17-letni Urban Stanič nikakor ni običajen dijak, kljub uspehom pa ostaja zelo prisrčen najstnik, ki se mu njegove obveznosti ne zdijo nič posebnega. Klavir je samoumeven del njegovega vsakdana. In če bo šlo vse po načrtih, bo tako tudi v prihodnosti. Dopoldneve preživlja na bežigrajski gimnaziji, popoldneve na konservatoriju na Ižanski ulici s pogledom na breg Ljubljanice, dvakrat na teden zvečer trenira judo, v prostem času pa ga navdušujejo tudi logika, matematika in šah. Ne le navdušujejo, tudi na teh področjih je med najboljšimi v državi. Samo letos je osvojil 1. mesto na državnem tekmovanju iz logike in 3. mesto na državnem tekmovanju iz matematike, z odličnimi rezultati pa se lahko pohvali tudi v preteklih letih.

Pred slabim mesecem je pometel s konkurenco 130 pianistov na 8. mednarodnem tekmovanju mladih pianistov Zlatka Grgoševića v Zagrebu, mi pa smo ga ujeli tik pred odhodom v Köln. Njegov sobotni nastop na sklepnem večeru tekmovanja boste lahko spremljali v neposrednem prenosu na 2. televizijskem programu in naši spletni strani.

Klavir si začel igrati že pri treh letih, kar je res zelo zgodaj. Je bila glasba doma že v družini? Kako si se srečal s klavirjem?

Nihče v bistvu ni glasbenik, oče igra nekaj instrumentov, a nič resnega. V glasbeno šolo so me vpisali čisto slučajno, podobno, kot so me potem vpisali tudi na tečaj angleščine. Na začetku je bila glasba pač ena izmed stvari, ki sem jih počel, ni bilo nekaj, s čimer bi se resno ukvarjal. V bistvu je bilo tako kar nekaj let.

Pri treh letih sem bil na zasebni glasbeni šoli, potem sem se vpisal v javno glasbeno šolo, kjer so mi pri petih letih rekli, da nisem talentiran in da naj se grem raje domov igrat z računalnikom.

Kako to, da si vseeno vztrajal oziroma da sta starša vztrajala, da se še naprej glasbeno udejstvujete?

V bistvu se na to "sodbo" nismo ozirali, tako da sem šel potem spet v zasebno glasbeno šolo, po dveh letih pa na Glasbeno šolo Ljubljana Moste - Polje. Na začetku sem precej menjaval profesorice, na koncu pa sem bil zadnja štiri leta pri profesorici Lilijani Žerajić, ki je bila prva, s katero sem začel res delati. Ko sem bil v sedmem razredu, sem šel na konservatorij na sprejemne izpite. Dejala mi je, da lahko vadiva več, če želim več delati oziroma se resneje ukvarjati z glasbo. Tako sem potem začel več vaditi. Prej sem vadil le od 10 minut do pol ure, potem pa dve uri, in se začel udeleževati tekmovanj.

V bistvu si imel srečo, da si zdaj tu, kjer si. Ni bila začrtana in načrtovana pot. In zdaj hodiš po tekmovanjih, na katerih redno osvajaš priznanja. To ni ravno običajna zgodba.

Ja (smeh).

Kako je videti tvoj običajen dan?

Najprej grem zjutraj v šolo (op. a., hodi na Gimnazijo Bežigrad), iz šole grem pa ali domov na kosilo in potem na konservatorij ali pa naravnost na konservatorij. In potem sem tu, dokler se ne zapre šola, to je do 20.50. Doma imam namreč pianino, tu pa klavir in predvsem veliko boljše pogoje za vadbo, saj nikogar ne motim.

Koliko pa te pri samih vajah spremlja zdajšnja profesorica Lidija Malahotky Haas?

Profesorica včasih vadi z mano, lani in predlani je še več, zdaj pa poskušam več vaditi sam. Predvsem je z menoj na začetku, ko berem skladbo, da se ne bi kaj narobe naučil, in potem tudi na koncu.

Ali lahko vadiš preveč?

V tem smislu, da se utrudijo tvoje roke, ja, lahko vadiš preveč. Ampak da bi pa vadil tako veliko, da bi rekel, da se mi ne da več, to se pa ne zgodi. Če včasih vadiš malo manj, potem pa spet malo več, te lahko bolijo roke, vendar to ni velika težava.

Koliko je za igranje pomembna fizična kondicija?

Kondicija je pomembna. Recimo za pol ure ali dvakrat po 45 minut igranja na tekmovanju je težko biti skoncentriran ves ta čas. Zato je treba večkrat na vajah odigrati cel program, da dobiš kondicijo. Je pa tudi fizična kondicija dobrodošla. Sam se ukvarjam z judom že od petega leta, dvakrat na teden, zvečer, saj sicer nimam časa.

Kam pa "stlačiš" v svoj urnik še učenje? Verjetno imaš status glasbenika.

Veliko si zapomnim v šoli. Statusa sicer nimam, na gimnaziji pa mi gredo zelo "na roko" in so zelo prijazni, saj dovolijo, da kdaj tudi manjkam. Sam poskušam manjkati čim manj, ker je boljše biti v šoli, kot pa da bi moral snov potem sam doma preučiti.

Kaj ti predstavlja klavir? Je zate pobeg v drug svet ali naraven del tvojega življenja, upoštevaje dejstvo, da ga igraš že od tretjega leta? Imaš kdaj težave z motivacijo: recimo se ti kdaj ne da vaditi, ko je zunaj krasen sončen dan?

Naravno mi je, da vsak dan igram klavir. Saj je lahko lep dan, ampak po navadi res ni tako, da bi raje počel kaj drugega. Ko igraš, izražaš tudi tisto, kar se ti je zgodilo čez dan. V bistvu ne gre za pobeg, ampak je to del tebe.

Imaš najljubšega skladatelja?

Ja, to sta Chopin in Prokofjev. Njiju najraje igram in tudi poslušam.

Ali se, ko začneš preigravati novo skladbo, pozanimaš o delu in pisatelju? Ti je notni zapis le osnova za interpretacijo?

Preberem, ja, si pa s tem ne pomagam pri interpretaciji skladbe. Seveda upoštevam tehnične zahteve skladbe, je pa še vedno v tem, kar je zapisano, veliko možnosti za interpretacijo. Recimo Chopinove etude niso imele imena, a so jim kasneje dali različna imena. A ko igram etudo Zimski veter, si ne predstavljam zimskega vetra, temveč nekaj čisto drugega.

Že kaj razmišljaš, kako naprej, kam te bo vodila kariera? Je to klavir?

Ja, je. Mogoče bi še vzporedno kaj študiral, a ne vem, kako bo to časovno zneslo. Nekateri se že prej popolnoma usmerijo v glasbo in recimo srednjo šolo delajo z izpiti. Ampak mislim, da je tudi to potrebno, da se sprostiš od glasbe, pa že samo po sebi je pomembno, da si razgledan in da nekaj znaš.

V bistvu zelo veliko časa preživljaš sam. Te to kdaj moti? Se ti zdi, da se moraš zaradi klavirja čemu odpovedati?

Že po naravi sem rad sam. Pa saj tudi vadim ne štiri ure v kosu. Recimo, če vadim na šoli, med odmori klepetam in se sprostim, potem pa znova vadim.

Kako poteka izbor skladb za tekmovanje in kako s profesorico Lidijo Malahotky Haas sploh izbirata tekmovanja?

Ni treba, da je tekmovanje predaleč, saj je že v bližini precej zanimivih in tudi pomembnih tekmovanj. Lahko je takšno tekmovanje, kjer se tekmuje v različnih instrumentih, a pomembnejša so tekmovanja zgolj za klavir. Bil sem recimo na tekmovanju Chopinov prstan v Radovljici in sem bil edini Slovenec. Ni veliko Slovencev, ki bi bili stari toliko kot jaz in bi se ukvarjali z glasbo. Ko sem bil na tekmovanju v Zagrebu, je bilo tam kar nekaj Hrvatov, in to dobrih, medtem ko sva bila Slovenca samo dva.

Ali ni mladih pianistov ali ni kakovostnih mladih pianistov?

Dejstvo je, da če si med boljšimi, potem greš na tekmovanja. Žal konkurenca ni močna. Nekateri mogoče ne vadijo dovolj, drugi nimajo profesorjev, ki bi jih spodbujali, ali pa so nekompetentni. V Mariboru je recimo še Nejc Kamplet, ki je tudi odličen pianist, a se mi zdi, da je eden redkih v tistem koncu.

Po moji oceni pa je tudi tistih malce manj nadarjenih pianistov pri nas veliko manj kot na Hrvaškem. Prebivalcev je dvakrat več kot pri nas, pianistov pa desetkrat več.

To je verjetno spet ena izmed stvari, ki bi jih bilo treba urediti sistemsko.

Pomembno je, da se znaš tudi sam pravilno motivirati. Dejstvo je tudi, da med nekaterimi igranje klavirja ni veliko vredno. Ko sem bil v osnovni šoli, to za sošolce ni bilo pomembno, tu na gimnaziji pa je čisto drugače.

Čeprav veliko časa preživiš za klavirjem, pa se zelo rad ukvarjaš tudi z logiko, matematiko in šahom ter tudi tam sodeluješ na tekmovanjih.

(Smeh), ne vem. Če se že zelo zgodaj začneš učiti, se mi zdi, da se tudi potem zdravo razvijaš. Ko si majhen, te ni treba siliti, da se učiš, saj vse jemlješ kot igro, ker ti je vse zanimivo.

Kakšno vlogo pa igrajo pri tvojem udejstvovanju starši?

Nikoli me nista silila, da moram kaj doseči ali vaditi. Vedno sta rekla: "Če boš vadil, potem boš bolje igral." In tudi sam sem potem spoznal, da je tako. Če te namreč nekdo sili, da moraš vaditi, potem sam ne spoznaš, zakaj je to dobro, in lahko dejansko tudi nehaš, saj tega nisi hotel.

Kje se vidiš čez pet let in deset let?

Čez pet let bom še študent, upam pa, da bom lahko šel na kakšno večje tekmovanje. Recimo Chopinovo v Varšavi, ki bo leta 2020. Potem bom pa videl, kako bo.

Nameravaš na študij v tujino?

Ne vem, mislim, da bom najprej študiral doma.

Je kak profesor, pri katerem bi želel študirati?

Nisem še veliko hodil po seminarjih v tujini, da bi koga spoznal. Pred tekmovanji mi je že večkrat pomagal Hinko Haas, ki uči na akademiji. Zelo mi je všeč njegov pristop, tako da mislim, da bom študiral pri njem.

Ali moraš zaradi klavirja kaj paziti na svoje roke? Imaš kakšno prepoved? Recimo, trenirate judo, ki je na pogled lahko precej nevaren za poškodbe.

Pred tekmovanjem ali koncertom si po navadi rečem, da ta teden ne bom šel na judo. K sreči se sicer doslej ni še nič zgodilo, pa treniram že 12 let, ampak recimo, da obstaja možnost, da bi si kaj pretegnil. Judo je videti nevaren, a ni. Moraš se naučiti pasti, pa je (smeh).

Kako pa je videti tvoja rutina na tekmovanju? Kako se sprostiš, preden sedeš za klavir?

Posebnega rituala nimam. Preden igram, ne poslušam ničesar, ampak sem skoncentriran na to, kar bom igral. Tisti dan, ko imam zvečer nastop ali tekmovanje, grem dopoldne počasi čez program, še kaj popravim, če je treba, potem počivam in nato odigram.

Kakšna pa so tvoja pričakovanja na tekmovanju Evrovizijski mladi glasbeniki?

To je čisto posebno tekmovanje. Vsi udeleženci so zelo dobri in zelo uspešni, še vedno pa to ni takšno tekmovanje, kot so kakšna druga. Prvič je zelo malo programa, ki ga pokažeš - prva etapa je dolga do 15 minut, druga, z orkestrom, pa le pet minut. Na tekmovanju v Zagrebu sem recimo igral 25 minut. Tukaj je pomembna tudi sama prireditev, a se bom pripravil na tekmovanje tako, kot se na vsako drugo, saj te vidi veliko ljudi in je treba biti zelo dobro pripravljen, da se lahko potem sprostiš.