Premier Miro Cerar je konec novembra na podelitvi Zoisovih nagrad podelil dva naziva ambasador znanosti Republike Slovenije - izredni profesorici Urški Vrhovšek, ki že 20 let živi in znanstveno deluje v tujini, pri čemer ves čas ohranja intenzivne strokovne stike z domovino, in profesorju računalništva na Univerzi Stanford v ZDA Juretu Leskovcu.

MMC se je pogovarjal z Vrhovškovo, ki je diplomirala v Ljubljani, doktorirala na Dunaju, se na kratko vrnila v Slovenijo, od leta 2005 pa je zaposlena v Centru za raziskave in inovacije na Fundaciji Edmund Mach v Trentinu na severu Italije. Tam deluje kot vodja platforme za metabolomiko, ima tudi svojo raziskovalno skupino, med glavna področja njenega raziskovanja pa spada kemija živil, predvsem grozdja, jabolk in jagodičja.

Nedavno ste prejeli naziv ambasadorka znanosti Republike Slovenije. S katerimi slovenskimi institucijami ste najbolj povezani in ali se jim morate sami ponujati, da tako rečem, ali vas k sodelovanju vabijo sami?
Že dolgo sodelujem s kar nekaj slovenskimi institucijami, v zadnjem času največ s Centrom za raziskovanje vina Univerze v Novi Gorici. Precej sem sodelovala tudi s Kmetijskim inštitutom Slovenije, saj sem imela tam, ko sem že bila v tujini, dva doktoranda, ki sem ju morala slediti do konca, da sta uspešno končala. Nekaj časa sem učila tudi na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Velikokrat drugi poiščejo mene, meni ni treba iskati prav veliko zvez, tako da v tem pogledu sodelovanje dobro deluje. V naš laboratorij prihajajo tako izkušeni znanstveniki kot študentje, ki ne morejo dela svojega raziskovanja narediti v Sloveniji, saj nimajo ustreznih laboratorijev. Z veseljem jih sprejmem.

Zaposleni ste v Centru za raziskave in inovacije, ki je del Fundacije Edmund Mach v kraju S. Michele all’Adige v pokrajini Trentino v Italiji. Katera so glavna področja vašega raziskovanja?
Ukvarjamo se z različnimi področji, saj laboratorij, ki smo ga ustanovili, lahko pokriva zelo različne dejavnosti. Ukvarjamo se s kliničnimi raziskavami, v tem trenutku na primer iščemo zgodnje biomarkerje raka trebušne slinavke. Kot vemo, je to rak z zelo neugodno prognozo. Veliko se ukvarjamo s prehrano, posebej z bioaktivnimi spojinami, torej tistimi, ki so dobre za človekovo zdravje, recimo z antioksidanti in polifenoli. Gledamo, kakšen učinek imajo na človekov organizem, na kakšen način preventivno delujejo. Ukvarjamo pa se tudi s popolnoma agronomskimi študijami, ena takšnih, na kateri trenutno delata dve moji doktorandki, je preučevanje odpornosti vinske trte proti različnim boleznim zato, da bi bilo treba manj škropiti. Vinsko trto je treba škropiti do 20-krat na leto, a že obstajajo nekatere vinske trte, ki so precej odporne. Poskušamo razumeti, zakaj so nekatere trte bolj odporne in ali se iz njih da pridelati dobro vino. Če je trta odporna, vino pa je slabo, je, jasno, nihče ne bo gojil.

Omenili ste prehrano, ki je področje, ki zadeva vsakega od nas. Vsi vemo, da jemo preveč predelane hrane s preveliko vsebnostjo sladkorja in soli. Če bi ljudje upoštevali vaša dognanja, kako bi se morali pravilno prehranjevati in pravilno uporabljati določena živila?
Sama sicer nisem čisti nutricionist, ukvarjam se bolj s kemijo živil. Na splošno pa lahko rečem, da je najpravilneje, da vse jemo zmerno. Če pojemo kakšno sladkarijo, zaradi tega ne bomo takoj umrli ... Zelo pomembno je, da smo v prehrani zmerni, vse je vprašanje količine. Tudi če boste jedli samo jabolka, bodo imela kakšno negativno spojino. Pomembno je gledati tudi izvor, od kod hrana prihaja. Ne bi zanemarila niti iniciative "Nič kilometrov" in podobnih, ki svetujejo, da ne jemo češenj pozimi in pomaranč poleti. Treba je jesti sezonsko, tisto, kar zraste v naši bližini.

Glede na to, da delujete v majhnem kraju, ki ima manj kot 3.000 prebivalcev, ujetem v gore na severu Italije, ste verjetno tesno povezani z okoljem, ki vas obdaja, z rastlinami, ki tam uspevajo pa tudi z domačini in tamkajšnjimi podjetji?
Da, zelo veliko sodelujemo s podjetji, s pridelovalci. Inštitut deluje na ravni pokrajine, zato tudi večina denarja pride iz tukajšnje agronomije. Imamo zelo veliko trte, Trentino je skupaj z Južno Tirolsko največji proizvajalec zlatega delišesa na svetu. Ta inštitut že tradicionalno veliko pomaga kmetom in pridelovalcem, in to ohranja tudi danes. Seveda delamo tudi raziskave, a raziskave morajo biti vedno aplikativne, da so uporabne za ljudi, ki nas v bistvu plačujejo. Smo zelo povezani s pridelovalci sadja, jagodičja, vina ...

Za Slovenijo pa velja ravno nasprotno - da je raziskovalna sfera, torej univerze in inštituti, slabo povezana z gospodarstvom. Glede na to, da ste delovali tudi v Sloveniji, bi imeli glede na vaše izkušnje kakšen nasvet ali predlog, kako to povezavo v Sloveniji izboljšati?
Mislim, da nekatere znanstvene institucije tudi v Sloveniji dobro sodelujejo z industrijo, tako da tega ne bi posploševala. V znanosti je zelo pomembno, da pravilno predstavljaš znanost na vseh ravneh, s tem se naš inštitut kar precej ukvarja. Niso pomembni le raziskovalni članki, pomembno je razložiti tudi posameznemu kmetu, vinarju, zakaj je to, s čimer se ukvarjamo, zanj pomembno. Ljudje morajo vedeti, da lahko pridejo do raziskovalca in mu postavljajo vprašanja, da vidijo, da mu lahko pomaga. Treba pa je tudi najti povezave med industrijo in študijem že v času študija. Doktorji znanosti bi se morali več zaposlovati v industriji in ne ostajati le v akademski sferi.

Kako to, da ste se sploh odločili za Italijo? So vas v odhod prisilile razmere doma ali ste odšli po lastni želji? Po doktoratu ste namreč bili nekaj časa zaposleni na Kmetijskem inštitutu v Ljubljani. Vas je potem doletela tolikokrat videna in slišana usoda, ko mladi raziskovalec namesto redne zaposlitve dobi nogo in ostane brez službe?
Iz Slovenije sem odšla na Dunaj, kjer sem naredila doktorat. Dobila sem štipendijo avstrijske vlade. Želela sem iti v tujino in delati doktorat na drugi instituciji, ne na isti, kot sem diplomirala, saj sem mi zdi zelo pomembno, da na isti problem dobiš drug pogled. Moj motiv za odhod v tujino v tistem trenutku sploh ni bil ekonomski, službe v Sloveniji takrat nisem iskala.

V vaši ustanovi vas je petina tujcev, moški in ženske ste približno enakovredno zastopani, povprečna starost raziskovalcev pa je 36 let. Slišati je zelo stimulativno. Ste se našli v takšnem okolju ali že stremite k novim podvigom?
Trenutno ne premišljujem prav intenzivno, da bi šla kam drugam. Tukaj imamo precej dobre možnosti za raziskovalno delo. Čeprav smo v Italiji, ampak naša pokrajina je avtonomna, se pravi, da večina denarja ostane v Trentinu, kjer je zelo nizka brezposelnost, lepo se da živeti. Vodim kar veliko svojo skupino. Če bi imela možnost kje drugje postaviti kaj podobnega, pa bi morda začela premišljevati o selitvi.

V katerem jeziku sploh poteka vaše raziskovalno delo, če ste tako mešan kolektiv?
V zadnjih desetih letih so se kadri na inštitutu res precej spremenili. Prej je bil to predvsem pokrajinski inštitut, zdaj pa je postal zelo mednarodni. Vsak dan se pogovarjam v treh jezikih - angleščini, italijanščini in slovenščini, saj v zadnjem času prihaja vse več Slovencev.

Za italijansko politiko velja, da se bolj kot ne ukvarja sama s seboj, tudi gospodarska kriza je to država precej prizadela, ne velja niti za "obljubljeno deželo" za raziskovalce in znanstvenike. Ampak vi, če sklepam iz prejšnjih besed, s financiranjem nimate težav, za vse poskrbi pokrajina Trentino?
Da, Trentino je avtonomna pokrajina. Gre za zaščiteno območje, podobno, kot so na primer tudi Furlanija, Sardinija in Sicilija in na teh območjih se denar obrača nekoliko drugače kot drugod po Italiji. Trentino je tak "srečen otok" v Italiji, saj se je pokrajinska vlada odločila, da bo veliko vlagala v znanost. Tako da tukaj ne deluje le naš inštitut, obstaja še ena fundacija, imajo tudi univerzo, na kateri je nekaj oddelkov zelo kakovostnih in priznanih. Gre za zelo majhno pokrajino, v kateri živi pol milijona ljudi, ampak so se odločili, da bodo postali nekakšen center znanosti, s tem pa lahko privabijo tudi tujce. Kar nekaj jih je že tukaj, veliko jih dela v znanstvenoraziskovalnih institucijah.

In Trentino je s tem uspel, velja za eno najbogatejših italijanskih pokrajin. Poleg znanosti, s čim se še ljudje preživljajo?
Mesto Trento, ki je središče pokrajine, je bil že večkrat izbran med tri italijanska mesta, v katerih je kakovost življenja najvišja; letos je bil uvrščen na drugo mesto. Vse zelo dobro deluje. Največ v proračun prispevata turizem in kmetijstvo. Turizem je zelo pomemben, blizu so Dolomiti z zimskimi športi, razvit je tudi poletni turizem.

Glede na to, da živite praktično v naravi, jo izkoriščate kaj ne le za raziskovanje, ampak tudi za rekreacijo, sprostitev, smučanje?
Veliko popoldnevov sicer preživimo v laboratoriju, sicer pa je narava res zelo lepa. Dolomiti so pod Unescovo zaščito. Veliko je jezer, kamor se hodimo kopat, v hribe, smučat ... V tem smislu je zelo prijetno tukaj živeti. Sama sem v Trentino prišla z Dunaja, ki je tudi fantastično mesto za življenje, in je bila selitev na začetku kar kulturni šok, iz velikega mesta priti v tako majhen kraj. Zdaj sem se pa navadila.

Omenili ste, da se vam zdi pomembno, da so vaša vrata vedno odprta tudi za vprašanja domačinov. S kakšnimi praktičnimi vprašanji pa prihajajo do vas?
V zadnjem času jih zanimajo predvsem odporne vinske trte. Pridejo vedno z zelo praktičnimi težavami in včasih želijo, da jih rešimo v hipu. A to ne gre, znanost vendarle potrebuje čas, včasih tudi niso zadovoljni z ugotovitvami raziskav. Ne cedita se vedno samo mleko in med, pride tudi do manjšin nesporazumov.

So raziskave o vinski trti splošne, bi lahko na primer koristile tudi vinarjem v Vipavski dolini?
Da, to so zelo splošne raziskave. Moja doktorandka, ki je letos končala študij na Univerzi v Novi Gorici, je delala na zelo praktični raziskavi prav v Vipavski dolini. Delala je vinogradniški poskus z novo tehniko, ki bi bila lahko razširjena tudi v drugih vinogradniških državah. Smo precej aplikativni raziskovalci. Seveda je pomembna tudi bazična znanost, ki lahko v daljšem časovnem obdobju tudi pripelje do aplikacije, a tega ne veš vnaprej.

Bi svetovali mladim raziskovalcem in nadobudnim znanstvenikom, da iz Slovenije odidejo v tujino? Ali naj odidejo čim prej, že na študij, ali naj se najprej kalijo pri nas, dobijo neke temelje, saj smo velikokrat slišali, da so slovenske univerze kakovostne, nato pa gredo v svet?
Mislim, da je univerzitetna izobrazba, vsaj na splošno gledano, v Sloveniji dobra. Praktično vsak Slovenec, ki gre v tujino, tam doštudira in dobi službo. Jaz bi se še enkrat odločila enako - diplomirala v Sloveniji in nato šla v tujino. To bi predlagala tudi drugim. Iti v tujino je zelo dobro, saj ti da neko novo razsežnost. A dobro bi bilo, da bi se nato več Slovencev vrnilo v domovino, kar se danes dogaja vse bolj redko. Ljudje v tujini ostanejo, in to je za Slovenijo strošek.

Vi še puščate odprta vrata za vrnitev v Slovenijo?
Da, pod pogojem, da bi imela možnost, da lahko precej hitro začnem normalno naprej delovati, da ne bi porabila pet let, da bi oblikovala novo skupino in kupila vse instrumente. To sem v tujini že enkrat ali večkrat naredila in ne bi šla spet od začetka. Če raziskovalec pride v Sloveniji in mora znova začeti vse z ničle, je pri teh raziskavah, ki jih jaz delam, to zelo dolga pot. Vedno, ko delamo z drago opremo, na multidisciplinarnem področju, je to težava. Tukaj v Italiji smo potrebovali veliko let, da smo postavili popolnoma operativen laboratorij.