Samostojna predstavitev Vadima Fishkina v galeriji KiBela je zamišljena dialoško na več ravneh, saj je sledi dialoga mogoče opaziti v vseh segmentih nastajanja razstave – od začetne konceptualizacije ideje umetnika in kustosa, prek izbora umetniških del do njihove predstavitve v galeriji. Čeprav galerijska postavitev nekako sooča starejšo in novejšo produkcijo Vadima Fishkina, ne gre za klasično pregledno razstavo, saj je zasnovana problemsko in želi izpostaviti specifične vidike in značilnosti. Na tej točki gre izpostaviti predvsem tri, ki se med umetnikovim opusom nenehno pojavljajo in so bolj ali manj prisotni v vsakem njegovem umetniškem delu, ne glede na to, ali gre za raziskavo odnosa med gledalcem in umetniškim delom ali za preizpraševanje o funkciji tehnologije, njenemu absurdu in poetiki v kontekstu sodobne vizualne umetnosti. Predvsem pa gre za nekakšen razmislek o Fishkinovi konceptualistični tradiciji, ki se nenehno prepleta z novimi tehnologijami in znanostjo ter tako razkriva neomejene možnosti likovnega izraza.
Izhodišče in nekakšen konceptualni nosilec postavitve razstave Vadima Fishkina v galeriji KiBela je njen galerijski prostor, ki v popolnoma goli podobi, kot jo oriše tloris, spominja na tloris starokrščanskih bazilik in njihovih poznejših romanskih nadgradenj. Longitudinalen galerijski prostor je namreč strukturiran v razmerju 1:2:1 – gre za razmerje glavne ladje v odnosu do dveh stranskih ladij, ki sta od glavne ločeni s stebri. Za popoln vtis bazilike pa manjka najpomembnejši element – svetloba –, ki so ga v romanskih bazilikah arhitektonsko reševali z izgradnjami celestorijev in s tem prostoru omogočali dodaten vir svetlobe. V galeriji KiBela ne bo šlo za nikakršen arhitektonski poseg v galerijski prostor ali njegovo fizično transformacijo, temveč se postavitev osredotoča na umetniška dela Vadima Fishkina, ki temeljijo na mediju svetlobe in jo tako vnašajo v v prostor. Umetniška dela bodo v arhitektonsko strogo kodiran prostor brez svetlobe /simbolično vnesla nov pogled, svetlobo, in omogočila simbolno transformacijo prostora. Svetloba in efemernost že od nekdaj zaznamujeta avtorjev razmislek o umetnosti, saj je, kot sam pravi, svetloba ena tistih kategorij, ki je hkrati popolnoma efemerna in popolnoma fizična. Prav ta avtorjeva misel je vključena tudi v razstavo, saj svetlobna umetniška dela pravzaprav na novo definirajo prostor. Efemerno se iz obrobja prestavi v središče in začne soustvarjati celoto postavitve. Tudi tokrat umetniško delo in postavitev ne moreta obstajati brez razmerja materialno–nematerialno, brez napetosti, ki nastaja med njima; še več, svetloba materialni del umetniškega dela postavlja v soodvisno razmerje, gledalca pa nekompromisno sooča z dejstvi razmerij gledalec–umetniško delo–svetloba–prostor.
Dialoški preplet umetniških del in galerijskega prostora vsekakor izpostavlja Fishkinove ključne formalne in vsebinske usmeritve ter tako zarisuje rdečo nit, ki se vije skozi njegovo umetniško prakso. Vseskozi pa formalno in vsebinsko komponento izjemno presunljivo povezuje poetika, kar umetniškemu delu omogoča nekaj več, saj ga ne zapira v hermetične diskurze, temveč ga odpira navzven – predvsem v smislu percepcije in razumevanja, ki se ne reducira na monolitno dojemanje formalnega ali vsebinskega, temveč med tema dvema komponentama ustvarja soodvisnost.
(Tevž Logar)
Kustos razstave je Tevž Logar, umetniški vodja galerije ŠKUC v Ljubljani.
Več na http://www.vadimfishkin.si/
Vljudno vabljeni! Vstopnine ni.
Razstava bo na ogled do 21. septembra.
9. september 2011 – 21. september 2011
Odprtje: 9. september 2011 ob 20. uri
Kibela / KIBLA Maribor
Novico je napisal uporabnik kibla.