Republika Slovenija je skladno z načeli korporacijskega upravljanja in smernicami za upravljanje državnih podjetij OECD začrtala politiko upravljanja podjetij v državni lasti. Smernice OECD za upravljanje podjetij v državni lasti poleg številnih priporočil zajemajo tudi konkretne predloge. Predlagajo na primer, da bi morala država svojo lastniško vlogo izvajati preko centralizirane enote za lastništvo ali učinkovito usklajenih enot, ki bi morale delovati neodvisno in v skladu z javno razkrito lastniško politiko. Smernice predlagajo tudi strogo ločevanje lastniške in zakonodajne vloge države, s čimer bi se zagotavljalo, da bi se lastništvo države izvajalo profesionalno in odgovorno in da bi država imela pozitivno vlogo pri izboljšanju upravljanja podjetij v vseh sektorjih gospodarstva. Moramo pa imeti ustrezne mehanizme, da lahko nadzorni svet reagira na izzive v poslovanju podjetjih in na trgih.
Na tematski razpravi, ki je v torek potekala na Fakulteti za management Koper Univerze na Primorskem so sodelovali mag. Tomaž Kuntarič, predsednik uprave, Slovenska odškodninska družba, d. d., mag. Anja Strojin Štampar, članica uprave, Kapitalska družba, d. d., dr. Janez Šušteršič, ekonomist, in dr. Danila Djokić, pravnica, oba s Fakultete za management Koper.
Sod trenutno upravlja z 1,3 milijarde evrov naložb, iz tega naslova pa zagotavlja denar predvsem denacionalizacijskim upravičencem. Obveznice, ki so jih izdali, imajo ročnost do leta 2016, ko bi se naj vsi slovenski denacionalizacijski postopki zaključili in bile vse obveznosti tudi poplačane in bi naj Sod izpolnil svoje poslanstvo. Kuntarič pa sicer meni, da se bo izpolnitev poslanstva oziroma sam obstoj Soda zavlekel še za nekaj let. Največja težava v Sodu pa niso nizke vrednosti delnic slovenskih podjetij, ampak struktura portfelja. To je posledica odločitev prejšnjih let. Portfelj bi moral biti prilagojen ročnosti obveznic, ki jih je izdal Sod. Pomeni, da bi morali imeti od 70 do 80 % portfelja v dolžniških vrednostih papirjih in le od 20 do 30 % v lastniških vrednostnih papirjih. Trenutno stanje pa je ravno obratno. Druga težava je likvidnost ljubljanske borze vrednostnih papirjev. Kljub temu pa Kuntarič meni, da lahko tudi pri sedanjih vrednostih delnic na ljubljanski borzi izpolnijo svoje obveznosti. Sod in Kad tako investirata tudi na razvite kapitalske trge, kjer težav z likvidnostjo ni.
Pravnica Djokićeva je izpostavila, da se mora država jasno opredeliti, kako ravnati s podjetji, ki bi naj ostali v posredni in neposredni državni lastnini oziroma kakšne cilje zasleduje, kjer je vpletenih več državnih akterjev. Če tega država s strategijo ne bo opredelila, bodo imeli vsi pooblaščenci na skupščinah, ki bodo zastopniki konkretnih državnih naložb velike težave pri upravljanju teh podjetij. Tako imamo na primer v lastniški strukturi Aerodroma Ljubljana tri državne lastnike – neposredno samo državo, nato pa še Kad in Sod kot posredna lastnika, ki zastopata cilje, interese in namene, ki jih je določil njun zakon. Vsak od treh glasuje na podlagi svoje strategije in tako lahko pride in je že prišlo do razlik. Kad in Sod bosta kot finančna investitorja zainteresirana za izplačilo dividend, država bi kot glavni lastnik morala razmišljati o razvoju in bi lahko bila proti temu, da se izplačuje dobiček. Država ima interes, da ostane lastnik, Kad bi se moral preoblikovati v portfeljskega lastnika, kar pomeni, da bi zmanjšal svoj delež na 5 % ter denar naložil v druge naložbe, da bo lahko plačal sredstva v ZPIZ, Sod pa potrebuje likvidna sredstva, da bo izplačal kupone. Pride lahko do konfliktne situacije, če ne bomo imeli jasne strategije države, kar lahko posledično vpliva tudi na poslovanje Kada in Soda, je še dopolnila Strojin Štamparjeva.
Ekonomist Šušteršič je strnil razmišljanja, da se danes na področju upravljanja državnih naložb dogajajo pomembne spremembe, bolj jasno so postavljeni določeni cilji. Vlada sicer še vedno nima strategije v tem smislu, kaj pričakuje od svojih naložb, katere naj bi ostale v funkciji zagotavljanje javnega interesa - kamor sodi tudi skrb za pokojnine (v primeru Kada) in za odškodnine (v primeru Soda), katere pa je smiselno odprodati in tako priti do likvidnih finančnih sredstev. Na drugi strani pa so managerji še vedno zelo zaščiteni, dosti bolj kot navaden delavec. Zaupanje in pravni red pa sta komplementa pri današnjem uspešnem upravljanju podjetij.
Foto: Alen Ježovnik
Novico je napisal uporabnik Dejan Šraml.