Kuhinja Les iz masivnega slovenskega lesa akacije in jesena, ki jo je oblikoval arhitekt Julijan Krapež, je na nedavnem pohištvenem sejmu Ambient v Ljubljani dobila glavno nagrado za oblikovalske dosežke. Aleša Potočnika smo vprašali, kaj si zaželi ženska v kuhinji za 30 tisočakov, kaj vse je v kuhinji za 240 tisoč evrov, pa tudi, kako to, da je njegovo podjetje uspešno v panogi, ki je propadla. Na tej povezavi si lahko ogledate tudi, kako so videti kuhinje Potočnik.

Gospod Potočnik, najprej, prosim, pojasnite fenomen uspešnega podjetja v propadli lesni industriji!
Menedžment v tovarnah lesne industrije v letih, ko bi bilo treba delati za razvoj in preboj, tega preprosto ni zaznal. Oni so delali na trgih Slovenije in Jugoslavije, to je bilo najpreprosteje, nihče ni razvijal blagovne znamke, da bi celostno s tem nekaj naredil. Bili so zadovoljni, da so bili podizvajalci za "Ikee" in podobno. Zdaj pa je za Ikeo Slovenija absolutno predraga.

Cena delovne sile je v Sloveniji postala višja kakor v Avstriji. Ne za proizvodne delavce, govorim o ljudeh z malo višjimi plačami – pri neto znesku 1.500 evrov je v Sloveniji 1.200 evrov dajatev, v Avstriji pa jih je 600-700 evrov. To pomeni, da je avstrijski delavec za 600 evrov cenejši. To je fenomen! Ko se s s partnerjem na Dunaju pogovarjava o plačah, samo "pobuljim": moramo torej biti 20 odstotkov cenejši na trgu, če hočemo uspeti kot slovensko podjetje, da nas sploh pogledajo, saj imamo dražjo delovno silo in materiale - tudi ti so v Avstriji cenejši. Preprosto so razmere tam boljše. Velika slovenska podjetja, ki niso naredila preboja in nimajo blagovne znamke, ne morejo delovati. Za t. i. loanposle v Sloveniji ni več prostora, smo predraga država.

Zakaj smo predragi?
Glede na velikost države imamo bistveno premočen aparat javne uprave. Zaradi mene lahko stavkajo ali počnejo kar koli – glede na to, koliko se proizvede, je to strošek javne uprave, je prevelik in ga moramo nositi tisti, ki še delamo, teh pa je vse manj. Preprosto, zadeva gre navzdol. Če ne bo preboja, ne bomo nič naredili.

Kaj bi se moralo spremeniti, kako priti do preboja?
V javni upravi bi na zadeve morali gledati iz perspektive podjetja ali gospodarja: najprej je treba poenostaviti postopke, ko bi se to zgodilo, bi ugotovili, da potrebujemo manj ljudi. Dali bi jim tudi možnost, da bi se preusmerili v kaj drugega. Mi smo se, denimo, zdaj prijavili na razpis, radi bi izdelali nov izdelek – otroške sobe. Imamo genialno idejo in možnost, da bi to naredili, a nam manjka kapital. Če bi nam uspelo dobiti denar, bomo v nekaj letih naredili globalno znamko iz tega otroškega pohištva, ker gre za popolnoma nov pristop na trgu.

Kakšne so možnosti, da dobite subvencijo, kajti niste minister?
Če je podjetje uspešno, se mi zdi prav, da dobi subvencijo. Mi nenehno kandidiramo za subvencije, kdaj dobimo, kdaj ne dobimo.

So po vašem mnenju subvencije dobra spodbuda za gospodarstvo ?
Lahko bi jih bilo več! Kot ukrep v gospodarstvu so v redu, če se bodo izvajale tako, kot je zastavljeno. Naše podjetje je največji preskok naredilo leta 2008. Ko smo dobili subvencijo za novo tehnologijo, smo to maksimalno izkoristili in naredili preboj. Dobili smo 200.000 evrov, takrat smo začeli tudi rasti, saj smo denar vložili v tehnologijo. Ker pa smo prostorsko omejeni, smo pred dvema mesecema kupili 1.700 kvadratov od Jelovice.

Koliko ljudi si sploh lahko privošči dražje pohištvo? So še v Sloveniji? Vi izdelujete pohištvo za višji cenovni in kakovostni razred.
Imamo srečo, ker temu razredu najmanj upada kupna moč, v nižjih razredih je upad kupne moči bistveno večji. Konkurenca v nižjem cenovnem razredu je zelo močna, še posebej izstopajo različni nemški proizvajalci, saj so v Nemčiji tri megatovarne kuhinj, kjer na dan proizvedejo po več tisoč kuhinj na dan. To je neverjetno avtomatizirana proizvodnja: na sejmih predvajajo te filme in lahko samo gledaš. V to so vlagali! Pri nas pa so vsi hoteli samo privatizirati in so sredstva, ki bi jih morali vložiti v razvoj, namenili v odkupe. Nazadnje so pa postali lastniki tovarn, ki nič ne morejo narediti. To je največji problem. Izčrpali so podjetja in je za druge stvari zmanjkalo denarja.
Tisti, ki so kupili tovarno in so že imeli kapital, veliko lažje delajo. Je pa res, da v lesni industriji ni blaznih dobičkov, če nimaš proizvoda, ki bi ti to lahko prinesel. Pri pohištvu srednje kakovosti je takšna konkurenca, da je vsak vijak pomemben, kako stane. S takšno produkcijo si ne moreš v treh letih tovarne kupiti. Če pogledate podobna podjetja v tujini, gre za firme, ki obstajajo že 50 let in so imele denar, ki so vlagale v prihodnost.

Torej razvoj lesne industrije v Sloveniji vidite predvsem v vlaganju denarja v lastne blagovne znamke. Vsi namreč objokujejo propad lesne industrije, ne spremeni pa se nič! Seveda. Sam hodim vsako leto na sejme v Milano, Köln – samo če greste tja pogledat, vam bo hitro jasno. V Kölnu se vidi, koliko posamezne države pomagajo panogi: Slovenija bo imela januarja samo enega razstavljavca, kolikor sem zasledil, mogoče bo dobil 8.000-9.000 evrov subvencije - če je bo dobil – ; stojnica pa ga bo stala 150.000 evrov. Nemška podjetja, ki imajo desetkrat večje stojnice od denimo desetih kvadratnih metrov, jim stroške krije gospodarska zbornica oziroma država. V lastni državi proizvajalcem plačajo sejme.
V Nemčiji bodo vsaj tri bosanska podjetja, vse jim subvencionira država. Pri nas se je začelo premikati pred letom-dvema, pred tem pa nobeden ni dal ničesar. Premalo posluha je – ti uradniki bi morali vedeti, zakaj se gre! Občutek imam, da je bilo Sloveniji pred nekaj leti veliko denarja, a se je denar »pojedel« nekje drugje, namesto da bi se vlagalo v pametne projekte. Nimam nič proti fakultetam, toda …

Ste diplomirani inženir lesarstva. Kaj je narobe s fakultetami?
Fakulteta, ki sem jo končal, je zunaj realnega življenja, mogoče je kakšen posameznik, ki tam ve, kaj in za kaj gre, večina pa ne ve, kje živijo. Razkorak se veča, v zadnjih 15 letih je prišlo do ogromnih premikov: ko sem začenjal, sem preživel, če sem z likalnikom znal lepiti robove. To je najbolj 'garažarska' zadeva, pa je kar šlo.

Danes moraš imeti vrhunsko tehnologijo in stroje za 100.000 evrov, da ti rob nalepijo, pa še vedno ne veš, ali ti bo kaj ostalo ali ne. Tehnologijo moraš naštudirati. Imamo tehnologijo CAD-CAM. Tehnologa narišeta načrt, iz katerega računalniški program transformira posamezne kose in naredi programe za CNC-stroj. Tehnolog nariše omaro, program jo predela, pošlje na žago, kjer se iverna plošča razžaga tako, kot pride iz programa, vsak kos dobi črtno kodo, vsak kos ima številko - kateri kos sodi h kateri omari -, nalepljeni robovi pridejo, naslednja faza gre na stroj za vrtanje in za rezkanje, tam ima delavec aparat za črtne kode – kot jih imajo v trgovinah – samo klikne na kodo in stroj točno ve, kateri kos je, in mu naredi vse izvrtine. Podobno kot avtoproizvodnja. Potem gre vse naprej do fantov, ki sestavljajo, imajo načrt, kosi so oštevilčeni in jih sestavijo kot legokocke. Točnost je, ker je vse narejeno hitro in na CNC-stroju.
To tehnologijo imamo od leta 2008 in z njo uspemo biti konkurenčni. Če tega ne bi imeli, ne bi nikamor prišli. Celo v Avstriji opažam, da je nam sorodnih, tehnološko naprednih malo. Tukaj imamo prednost: glede na to, da imamo dražjo delovno silo in dražje materiale, ceneje lahko naredimo zaradi sodobne tehnologije. Zaradi tega uspemo biti konkurenčni.

Vlagate tudi v ljudi z znanjem. Omenili ste tehnologa, za vas dela tudi arhitekt Julijan Krapež, ki vam je na pohištvenem sejmu v Ljubljani prinesel glavno nagrado za oblikovalske dosežke top of the top. Imate občutek za ljudi, ki znajo in so dobri v svojem poslu?
Takšne iščemo. Krizo vidim po tem, da k meni vsak teden pridejo vsaj trije iskat službo, pa bi vse delali, vidim, kakšni profili so. Za tiste, ki se mi zdijo dobri po referencah, pridejo na poskus. Zdaj je mogoče dobiti dobre kadre, ker je veliko sorodnih firm propadlo. Ni pa preprosto zagotoviti poslov. Zdaj imamo več kot polovico dela v Avstriji, drugo polovico leta smo v Avstriji dobili dva dobra partnerja, ki nas rešujeta. Prej smo imeli 5-10 odstotkov izvoza, naslednje leto pričakujem izvoz od 30 do 40 odstotkov.

So vam poleg Avstrije še kakšne druge države zanimive?
Nemčija je zanimiva, Švica, za Rusijo se pogovarjamo, je zelo zanimiva. Zanimivo je pa tudi, da v Sloveniji veliko delamo za Ruse. Ključno je, kako priti do njih, imamo nekaj zvez, ko se jim predstavimo in ko pridejo pogledat našo proizvodnjo, ugotovijo, da je stvar resna. Imamo tudi kataloge in spletno stran …

Koliko stanejo vaše kuhinje?
Od 3.000 do 30.000 evrov, odvisno je od velikosti, materialov, opreme, imamo dvižne mehanizme, ko se cel otok dvigne na želeno višino s pomočjo hidravlike …

Kaj si ženska zaželi v kuhinji za 30.000 evrov? 30.000 evrov globalno ni posebna cena. Toliko po navadi stane avto.
Vem za kuhinjo v Ljubljani, ki je stala 240.000 evrov. Takšno bi naredili za četrtinsko ceno, z isto kakovostjo in bi še dobro zaslužili. So ljudje, ki so pripravljeni kupiti takšno kuhinjo. Je od priznanega svetovnega proizvajalca. V Ljubljani kuhinja za 30.000 evrov ni nič posebnega. Naše kuhinje na sejmu v Ljubljani ljudje občudujejo, ampak so jim po navadi malo prepoceni, zato gredo kupit dražjo. Na Dunaju bomo poskusili graditi novo blagovno znamko.

V čem se razlikuje kuhinja vaše mame od kuhinje vaše soproge?
V ergonomiji: zdaj se ni treba sklanjati, imate vse pri roki, vsi predali so z vodili … Razlike so tudi v kakovosti materialov. Imamo večinoma kamnite pulte. Prevladujejo svetle, bele barve, da deluje vse čisto in sterilno, ambient pa se naredi s pomočjo dodatkov. Prevladujejo naravni materiali, ne samo les, ampak tudi kovine, betoni … Pred časom smo predstavili celo kuhinjo z betonom … Ljudje niso mogli dojeti … Poskušamo pripeljati svež veter …

Kaj bi morali skuhati v Sloveniji, da bi bile zadeve boljše? Kaj pričakujete od novega gospodarskega ministra ali ministrice?
Da bo podpiral izvoz in tiste, ki imajo ideje in voljo, predvsem pa naj ustvari pozitivno ozračje. Ljudje nenehno govorijo o krizi. Meni se ne zdi, da smo v krizi, smo pa v neki spremenjeni situaciji. Ta zadeva bo trajala in na to se je treba navaditi, prilagoditi. Tisti, ki se bo prej prilagodil, bo napredoval. Tisti, ki se bo nenehno pritoževal, da česa ne more, nikoli ne bo mogel. Treba je pokazati voljo. Najprej je treba pozitivno ozračje vzpostaviti, ljudje še vedno imajo zadosti denarja v bankah, Slovenci smo znani po tem, da imamo veliko privarčevanega denarja na bankah. Ta denar – če že ni porabljen – bi morali plasirati v gospodarstvo, da bi se zadeve začele vrteti. Če bo močno gospodarstvo, je zaradi mene tudi državna uprava v tem obsegu, kot je trenutno. Trenutno pa je ne moremo preživeti.