indiji, je stopila v stik profesorjem Vodopivcem, saj že nekaj let pomaga revnim otrokom v Indiji. Želela je novo šolo zanje. Povezali smo se, skupaj s kolegom sva šla v Indijo pogledat, kakšne so razmere. Želela sva uporabiti materiale, ki jih Indijci že obvladajo oziroma z njimi že gradijo. Odločili smo se, da gradimo iz betona in opeke, kar so si najbolj želeli tudi investitorji.

Koliko stane gradnja šole v Indiji?
Je neprimerljivo cenejša v Indiji, vsa gradbena dela pri njih stanejo približno 100 evrov na kvadratni meter, pri nas pa je petkrat več, ko gre za gradnjo šol. Gradnja enostanovanjske hiše v Sloveniji za primerjavo približno znaša 600 evrov na kvadratni meter, šole najbrž še to presegajo. Poleg tega so tam podnebne razmere prijaznejše, temperature nikoli ne padejo pod 15 stopinj Celzija, ne potrebujejo toplotnih izolacij, gradbeni predpisi so manj zahtevni. Kar nekaj dejavnikov poenostavi gradnjo.

Najbrž na gradnjo v drugih okoljih, kaj šele na drugih celinah, vplivajo tudi medkulturne razlike. To je popolnoma drug svet?
To je bil izziv. Naučil sem se, da je graditi v nekem drugem kulturnem okolju nekaj popolnoma drugega. Kulturna razlika se je na koncu izkazala za veliko večji dejavnik, kot sem na začetku pričakoval. Že sama komunikacija je drugačna. Indijce moraš z rezervo jemati, če se kaj dogovoriš in ti pritrdijo, to še ne pomeni, da to tudi naredijo (smeh).

Kdaj pa to ugotoviš?
Če ne prej, ko je zadeva zgrajena (smeh). Teh primerov je bilo veliko; ali pa, ko se narobe razumeš. Čeprav je angleščina eden izmed uradnih jezikov, jo ljudje dosti slabo razumejo. Če sem se z gradbeniki nekaj dogovoril, pa smo pregledali načrte in nekaj spremenili, sem pozneje videl, da me niso razumeli ali me niso hoteli razumeti.

Kaj ste v takšnih okoliščinah storili? Ste znoreli?
Nisem, saj je bil moj prvi, pa tudi njihov prvi cilj, da to šolo zgradimo. Ko sem denimo prejemal fotografije gradnje po elektronski pošti, kaj je bilo vmes zgrajeno, sem videl nekatera okna, ki niso bila predvidena.
So si vzeli kreativno svobodo?
Reciva. Sicer smo projekt že dosti spremenili ob prihodu v Indijo. Izkazale so se težave pri temeljenju. Predvidel sem drugačne temelje oziroma temeljno ploščo zaradi zelo slabih nosilnih tal, ampak v Indiji tega nihče ni izvajal. Oni izvajajo točkovne temelje - pod vsak steber izkopljejo luknjo. Pri temeljnih ploščah malo manj koplješ in vliješ betonsko ploščo v celoti. To je bila kar velika sprememba, veliko sem se usklajeval s tamkajšnjimi inženirji.

V končni fazi nisem prevzel odgovornosti za statiko, ki so jo na koncu določili njihovi inženirji. Zaradi tega sem upošteval njihov način gradnje. Posledično je nastala zamuda in še marsikatera sprememba, ki sem jih sproti usklajeval. Če ne bi sprejel kompromisa, bi gradnja še počasneje napredovala.
Večino šole so namreč zgradili brez moje prisotnosti. Če bi želel, da bi šola šla v smeri, ki sem si jo sam želel, bi moral biti tam in sodelovati vse leto, kar pa ni bilo mogoče. Gradnja je potekala ročno, brez mehanizacije - z izjemo betonskega mešalnika - vse je šlo na roke, vključno s prevozom.
Težava številka ena v Indiji je prevoz - ljudi in materiala. Opeka je bila žgana in sušena v bližnji vasi, delavci so jo potem prevažali s trikolesniki na ročni pogon. Cement in beton so z železnico pripeljali do skladišč, potem so jih s trikolesniki pripeljali do gradbišča. Za vse v Indiji si je treba vzeti čas - tako za potovanje kot za gradnjo.
Tudi vi ste si vzeli čas za ta projekt. Kaj vam je prinesla ta izkušnja, česa vas je naučila?
Potrpljenja! Pridobil sem tudi nov pogled na druge kulture. Mogoče sem na začetku premalo upošteval dejstvo, da na arhitekturo vplivajo tudi kulturne razlike …
Je mogoče izkušnje iz Južne Afrike in Indije uporabiti v Sloveniji?
Zagotovo, če ne drugega, sem nepričakovano dobil nekaj priznanj!
Kaj pa dejstvo, da moraš najprej uspeti v tujini, da bi te opazili doma?
Mogoče! Uspeti? Ne vem, koliko sem uspel, prej sem šel pomagat kot prostovoljec, pridobit neko izkušnjo … še posebej mi je projekt v Afriki spremenil pogled … Projekta v Afriki in Indiji nista najbolj primerljiva. V prvi vrsti smo šolo v Afriki zgradili v dveh mesecih, zgradili smo jo sami, tudi zasnovali smo jo sami, bila je tudi občutno manjša. V Indiji sem bil samo avtor načrtov, avtor arhitekture, sem usklajeval projekte, bil nadzornik na gradbišču. In bil sem sam, ni bilo sistema za mano, kot je bilo v Afriki, delo se je porazdelilo.
V Afriki so projekt vodili Nemci in Avstrijci, najbrž je tudi ta okoliščina vplivala na učinkovitost?
Kar se pa tiče Afrike, niso Nemci nič bolje znali … Iz Avstrije je bila organizacija, ki je donirala polovico sredstev. Drugo polovico je prispevalo slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. Šola je bila zgrajena za 30 tisoč evrov, kar je za 250 kvadratnih metrov zelo ugodno. Svoje poti pa smo si financirali sami, z donatorskimi sredstvi, delali smo sami. Glede Nemcev in Avstrijcev - naša šola je še boljša od njihove. Bili smo boljši. Zaradi stereotipov mislimo, da so Nemci natančni. Včasih pa je natančnost tudi ovira. Moraš znati tudi improvizirati, kjer pa mi zmagujemo …
Torej mora arhitekt v sodobnem času znati tudi zbirati denar?
Ko smo za Afriko zbirali denar, smo obiskovali podjetja v Sloveniji, takrat še ni bilo krize in smo relativno enostavno dobili sredstva. Bili smo čisto prvi, nihče ni verjel, da nam bo uspelo, tudi sami nismo verjeli, da nam bo uspelo. Šele ko je bila stvar zgrajena, ko smo prišli nazaj, obogateni z izkušnjami, ko so o nas začeli poročati mediji ... Nisem pričakoval takega odziva, še manj pa, da bom nadaljeval še en projekt v tujini.
Kot mlad študent sem uvidel, da je vse povezano s financami, pridobljenimi sredstvi in številnimi dejavniki, o katerih na fakulteti - ko se ukvarjaš samo s projektiranjem - niti ne razmišljaš, ali pa misliš, da je to bolj postranska stvar. Na koncu ugotoviš, da so finance ena bistvenih stvari.

Kakšne imate trenutno načrte?
Nimam jih, čakam spet na neko naključje. Če ne drugega, bom šel nazaj v Indijo pogledat, kako se bo stvar končala, saj se nameravajo februarja preseliti v novo šolo, a še vedno zbirajo sredstva za opremo. Sicer pa sem na fakulteti za arhitekturo tehnični sodelavec Juriju Sadarju, ukvarjam se tudi z manjšimi projekti.
Imate status mladega raziskovalca ali delate kot s. p.?
Urejam si status samostojnega kulturnega delavca, kar so mi ta priznanja omogočila.

Kako gledate na to nasprotje: za diplomsko delo ste prejeli prestižno nagrado, na drugi strani pa je največji dosežek - samozaposlitev?
Razmere med mladimi so pač takšne. Ne gledam na stvari tako, da bi moral zaradi projektov imeti kaj več. To je bila moja lastna odločitev in izkušnja in tega ne povezujem s svojim finančnim stanjem. So mi pa ti projekti omogočili, da pridobim status samozaposlenega v kulturi, torej, da imam plačane prispevke. Sem pa pred kratkim za neko predavanje pripravil manjšo anketo med kolegi. Veliko jih je nezadovoljnih s svojim položajem, kar 60 odstotkov mladih arhitektov namreč dela prek samozaposlitve v kulturi ali kot s. p.
Država s s. p. umetno zmanjšuje brezposelnost, v Sloveniji so najtežje zaposljivi - poleg novinarjev - prav arhitekti. Približno 18-20 odstotkov mojih kolegov, mladih arhitektov, je odšlo v tujino - to je pokazala anketa, v kateri je sodelovalo 185 ljudi. Zato se vzpostavlja iniciativa, neke vrste forum mladih arhitektov, ki bo poskušala opozoriti na težave in razmišljati o rešitvah.
Kaj pomeni za stroko odliv mladih arhitektov iz Slovenije? To se je zgodilo tudi zaradi sesutja gradbeništva …
Arhitekti se pač morajo usmeriti na manjše projekte z manjšim tveganjem. Težava je ne samo to, da mlajši kolegi odhajajo, v tujino odhajajo boljši med njimi. Dobro je iti v tujino, pridobiti izkušnje, prav je, da se odpiramo. Po drugi strani je to velika izguba, kajti imam občutek, da se tisti, ki so zdaj odšli, nikoli več ne bodo vrnili v Slovenijo.

Ali je med razlogi za odhod v tujino tudi obstoj lobijev v arhitekturi? Se starejši arhitekti umikajo in delajo prostor mlajšim ali pa trmasto vztrajajo na svojih položajih?
Zagotovo, da. V Sloveniji je v zadnjih letih bolj prevladovala generacija, ki je zdaj stara 40-50 let in je začela relativno mlada. Po osamosvojitvi namreč trg ni bil najbolje definiran. Pred osamosvojitvijo so obstajali državni biroji s starejšimi arhitekti, ki so bili manj fleksibilni, kot je bila takratna mlada generacija na trgu. Slednji so takrat govorili, da je mladim bilo lažje uspeti, ker ni bila tako stroga zakonodaja. Zdaj se je zakonodaja zaostrila in je mladim arhitektom težje biti konkurenčen in je težje sploh začeti projekte, ki so bili denimo realizirani deset let nazaj. To je razlika.

Ko govorite o plačilni nedisciplini, hočete reči, da arhitekti za svoje delo sploh ne dobijo plačila ali ga ne dobijo v dogovorjenem znesku?
To slišim od veliko kolegov, sam nisem imel slabih izkušenj. Predvsem gre za to, da so mladi arhitekti preobremenjeni in premalo plačani. Težava je, da se težko prebijajo iz meseca v mesec zaradi vseh stroškov … Večina arhitektov dela kot s. p. V bistvu bi moral biti zaposlen, ker delaš vse, kar dela redno zaposleni, ampak nisi … To so tveganja, ki jih prevzameš, če si s. p. Če delodajalci ne dobijo plačano, ne morejo plačati naprej, to je veriga, ki jo je treba presekati.
Glede na to, da imate socialni čut za šibkejše, revne, je mogoče projekt, podoben tistemu, pri katerih ste sodelovali v Indiji in Južni Afriki, narediti tudi v Sloveniji? Številni romski otroci nimajo vode, živijo v obupnih bivalnih razmerah? Kakšna šola ali vrtec bi bila več kot dobrodošla!
Ravno o tem se pogovarjamo med kolegi … Ironija teh projektov je, da so v tujini izvedljivi, v Sloveniji pa ne. Šli smo v Afriko zaradi tega, ker v Sloveniji ni mogoče na ta način graditi - da bi torej lahko sami študentje zgradili objekt, ki so ga izdelali - ker je preveč dokumentacije in birokracije. Bilo bi pa mogoče in smiselno je v to smer razmišljati. Zanimivo je, da princip gradnje šol, kot je bil v Afriki, prihaja iz ZDA. Američani so takšne projekte izvajali na jugu ZDA, ki je precej reven, na območjih okoli New Orleansa. Od tam je prišla ta ideja, da se to preseli v Afriko.
Ali ni nenavadno, da v državi, ki je bila delno zgrajena z delovnimi akcijami, te zdaj iz birokratskih razlogov niso več mogoče?
Drži.

Bi se morda tudi s takšnimi prijemi dalo obuditi gradnjo in posledično arhitekturo? Ali pa so takšni projekti utopični?
So utopični. Bi pa vseeno poudaril, da bo kriza v arhitekturi prinesla tudi nekaj dobrih stvari. Upam, da se bodo razmere na področju zaposlovanja in plačilne discipline bolj uredile. Dokler so bili projekti, dokler se je je gradilo, se o tem ni govorilo, zdaj, ko pa je denarja zmanjkalo, ko ljudje nimajo več dohodkov, se o tem pospešeno govori in bo treba te zadeve urediti.