Znašli smo se v globalni finančni krizi. Če želimo razumeti njen pomen, je potreben provokativen pogled nanjo. Še bolj pomembno pa je zavedanje, ali sploh imamo zamisli za reševanje krize ali pa nam slednje postavljajo le temelje za naslednjo, še večjo krizo. Na drugi strani pa si gospodarstvo in prebivalci želimo stabilnosti, ki pa je ni zaznati že nekaj časa, ampak občutimo manipuliranje s strani države in bančne industrije. Iz zgodovine pa se ne moremo ničesar naučiti. Kapitalizem je mrtev, danes imamo opravka s postkapitalizmom. Ni treba reševati ekonomije, rešiti je treba svet. Ali naj dopustimo, da balonček vendarle poči?
Fakulteta za management Koper Univerze na Primorskem, združenje Alumni FM ter 1. festival evropskega in mediteranskega filma Koper so včeraj ob predvajanju projekcije apokaliptičnega ameriškega dokumentarca OVERDOSE – The Next Financial Crisis (Overdose – zgodba o novi finančni krizi), pripravili okroglo mizo z naslovom Ali smo se iz krize česa naučili?, na kateri so razpravljali priznani strokovnjaki. S tem dogodkom se je tudi zaključil odmeven prvi filmski festival v Kopru.
V tematski razpravi, ki jo je moderiral dr. Janez Šušteršič s Fakultete za management Koper so sodelovali predavatelj ekonomije na Univerzi na Primorskem in Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije mag. Rado Pezdir, direktor Randometrics, d. o. o., družbe za raziskave in razvoj kvantitativnih metod v financah mag. Matija Radelj, predavatelj poslovnih financ na UP Fakulteti za management Koper mag. Igor Stubelj, profesor družboslovja na UP Fakulteti za management Koper dr. Tonči A. Kuzmanić, pisatelj, scenarist in računalniški strokovnjak v podjetju Planet 9 Miha Mazzini.
Miha Mazzini, med drugim tudi filmski poznavalec, je v uvodu povedal, da je film sledil določeni zgodbi v kratkem časovnemu obdobju. Vendar se vse ni začelo 11. septembra 2001, ampak je obdobje stabilnega razvoja minilo že pred 1. svetovno vojno. Današnji višek pa je, da pohlepa sploh ne jemljemo več kot greh. Mazzini je opozoril na biologijo kot osnovo za razumevanje človekovega ravnanja, tudi v krizi. Za preživetje se mora organizem obnašati, kot da je nekaj posebnega in skrbeti zase. V to smo prisiljeni. Težko pa je razmišljati, sploh strateško razmišljanje je redkost. V večplastnih omrežjih, ki jih imamo danes, kjer ni več kraljev oziroma velikih šefov, pa je blazno lahko skriti, kdo je za kaj odgovoren. Morali bi imeti boljši stik z realnostjo in imeti jasno odgovornost. Če skupnosti ne moremo zamenjati, se nam biološko najbolj izplača delo v skupno dobro.
Ekonomist mag. Rado Pezdir je poudaril, da je za razumevanje krize potrebno povezati gospodarske in politične cikle. Zgodil se nam je »nepremičninski bum«, ker je država z nenormalno nizkimi obrestnimi merami spodbujala kreditiranje in poceni »razdelila« hiše vsakemu prebivalcu. S tem so pridobivali volivce. A naenkrat se je obrestna mera začela višati, ljudje niso mogli več odplačevati kreditov, vsi smo se ujeli v zanko. Vsi smo del piramidalnih sistemov in verižnih ciklov, celo naš pokojninski sistem stoji na slednjem. Dogajajo se nam Istrabenzi, Vegradi, Merkurji … obtožnice pa so smešno skope. Poante zgodbe ni, še kar naprej uporabljamo »iste fore« kot ostali. Kaj smo se iz tega naučili? Bore malo. Še vedno lažno pričakujemo, da so donosi neskončni, da tveganje ne obstaja in da naše težave lahko reši država.
Da je rešitev v močni regulativi, je le iluzija, pa je prepričan mag. Matija Radelj, ki zaznava, da je rešitev možno iskati le na ravni subjektivnih norm. Krivde namreč ni mogoče individualizirati, saj gre za delovanje kompleksnih sistemov. V njih deluje teorija kaosa, prihodnost je naključna in možnosti neskončno mnogo. Socialno razslojevanje, hipotekarni zlomi, nelikvidnost so današnja realnost. A določeno zaupanje še vedno velja. Država ima tudi ekonomiste s Harvarda, ki vedo, kaj delajo, in ne le tiste, ki želijo manipulirati, toda vprašanje je, kdo je pri vse tem (največ) zaslužil?
Finančnik mag. Igor Stubelj opisuje, da krize še kmalu ne bo konec, vsi smo preveč soodvisni od stabilnosti trga. Krivdo je iskati tudi v manipuliranju ključnih državnih inštitucij in temu, da vse temelji na neki preteklosti. Tudi ko padeš po stopnicah in si zlomiš nogo, se nekaj naučiš. Ampak po stopnicah hodiš vsak dan, spet in spet. Podjetja ne smejo biti špekulanti na trgu, ceniti bi morali stabilnost. Podjetja morajo na finančne trge gledati kot na možnost, da financirajo svoje poslovne načrte, ne pa kot možnost za hiter zaslužek in špekulacije. Donosnost je močno povezana s tveganjem.
Kapitalizem je mrtev že več kot pol stoletja, to kar imamo danes in dosega višek, pa je postkapitalizem. V slednjem managerji krmilijo družbeni kapital, torej nekaj kar ni njihovo. Vse temelji na globalnosti – na celoti. Opravka imamo s svetom, vse kar imamo – »visi«, premalo je misliti le ekonomsko, vse to je danes politično vprašanje. Banke lahko rešimo, kdo pa bo rešil države (vlade)?, pa je poudaril politolog dr. Tonči A. Kuzmanić. In nadaljeval, da se iz zgodovine ničesar ne moremo naučiti, to se pa še posebej občuti pri ekonomistih. Ni »brezplačnega kosila«, ni brezplačne zemlje ali narave ali sveta. Več stoletij je bila za marsikoga od nas rešitev Amerika – obljubljena dežela na svetu. Kaj pa zdaj, ko to ni več? Imamo recesijo republike, poteka razvojni cikel modernega sveta, sistem se kot celota seseda. Vse to ni kriza, ampak še več – recesija – depresija. Zato je rešitev treba iskati v polju politike, kjer pa je odgovor lahko tudi revolucija. Pohlepa med živalmi ne srečamo, to je izključno homo sapiens zadeva, vse to kar doživljamo danes je radikalno družbena zadeva. Pohlep moramo iskati v srcu racionalnosti same. Ali to pomeni kolaps vsega? Naredimo nekaj in pripeljimo mišljenje otrokom, tistim, ki se izobražujejo, tu so rešitve.
UP Fakulteta za management Koper
Foto: Alen Ježovnik
Novico je napisal uporabnik Dejan Šraml.