Konec marca je v Miamiju prejel prestižno nagrado International Dance Music Award v kategoriji najboljši techno/tech house DJ. Poleg Ljubljančana, ki se ga je zaradi pionirske vloge v razvoju elektronske scene pri nas prijel vzdevek "Fotr", so bili v konkurenci za to priznanje še Richie Hawtin, Sven Väth, Tiga, Adam Beyer, Loco Dice in Joris Voorn.

Na MMC-jeva vprašanja je Uroš Umek, ki je pred kratkim - v velikem slogu, v Ambasadi Gavioli sta ob tej priložnosti nastopila s Carlom Coxom - praznoval 38 let, glasba pa je osrednji del njegovega življenja že več kot dve desetletji, odgovarjal iz New Yorka, kjer je naslednji dan nastopil na razvpitem Electric Daisy Carnivalu. V Severni Ameriki, kjer je izjemno priljubljen, je preživel ves mesec.

Če ne prej, ga boste v prestolnici v živo lahko srečali avgusta, ko bo čas za nov dobrodelni Žur z razlogom, katerega idejni oče je prav "Fotr".

Menda ste za nagrado International Dance Music Award izvedeli prek Twitterja, tako da niste napeto čakali na razglasitev ... Koliko vam pomenijo tovrstna priznanja občinstva?

Ja, res je. Očitno imamo v pisarni "prestrog" filter elektronske pošte in je povabilo na podelitev romalo med nezaželeno pošto. Za nagrado IDMA in podobno priznanje DJ Awards na Ibizi sem bil že večkrat nominiran, nikoli pa še nisem zmagal v tako močni konkurenci, kot je bila letos na IDMA.

Ugibam, da je priznanje rezultat dobrega dela v zadnjih letih in velike prisotnosti v ZDA, kjer opravim nekaj turnej letno, v zadnjem letu pa so me vodilni organizatorji začeli umeščati tudi na osrednje odre, ob bok največjim zvezdnikom elektronske glasbe. Klubi, v katerih nastopam v Ameriki, so veliki, polni in v glavnem tudi razprodani. To je rezultat naših dejavnosti v zadnjih letih in veseli me, da ti napori in vložki dajejo rezultate.

Z nagradami je pa tako: če jih ne dobiš, jih ne pogrešaš, ko pa dobiš kakšno, je občutek zelo dober. Taka priznanja občinstva razumem predvsem kot trepljaj po hrbtu za dobro opravljeno delo in dodatno motivacijo za garanje vnaprej.
Je kipec zdaj že pri vas? Kje je našel častno mesto?

Ne še. Razen če sva se slučajno zgrešila na poti čez ocean. Nisem pa ga še prijel v roke. Postavil ga bom poleg zlate plošče za uspešnico Lanicor in Beatportovo nagrado za techno izvajalca leta.
Za vami je nastop v ambasadi Gavioli, kjer ste ob svojem rojstnem dnevu gostili Carla Coxa. Mu boste vi, kot vsako leto, vrnili obisk na Ibizi?

Večkrat (smeh). Ponovno me je, že tretje ali četrto leto zapored, angažiral kot podpornega didžeja pri poletni rezidenci Music is Revolution v klubu Space. Tam bom nastopil 8. julija, 12. avgusta in še enkrat septembra, me pa, podobno kot lani, tudi letos čaka še šopek drugih nastopov na Ibizi.
Lani ste praznovali 20-letnico ustvarjanja, didžej ste že več kot pol življenja. Se vidite za gramofoni pred množico tudi v zrelih letih? Bo "Fotr" kdaj "Star fotr"?

Ravno sem gledal legendarnega diskoproducenta Giorgia Moroderja, ki se pri 74 letih spušča v didžejanje in v tem uživa, tako da "nikoli ne reci nikoli". Zagotovo tega ne bom počel s takim tempom kot zdaj, če bo to bolj redko in se bom ob tem zabaval, pa zagotovo.
Spoznali ste najverjetneje že vse, ki v svetu (elektronske) glasbe kaj pomenijo. Pa vseeno, katero srečanje vam pomeni največ? Kdo vas najbolj navdihuje?

Navdihujejo me didžeji, ki ta posel opravljajo z veseljem. Nič me ne moti družiti in pogovarjati se s kolegi iz čisto drugih žanrov, me pa motijo vzvišeni kolegi, ki se obnašajo kot princeske. Z njimi nimam nič skupnega in se tudi nimamo o čem pogovarjati. Raje se družim z ljudmi, ki so zabavni in s katerimi se ujamem.

Kaj poslušate te dni in kje poslušate največ glasbe, morda kar na letalu?

Kot didžej seveda preposlušam ogromno glasbe, saj se moram vsak teden prebiti čez kup demoposnetkov, promocijskih skladb in svežih izdaj. Zasebno poslušanje glasbe pa se pri meni precej spreminja. Imam obdobja, ko sem ob vsem delu z glasbo tako zasičen s hrupom, da najbolj uživam v čisti tišini. Včasih me zagrabi elektro, zadnje čase sem poslušal veliko happy hardcora oz. hardcore brekabeata iz obdobja med letoma 1991 do 1993, kar me je verjetno navdihnilo tudi za uspešno predelavo klasike Sweet Harmony. Čisto podzavestno.

Zdaj je čas, ko sem veliko na kolesu, včasih pa grem tudi metat žogo na koš, takrat imam rad neko glasbo za ozadje. Pozimi, ko nisem toliko na kolesu, pa posledično poslušam tudi manj glasbe in mi bolj ustreza mir. Glasbo imam zunaj delovnih obveznosti rad za ozadje, ne spuščam pa se v podrobnosti in je ne analiziram.