Vodilni primorski mediji so januarja že desetič zapored razglasili osebnost Primorske. Poslušalci, gledalci in bralci so kot izjemnega in častnega posameznika v družbi tokrat prepoznali tabornico Nino Kapelj, zaščitni obraz akcije Obnovimo slovenske gozdove.

Zmage na izboru osebnost Primorske 23-letna študentka španskega jezika in književnosti ter pedagogike in andragogike ni pričakovala, kot sama pove, ji je bila že velika čast in privilegij, ker je na na odru sedela s čudovitimi in uspešnimi ljudmi, ki so tako in drugače prav tako zaznamovali življenje na Primorskem. Za Nino so vsi nominiranci zmagovalci, a uradno je ona najbolj pozitivna osebnost Primorske preteklega leta, ampak nagrada ni le njena, pove: "To je nagrada vseh tabornikov v naši deželici. Prav vsak izmed njih je kamenček v mozaiku naše taborniške zgodbe. Tako zelo ponosna sem na njih."

Gozd je uničen. Še vedno.
Potem ko se je lani stopil led, so se pokazale prave razsežnosti žledoloma. Skupno je bilo v žledu prizadetih več kot polovica slovenskih gozdov in poškodovanih okoli devet milijonov kubičnih metrov lesa oziroma 25 milijonov dreves, ki jih je treba posekati. Svoj delček k sanaciji gozdov pa je prispevala tudi Postojnčanka: "Naša akcija Obnovimo slovenske gozdove je bila naslednji korak pomoči, ki smo jo nudili po žledolomu. Narava je naš drugi dom in nekaj smo morali ukreniti. Ni lep občutek, ko se sprehajaš po gozdu in vidiš vse to polomljeno drevje. Na pomoč nam je priskočil Zavod za gozdove Slovenije in skupaj smo ustvarili to lepo akcijo. V prvem delu smo s pomočjo SMS-ov s ključno besedo gozd na 1919 zbirali prispevek 1 evro za sadike (SMS-e lahko še vedno pošiljate) in nato smo novembra na 17 različnih lokacijah po Sloveniji zasadili 28.000 mladih dreves. Pomagalo nam je 800 prostovoljcev." Ampak akcija obnovitve se tu ne konča, nadaljujejo jo spomladi, ko jih čaka saditev naslednjih 28.000 dreves. "Če bomo imeli dovolj sredstev, mogoče tudi ponovno jeseni. Gozd je uničen. Še vedno. In še kar nekaj let bo tako. Res je, da smo nekaj dreves posadili, vendar pa se zavedamo, da je to le en kamenček v steni velikega gradu. Potrebnih bi bilo dva milijona sadik za celotno obnovo. S to akcijo si resnično želimo spodbuditi ljudi, da bi pomagali obnoviti gozd – tudi sami. Pomagati naravi. Ker pozabljamo, da tudi naša narava, naš dom potrebuje skrb in pomoč. Tako kot ljudje. Skupaj lahko dosežemo več. Ker kamen na kamen ..."

Taborniki pomagajo
Pri akciji Obnovimo slovenske gozdove se niso zgledovali po okoljevarstveni Očistimo Slovenijo, odgovori na eno izmed vprašanj Nina, saj so sami točno vedeli, kaj morajo storiti: "Smo taborniki in vemo, kako se organizirajo stvari. Smo odlični vodje. Vemo, kako se takšnim stvarem streže. Smo pa tudi odlični improvizatorji, če se kaj zalomi. So pa takšne skupne, družbenokoristne akcije po mojem mnenju zelo, zelo dobrodošle."

Postojnski taborniki niso sodelovali le pri obnavljanju gozdov. Ko je Postojna dobesedno zaledenela, prebivalci so bili več dni brez elektrike, brez gretja, so priskočili tudi na pomoč vsem prebivalcem - v eni izmed šol so organizirali krizni center: "Ponudili smo mesto, kjer bi se ljudje lahko pogreli, najedli. Predvsem pa se podružili. Ko si en teden brez elektrike, v temnem in samotnem stanovanju, potrebuješ družbo, pogovore in zabavo. Ljudem smo ponudili možnost, da se zopet malo nasmejijo in se počutijo bolje."

Vsaj ena družbenokoristna akcija na leto
Včasih je bilo mogoče videti delovne akcije na vsakem koraku. Tisti, ki so odraščali v nekdanji Jugoslaviji, so se zagotovo kdaj prostovoljno udeležili kakšne delovne brigade, če ne drugega, vsaj čistilne akcije v svoji soseski, to je bil pravi družbenokoristni dogodek za vse generacije. Danes takšnih pomoči ni prav veliko, Nina o tem razmišlja tako: "Ljudje se izgubljamo v času. Mogoče je to posledica hitrega načina življenja. Mogoče krize. Mogoče celo egocentrizma v glavah ljudi. V zadnjih letih je najpomembnejše to, da je vsak posameznik najboljši. On mora uspeti. On mora imeti denar. On je v središču vesolja. Pozabljamo, da nismo sami. S tem pa pozabljamo nase. Takšne akcije, s katerimi pomagaš družbi, narediš nekaj koristnega, dobrega, v tebi nekaj premaknejo. Ne mislim, da si potem boljši človek, ampak boljše se počutiš. Stavim, da je, ko se tistega večera uležeš k počitku, v tebi neko zadovoljstvo. To manjka v naši družbi. Čudovito bi bilo vsako leto imeti kakšno družbenokoristno akcijo." Nina kljub temu verjame, da so ljudje še vedno pripravljeni pomagati: "Sočutje pa je seveda prisotno. Nekje globoko v vsakem izmed nas. Zakopano pod tisoči drugih reči. Potem pa pridejo taborniki in malo pokopljejo in na plano povlečejo to sočutje, solidarnost. Ne, ne, ni to nikakršna umetnost. Ljudje so še vedno zelo, zelo pripravljeni pomagati."

Nagrade kot motivacija za naprej
Nina je pri svojih 23 letih postala osebnost Primorske, pred nekaj dnevi jo je nagradil tudi postojnski radio, izbrana je kot zaščitni obraz akcije Obnovimo slovenske gozdove, je načelnica postojnskega rodu tabornikov ... Naslovi in nazivi, ki prinesejo tudi precej odgovornosti, a Nina jih zmore uspešno sprejemati: "Prinesejo pa predvsem veliko motivacijo za naprej. In željo. Veliko željo dokazati, da sem to, kar sem. Še vedno tabornica Nina, ki želi biti sprememba v svetu. Dekle, ki je z dušo in telesom predano taborništvu. Naslovi pridejo in grejo. Se jih pozabi. Nisem obremenjena s tem. Še toliko je stvari, ki bi jih rada naredila in postorila."

"Odrasli morajo postati podpora mladim"
"Primorska in Primorci razumejo, da bo le z mladimi, lepimi dušami, kakršna je Nina, naša država s polnimi pljuči zadihala dobro prihodnost," so zapisali v obrazložitvi na prireditvi Osebnost Primorske. Nina je postala tudi glas mladih, ki pa jim odrasli velikokrat ne prisluhnejo, kaj bi svetovala odraslim, kako bi naša država lahko zadihala s polnimi pljuči? "Odrasli morajo postati podpora mladih. Pa tukaj ne mislim v finančnem smislu. Prava podpora. Mentorji nam "bodočim" odraslim. Pozabljajo, da smo mi tisti, ki smo prihodnost in ki bomo pisali zgodovino. Prenosa znanj in predvsem izkušenj je premalo. In pa premalo upoštevanja, da je danes drugačen svet kot 20 let nazaj. Da je to naš svet, ki ga mladi boljše razumemo – in da mogoče zato imamo kdaj pa kdaj prav. Ne moremo več delovati tako kot 10 let nazaj. Najhuje pa je, da je premalo zaupanja v nas. Nismo razvajeni in leni mulci. Smo sposobni mladi, ki želimo spreminjati svet."

Nina je do zdaj skupaj s svojimi taborniškimi kolegi in vsemi drugimi sodelujočimi v akciji spremenila oziroma vdihnila življenje slovenskim gozdovom, kot sama pove, pa se tu akcija ne končuje ...

Pri tako jasnih željah in vizijah smo Nino za konec povprašali še, kje pa se sama vidi v prihodnosti. Kratkoročno gledano letos odhaja s taborniki na svetovni skavtski Jamboree na Japonsko - gre za mednarodni tabor, ki se ga udeleži več deset tisoč tabornikov in skavtov z vsega sveta, svoje otroke iz taborniškega rodu pa pelje na manjši mednarodni tabor na Poljsko, dolgoročno pa: "Delala bom to, kar najbolje znam. S svojimi močmi bom delala dobro, bila majhna sprememba. Ustvarjala boljši svet. Želim dokončati študij. Si ustvariti družino. Velika želja za prihodnost je imeti svoj vrtec. Takšen malo taborniški. V naravi. Predvsem pa se vidim v delu z otroki. Otroci so čudovita knjiga, so iskreni. Največji užitek je gledati, kako odraščajo. Kako se spreminjajo. So naša prihodnost. In z največjim veseljem sem njihova podpora. Prijateljica, mentorica. Vodnica v njihovo odraslost."