Ana Jasmina Oseban je novembra lani na slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado Radojke Vrančič za mlado prevajalko; žirijo je prepričala s prevodom romana Blumenberg Sybille Lewitscharoff, literarizirano biografijo nemškega filozofa Hansa Blumenberga.

Leta 1978 v Celju rojena Osebanova je študij prevajanja in tolmačenja končala na Univerzi v Mariboru. Sodobno prozo in poezijo prevaja predvsem iz nemščine, pa tudi iz angleščine in hrvaščine. Javnosti se je s svojo poezijo prvič predstavila na mariborskih Mladih rimah maja 2011, objavlja tudi v Poetikonu. Vseeno jo bolj poznamo kot prevajalko, saj po njeni zaslugi v slovenščini lahko beremo dela nekaterih največjih pisateljskih imen z nemško govorečega področja, kot so Marcel Reich-Ranicki, Robert Musil, Stefan Zweig, Franz Grillparzer in Sten Nadolny. O izzivih, tegobah in spreminjajočem se položaju prevajalskega dela v družbi je razmišljala tudi za MMC.

Mlademu slovenskemu prevajalcu z diplomo v roki verjetno svet kljub vsemu ne leži pred nogami. Kako si človek izbori svoje mesto pod soncem, še posebej, če prevaja iz jezikov, kot sta nemščina in angleščina, in ima torej ogromno konkurence?

Književno prevajanje je načeloma res samotarsko početje, vendar vključuje tudi precej sodelovanja z uredniki, lektorji in včasih tudi strokovnjaki z različnih področij, dosti je možnosti izmenjave s kolegi prevajalci na različnih simpozijih, prevajalskih srečanjih ali pogovornih večerih.

Kot pri vsakem drugem poklicu tudi pri književnem prevajanju srečamo različno izkušene in prekaljene kolege in sodelavce. Veliko je priložnosti, ko se lahko od "starih mačkov" učiš, kar te še dodatno spodbudi k razvijanju lastnih spretnosti in znanj, k izboljševanju lastnega dela.

Ko te zgrabi ljubezen do književnega prevajanja in po tej poti napraviš prve korake, je mogoče najpomembnejše prav to, da vselej stopaš dalje, da vztrajaš, vsem na videz komaj premostljivim oviram in na prvi pogled nemogočim ciljem navkljub.

Vsi poznamo italijansko frazo "traduttore, traditore". Teorije na to temo je veliko, a vseeno: je literarni prevod lahko kdaj popolnoma enakovreden izvirniku? Mar ni že po svoji definiciji obsojen na to, da ostaja zgolj "približek" in za odtenek bolj bleda kopija?

Ob tem vprašanju vselej pomislim na izjemne Župančičeve prevode Shakespeara ali Sovretove prevode antičnih piscev – videti je, da so ti prestali preizkus časa in se potrdili v svoji kakovosti. To seveda ne pomeni, da novi prevodi istih del ali avtorjev niso možni (do tega je deloma tudi prišlo), kaže pa, da so ti prevodi postali del nacionalne kulture in tako rekoč dosegli status, precej podoben statusu izvirnika v prvotni kulturi.

Če ti prevodi ne bi v celoti izpolnjevali tudi estetske komponente in utelešali duha izvirnika, bi bili danes bržkone že pozabljeni.

Kadar k literaturi pristopate zgolj kot bralka in imate na izbiro tako izvirnik v jeziku, ki ga govorite, kot tudi prevod v slovenščino - po kateri različici sežete?

Priznam, da se izključno bralskemu užitku uspem prepustiti le ob branju slovenske književnosti. Med branjem prevodov zanimive fraze ali stavke kar samodejno prevajam iz enega jezika v drugega in se poigravam z različicami, včasih besedilo primerjam tudi z izvirnikom. Vsekakor pa mi estetske užitke nudijo tako dobro napisani izvirniki kot tudi kakovostni in ustvarjalni prevodi.

Od prevajalcev, ki sem jim kdaj izrazila svoje zavidanje zaradi njihovega "fleksibilnega" urnika in ustvarjalnega dela, sem nato že večkrat slišala srhljive zgodbe o problematikah vaše stroke: od tega, da so časovni roki nemogoče kratki, do nižanja honorarjev in tega, da nekatere založbe "preskočijo" lektoriranje in tako z dodatno odgovornostjo obremenijo prevajalca in urednika. Se razmere v zadnjih letih po vašem mnenju izboljšujejo ali poslabšujejo? Je kakovosten prevod dovolj velika prioriteta za urednike, ali pa je prevajalec prevečkrat zgolj zamenljiva delovna sila?

Veseli me, da sodelujem predvsem z založbami, ki cenijo kakovost prevoda, in sem zato lahko prepričana, da tudi lektoriranje besedila ne bo vprašljivo ali celo preloženo na moja pleča. Poleg tega se le izjemoma lotim prevoda, za katerega bi imela na voljo zelo malo časa.
Se je pa že zgodilo, da sta se roka oddaje dveh romanov prekrivala in je bilo treba kar pošteno poprijeti za delo, da sta obe knjigi pravočasno izšli.

Nekaj več manevrskega prostora za dogovarjanje nudijo založbe, ki te že dobro poznajo; pri vzpostavljanju stikov z novimi založbami si v drugačnem položaju. Razumljivo je, da je tveganje prisotno na obeh straneh – založbe morajo vedeti, da se na izbranega prevajalca lahko zanesejo, da bo besedilo oddal pravočasno, prevod pa bo na pričakovani kakovostni ravni. Enako mora tudi prevajalec imeti zagotovilo, da mu bo založba izplačala dogovorjeni honorar, mu ne odvzela pravic, ki mu pripadajo, in mu po potrebi nudila oporo pri delu.

Se da živeti zgolj od literarnega prevajanja in pri tem imeti manj kot 12-urne delovnike? Ali pa je to načeloma mogoče samo za prevajalce, ki so si že ustvarili ime in zagotovili stalna sodelovanja z določenimi založbami? Nagrada knjižnega sejma je v tem pogledu najbrž dobra popotnica ...

Književno prevajanje je trd kruh. Najbrž je bil z vidika finančne in socialne varnosti še pred desetletjem ali dvema položaj književnega prevajalca precej drugačen.

Se je pa, če pustimo ob strani nižanje honorarjev in omejevanje pravic, kakšna stvar gotovo spremenila tudi na bolje. Občutek imam, da je danes poklicna samozavest književnih prevajalcev (oziroma prevajalcev sploh) večja, kot je bila pred desetletji. Navsezadnje se od devetdesetih let močno razvija tudi prevodoslovje kot samostojna veda, večji pomen se pripisuje spoštovanju avtorskih in moralnih pravic, in vsaj v Sloveniji danes že veliko založb na naslovnico knjige zapiše tudi prevajalca. Večja se zdi ozaveščenost o pomenu in posebnostih prevajalskega poklica.

Priznanja in prevajalske nagrade prav gotovo utrjujejo status tega poklica in ga vsaj za krajši čas pomaknejo pod žaromete medijske pozornosti. Odlična domislica se mi zdi ciklus večerov Pridobljeno s prevodom, ki ga Društvo slovenskih književnih prevajalcev v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo RS in z izbranimi založbami in knjižnicami že nekaj let uspešno izvaja po različnih slovenskih mestih. Na teh večerih, odprtih za vse, ki jih tematika zanima, prevajalci spregovorijo o svojih izkušnjah, radostih in zadregah ob prevajanju določenih literarnih del, ali pa se posvečajo izbranim prevodnim temam.

Kar se tiče dolžine delovnika, smo samozaposleni v kulturi v podobnem položaju kot samozaposleni na drugih področjih: osemurni delovnik praviloma ostaja samo pobožna želja. Večina književnih prevajalcev, tudi uveljavljenih, se mora poleg prevajanja ukvarjati še s čim drugim, da si zagotovi zadostne dohodke in socialno varnost – naj bo to poučevanje, kulturni menedžment ali pa redna zaposlitev v kateri izmed državnih ali zasebnih institucij.

Kaj pa v družbi širše? Se vam kdaj zdi, da se bralec (ali pa recenzent) v najboljšem primeru navduši nad pisateljem ali določeno knjigo, povsem pa pozabi, da je med njima še "vezni člen" prevajalca? Ali pa je največja vrlina dobrega prevoda ravno v tem - da se zlije z izvirnikom?

Mislim, da smo prevajalci povsem zadovoljni, če recenzenti spoštujejo naše moralne avtorske pravice in nas v recenzijah, ob natisih odlomkov iz besedila ali ob pogovorih o njem, denimo na televiziji ali radiu, navedejo kot avtorje prevoda, kadar omenijo avtorja izvirnika. To sploh ne bi smelo biti vprašljivo – ve se vendar, da tuji avtor besedila ni napisal v slovenščini.

Navedba prevajalca v medijih in na platnici ob avtorjevem imenu v tem smislu zadošča; večja vidnost prevajalca se mi v tem kontekstu niti ne zdi potrebna. Razumljivo je, da se recenzent, ki morda sam nima prevajalskih izkušenj ali izhodiščnega jezika ne obvlada do te mere, da bi vzporedno preštudiral prevod in izvirnik, kar vrh vsega zahteva tudi povsem drugačen časovni vložek, prevajalskih odločitev ne bo izrecno komentiral ali ocenjeval. Oceni prevoda je namenjena prevodna kritika, ki pa je v slovenskem prostoru zaenkrat bolj slabo zastopana.

Običajno bralec postane pozoren na to, da bere prevod, šele tedaj, kadar ga nekaj zmoti. Zatikajoče besedilo bralec praviloma prej pripiše okornosti prevajalca kot pa nespretnosti ali zavestni odločitvi avtorja izvirnika – kar ni nujno res. Če je izvirnik namenoma težko berljiv, naj bi imel podobno bralno izkušnjo tudi bralec prevoda. Kadar je prevod preveč "polikan", to morda navduši bralca, ne odraža pa značilnosti izvirnika. Je pa ocena prevoda kot dobrega ali manj dobrega navsezadnje odvisna tudi od prevladujočih prevodnih norm v posameznem jezikovnem prostoru.

Med slovenskimi srednješolci angleščina tako ali tako velja skoraj za posvojeni materni jezik, številni se radi učijo romanske jezike, priljubljenost ruščine je prav tako v porastu, nemščina pa je bila - vsaj v Ljubljani - vedno tisti nepriljubljeni, suhoparni bavbav. Ste imeli na Štajerskem drugačno izkušnjo? Kako ste se zaljubili v nemščino? Je zaradi svoje domnevne "logičnosti" in sistematičnosti lažje prevedljiva kot drugi jeziki?

Tuji jeziki me privlačijo že od otroštva. Del moje družine živi na Koroškem, zato sem že zgodaj prišla v stik z nemščino, izpopolnila sem jo v srednji šoli in pozneje med študijem prevajanja in tolmačenja. Veliko mi je prinesla tudi študijska izmenjava z daljšim bivanjem v Avstriji.

Vsak jezik ima pri prevajanju svoje posebnosti, kar še zlasti občutiš, če prevajaš iz več različnih jezikov. Vsak izmed teh zahteva svoj pristop, ne morem reči, da je kakšen laže prevedljiv od drugega; pozoren moraš biti na različne pasti, drugače ga "začutiš".

So vse knjige prevedljive? Ste kdaj naleteli na kak prevajalski predlog, za katerega ste presodili, da je preprosto pretrd oreh?

Menim, da je v osnovi prevedljivo vsako besedilo. Odvisno pa je od tega, s kakšnim namenom ga prevajamo in za kakšno vrsto besedila gre. Kadar je estetska komponenta besedila ključnega pomena, je treba presoditi, ali so kompromisi, ki jih je treba pri prevajanju vzeti v zakup, še smiselni.

Včasih se t. i. "neprevedljiva mesta" pojavijo v besedilih, denimo kot besedne igre, ki v nemščini odlično funkcionirajo, v slovenščini pa ne. Takrat je treba najti drugačno rešitev ali pa morda to "izgubo", do katere je na enem mestu prišlo, nevsiljivo kompenzirati z "dodano vrednostjo" na drugem mestu, kjer se besedna igra v slovenščini kar ponuja – če seveda tekst to dopušča in podpira.

Kako pri svojem delu iščete mejo med preveč dobesednim prevajanjem in prevelikimi posegi v predlogo? Kateremu polu ste po naravi bližje? Vas kdaj srbijo prsti, da bi slogovno ali besedno "popravili" kak detajl, ki se pisatelju ni najbolje posrečil?

Vsako besedilo me na novo postavi pred odločitve, čemu slediti in v kolikšni meri. Izhodiščno besedilo me pri prevajanju seveda ključno usmerja, se pa trudim že pri prvem osnutku stavke oblikovati tako, da ohranijo kar čim več posebnosti izvirnika (npr. kulturne ali slogovne posebnosti, ki se odražajo v besedišču), a se, kolikor je treba, podredijo slovenski skladnji.

Določeni elementi, ki so na prvi pogled morda videti kot "napake", so včasih vneseni načrtno, drugič pa se izkaže, da gre resnično za nehoten zdrs. Seveda je idealno, če lahko o tem povprašaš avtorja, kadar to ni možno, pa je koristen tudi pogovor z urednikom ali s katerim izmed kolegov prevajalcev. Zanimivo je preveriti tudi prevode istega dela v druge jezike.

Na lanskem knjižnem sejmu ste nagrado za mlado prevajalko dobili za prevod romana Blumenberg Sibylle Lewitscharoff. Gre za fiktivno biografijo filozofa, kar pomeni, da se v besedilo vriva strokovni jezik. Je bil to največji izziv tega projekta? Kaj vam je povzročalo največje glavobole?

Poustvarjanje filozofskega jezika in "blumenbergovščine" je bilo res zahtevno početje. Filozofija terja izjemno natančnost, preciznost izraza, od izvirnika naj se ne bi odmikali, kljub temu pa mora biti besedilo v prevodu bralcu razumljivo – še zlasti tedaj, kadar gre za leposlovni tekst, ki ne omogoča daljših komentarjev v opombah.

Prebrala sem, da ste med prevajanjem Blumenberga dobili tudi priložnost za konzultacije s pisateljico in drugimi evropskimi prevajalci njenega dela. Je tak vpogled v avtorjev um ključnega pomena za odličen prevod? Ali pa morda ni toliko važno, kaj je avtor "hotel povedati", pač pa bolj to, kar je v resnici pustil zapisano na papirju?

Seveda te v prvi vrsti pri prevajanju usmerja to, kar je zapisano na papirju. Konzultacije z avtorjem pa pomagajo zlasti takrat, kadar so v tekstu določeni podatki namenoma zabrisani ali prirejeni oz. kadar gre za podatke, ki so morda znani samo manjšemu krogu ljudi.

Pogovor z avtorjem lahko da besedilu dodatno dimenzijo; avtorje, ki jih prevajam – če je le možno –, rada tudi osebno spoznam. Zdi se mi, da tako na drugačen način in bolj živo vzpostavim stik z besedilom, ki ga prevajam.

Tovrstno izmenjavo podpira tudi Evropski prevajalski kolegij Straelen, ki že od leta 2007 vsako leto prireja atrijski pogovor ob prevodu določene knjige izbranega avtorja (leta 2012 je gostil Sibylle Lewitscharoff, letos je gostja Katja Petrowskaja), in ga vsakemu prevajalcu, ki bi imel možnost na njem sodelovati, res najtopleje priporočam.

Prevajalec ima za javnost gotovo tudi izobraževalno vlogo: ne nazadnje ogromno prevodov dobimo ravno zato, ker jih je prevajalec "našel" in nato svojemu uredniku dovolj navdušeno razložil, zakaj določeno delo potrebujemo v slovenščini. Se je to denimo zgodilo z nemškim pisateljem "mačjih kriminalk" Akifom Pirinçcijem? Poskušate biti na tekočem z novostmi na nemškem tržišču? Katerega nemškega avtorja bi Slovenci nujno morali prebirati, pa še nimamo prevoda?

Tudi sama sem mnenja, da vloga prevajalca pri vnosu prevodne literature v slovenski prostor ni zanemarljiva. V tem je morda ena izmed mikavnejših posebnosti manjših jezikovnih prostorov.

Pirinçcija sem založbi Modrijan predlagala jaz, saj me je s to odštekano serijo v Nemčiji nadvse popularnih kriminalk preprosto navdušil. Seveda sem bila zelo vesela, da se je založba odločila za prevod prvih treh delov serije, ki je doslej v nemščini izšla v osmih knjigah. Morda se kdaj obeta še kakšen del več v slovenščini.

Trudim se redno spremljati novosti in res kar čim več brati, tako sodobno književnost kot klasike. Seveda je v prevodni književnosti še kar nekaj sivih lis, še kar nekaj je avtorjev in del, ki si nedvomno zaslužijo prevod in bi bili za slovenskega bralca zanimivi. Ta hip se z založbami dogovarjam o izbranih predlogih, gre pa za dela, ki bodo (najverjetneje) izšla v prihodnjih nekaj letih in so pravi mali biseri.

Morda bom kakšno zamisel več dobila tudi na leipziškem knjižnem sejmu, ki ga bom kmalu obiskala v okviru mednarodnega srečanja prevajalcev v organizaciji Literarnega kolokvija iz Berlina (LCB), česar se že zelo veselim.

Se tudi sami ukvarjate z ustvarjalnim pisanjem, leposlovjem?

Pišem sicer poezijo in lirično-prozne miniature, čeprav se ta hip posvečam predvsem književnemu prevajanju in sem do lastne ustvarjalnosti kar malce mačehovska.