Med lesenimi deskami, orodjem in zaprašenimi hlodi, ki čakajo na svojo končno podobo, na veliko mizo vzdolž delavnice na Metelkovi v Ljubljani, kjer dela že več kot dvajset let, postavi Babuške. Pa ne tiste ruske matrjoške z rdečo rutico, ki smo jih od največje do pete najmanjše (ki je vedno izginila kdo ve kam) kot otroci zlagali drugo v drugo. Gre za reinterpretacijo, set petih lesenih hišic, namenjenih shranjevanju igrač ali skrivanju, po potrebi otroške domišljije, zaradi teh pa so Dejana in Nadjo Pfeifer povabili na frankfurtski sejem Tendece 2014.

"Feel good! Use Wood!" (Počuti se dobro! Uporabi les!) je vodilo oblikovalsko-arhitekturnega tandema, ki deluje pod znamko Studio Drevo. A kakovost, funkcionalnost in trajnost, "ki se je s potrošništvom izgubila", imajo pač svojo ceno. Dejan nikoli ne bi naredil izdelka iz iverke. Še več, v preteklosti je tovrstna naročila celo zavrnil. "Cenejši izdelki, ki hitreje dotrajajo, so v povprečju le odraz plehkosti današnje družbe," pravi.
Poleg tega, da lesene izdelke izdeluje za končne naročnike, ima nekaj kosov tudi za industrijsko proizvodnjo, a najbolj odbiti primerki, kot so ptičja hišica UFO, čajna mizica Meduza ali otroška postelja Sanje pod krošnjo, izhajajo iz njegove domišljije. Ta na visokih obratih vedno in povsod obdeluje ideje, ki jih Dejan črpa iz narave. Le kako bi bila videti jadrnica, ki si jo tako zelo želi narediti?

Po izobrazbi ste grafični oblikovalec, sicer pa ste dokončali tudi srednjo lesarsko šolo. Nadja je arhitektka. Kako poteka sodelovanje med vama?
Kot ekipa sva zelo dobra. Velikokrat so nasprotovanja in različna mnenja, kar je dobro, saj se iz tega rodijo boljše stvari.
Eden izmed vajinih prvih skupnih izdelkov je bila ptičja hišica UFO (kolekcija Directions in Green). Za njeno izdelavo ste se celo pozanimali pri ornitologih.
Res je. Sicer sem naredil več tipov hišk, končna različica je narejena v obliki kocke iz vezane plošče. Ima odprtino, zarezo, ki je dostopna z vseh strani. 180 lesenih palčk različnih dolžin pa tvori zunanji videz krogle. Asociacija je bila kostanj, ki je zelene barve. Tukaj sem tudi prvič uporabil barvo. Prej sem se pri masivnem materialu, če se je le dalo, izogibal sintetičnim premazom, torej tudi barvi, saj sem hotel ohraniti naraven videz lesa.

Kaj pa obstojnost?
Odvisno od uporabe in obnavljanja. Hišica kot taka je narejena za zunanjo uporabo, zagotovo pa bo imela daljši rok trajanja, če bo pod nekim napuščem ali streho.
In kakšen je bil odziv ptic?
Vedle so se kot otroci v Gardalandu (smeh). Nekaj v smislu 'pokaži, kaj znaš'. Za eno leto sem hišice razstavil tudi pred Etnografskim muzejem in bil je totalen rock'n'roll.
Zanimiva je tudi ideja za otroško posteljo Sanje pod krošnjo. Namreč ko ste sedeli pod neko krošnjo, je skozi listje pronicala svetloba in risala obrise listja na tla.
Z Nadjo sva hotela oblikovati otroško pohištvo, vključujoč z vsemi elementi, ki sodijo vanj; postelja, omara, miza, obešalnik. Izhajala pa sva iz otroške igrivosti. Tudi sam imam močan spomin na otroška leta, ko sem pri babici in dedku na Blokah plezal po drevesih. Dedek je bil super, saj je bil gozdar, lovec, električar, vodovodar, tesar, skratka multipraktik. Naredila sva hiško na drevesu in to mi je bilo super. Zato sem se spraševal, kako bi naredil hiško pod drevesi, ki bi imela čaroben svet, a bi bila hkrati praktična. Že vrsto let hodimo na Hvar k slikarki Marinki Radež, ki je tudi porisala otroško mizo v tej kolekciji. Pred hišo ima posajeno vinsko trto, ki tvori naravno senco, tako da ob soncu nastane igra svetlobe. In ideja je bila tu.

Otroke pa seveda bolj kot sama funkcija postelje zanima plezanje po tem luknjičastem zunanjem delu ...
Ko je na sejmu (frankfurtskem, op. p.) do naju prišla neka družina, so začeli otroci takoj plezati po ogrodju in starši so noreli (smeh). Jaz pa sem jih seveda spodbujal, naj plezajo.
Vajina 'vstopnica' za sodelovanje na frankfurtskem sejmu Tendece pa so bile hiše za shranjevanje Babuške. To je kar v redu, ne?
To je kar v redu, saj sva imela tudi dober odziv, predvsem novinarjev. Babuške so namenjene shranjevanju igrač, knjig, odej, oblek. Ideja je bila, da se zlagajo druga v drugo, če ti je nekaj odveč, lahko manjšo škatlo pospraviš v večjo. Z njimi pa se lahko otroci tudi igrajo, tako da jih postavijo po želeni obliki in naredijo silhueto mesta. Če jih obrnejo naokoli, pa se lahko v njih tudi skrivajo. Sicer pa so narejene iz masivnega lesa in mediapana.

Kakšna je cena?
V kompletu je pet hišk, ki se zlagajo ena v drugo, najvišja je visoka 80 centimetrov. Cenovno se gibljejo od sto evrov do tristo evrov glede na velikost, cene gredo gor po 50 evrov.

Izdelujete vse popolnoma sami?
Da. Če so večje stvari, sicer koga prosim za pomoč, sicer pa vse delam sam.

Med vašimi izdelki je izredno zanimiv leseni umivalnik aqa. Od kod ideja in kako je s samo obstojnostjo lesenega umivalnika?
To je bil moj prvi umivalnik, naredil pa sem ga za vinsko klet. Ker sem imel že določene mere in gabarite, sem moral le s svojim znanjem rešiti funkcijo umivalnika, torej da ne bo pokal. Zato sem izbral les akacije, pomemben pa je bil tako sam način lepljenja kot vrsta lepila. Umivalnik se vzdržuje tako, da se ga olji. Enkrat na tri ali štiri mesece ga premažeš z oljem in to je to. Če pa bi ga uporabljali v kopalnici - naredil sem že dvojni umivalnik z dvojnimi koriti -, ga je treba zaradi večje uporabe vode premazati večkrat.

V vašem delu se občuti, da težite k vzoru perfekcionističnih japonskih rokodelcev, a blizu vam je tudi skandinavsko oblikovanje.
Pri Japoncih mi je všeč njihov način življenja, ki je zelo povezan z naravo, tako kot pri Skandinavcih, ki učijo že otroke v vrtcu spoznavati naravo. Vozijo jih v naravo tipat drevesa, duhat listje, kričat, kar pri nas ni pogosto. Japonci pa so zelo povezani z naravo. Kar me je pri njih navdušilo glede lesarstva, je to, da so perfekcionisti, k čemur težim tudi sam. To pomeni natančnost izdelave, ki pripomore k estetskemu videzu in funkciji, ki traja. Zanimajo me izdelki z neomejenim rokom trajanja.

Kako ljubi so vam zahtevni izdelki, je vidno tudi pri čajni mizici Meduza. Če sem prav naštela, ima kar enajst nog.
Ideja izvira iz živalskega sveta, konkretno torej meduza, ki ima obliko nekega oblaka z nogicami, ki migetajo. Mogoče se je vse skupaj začelo pri kolekciji Smeri v zelenem (Directions in Green), v kateri sem izdelal dve mizi, Natura in Lotos, jedilno in čajno mizo. Pri jedilni mizi sem spajal po tri noge v eno, skupno torej 12 nog, in iz tega je nadaljevanje vodilo k Meduzi, saj sem se vprašal, kaj se zgodi, če bi postavil veliko nog. Gre za razporeditev teže, saj pri treh nogah vedno najdeš neko ravnovesje, pri štirih nogah pa je vedno ta težava, da tla niso dovolj ravna, zato je ena noga vedno malo v zraku. Tu sem naredil prav nasprotno, 11 nog, kar pomeni, da se zelo težko vse dotikajo tal.

Vsi izdelki Studia Drevo so narejeni ročno, kar zahteva svoj čas. Delate vsa naročila sproti ali imate kaj na zalogi?
Seveda imam tudi nekaj stvari na zalogi, kot so Babuške, luči Grassland, jedilna miza Natura, čajna miza Lotos in Meduza, stoječi obešalniki, ptičje hiške, kuhinjske deske, kolebnice, račke. Imamo močno željo, da bi bili izdelki na ogled širši javnosti. To sem si zelo želel, ampak so me na mestu (Mestna občina Ljubljana, op. p.) gladko zavrnili, saj je uradni postopek tako zakompliciran, da te mine. Očitno mestnim ljudem, uradnikom ni mar, da oživijo staro jedro s slovenskimi izdelki.

Znano je, da ima Avstrija dobro utečen vertikalen sistem v lesni industriji, ki poteka od drevesa v gozdu do končnega izdelka. Koliko ima naša država posluha za to panogo?
To je verjetno cinično vprašanje (smeh), saj ga seveda nima. Po letošnjem žledu, ki je bil neke vrste ekološka katastrofa, se vidi rezultat tega, kaj se je počelo in kaj bi se lahko naredilo. Oglasil sem se na gospodarski zbornici, kjer je lesarski grozd, v katerem je skupek podjetij, ki prodajajo večinoma v tujini in od tega živijo. Hotel sem jim predstaviti iniciativo, a to njih ne zanima.

Kaj bi naredili iz tega odpadnega lesa?
Neomejeno število idej je, kaj se lahko iz tega naredi.

Recimo?
En primer je izdelek, ki sem ga naredil, stol Diamant. To je stol, narejen iz hlodovine, ki recimo velja za odpadni material, saj se po navadi uporablja kot drva za kurjavo. A lahko bi se izdelalo pohištvo za zunanje vrtove, parke, mestna središča, vrtce.

In odgovor je bil negativen?
Odgovora niti ni bilo.
Kaj se bo zdaj zgodilo s tem lesom?
Več kot 50 odstotkov tega lesa bo šlo ali je že šlo v Avstrijo ali Nemčijo, kjer ga predelajo. Okoli 50 odstotkov tega lesa je zelo kakovostnega. Dnevno gredo ogromne količine lesa v Avstrijo, v Nemčijo, kjer ga predelajo v repromaterial, kot je vezana plošča, ki je sestavljena iz velikega števila zlepljenih slojev lesa. In to potem zelo drago odkupujemo nazaj. V neki kolumni v Dnevniku sem bral, da je to tako, kot če bi Savdska Arabija izvažala svojo nafto in bi jo potem drago uvažala nazaj.

Prav vaša Travniška lučka, ki ste jo iz izbrane slovenske hlodovine lipe, oreha in hruške naredili v sodelovanju s Stašem Mitrovićem, je lep primer reciklaže.
Ideja je bila, da odpadni kos iz narave dobi dodano vrednost in narediš lepo oblikovan izdelek. Zato sem hotel iz hlodovine narediti luč, ki bi imela estetsko in funkcionalno vrednost. Luči so narejene na stružnici z različnimi premeri. Največja ima premer 50 centimetrov, manjše pa 35 centimetrov. Luč je zelo lahka, saj ima tanek premer.

Večino lesa odkupujete v Sloveniji?
Večino da. Všeč mi je moj proces oblikovanja in izdelave in morda je to tudi moja specifika, saj sem vpleten v vse faze izdelave in to mi je zelo ljubo.
Kaj to pomeni?
Če si recimo industrijski oblikovalec, nimaš takega nadzora nad samo izvedbo. Sam grem v gozd ali pa do kmeta in sam izberem les, sam ga sušim. To pomeni, da točno vem, kakšno zalogo lesa imam in kakšen material bo osnova izdelka. Zato lahko naredim vrhunski izdelek, saj točno vem, kaj iščem in za kakšno uporabo.
Povejte nam, v kateri kos pohištva je vredno vlagati.
Po vrsti bi šel glede na čas uporabe, tako kot pri avtomobilu. Povprečen voznik je v avtomobilu v povprečju pol ure. Če oceniš, koliko si vložil v avtomobil, z vsemi servisi vred, in koliko časa si preživel v njem v primerjavi s posteljo, v kateri si recimo v povprečju osem ur. Pomembna je tudi jedilna miza, ki je točka druženja in pogovarjanja, kar počasi že izumira.

Foto: Nejc Saje, Branko Čeak in arhiv Studia Drevo, razen 3, 6, 12-27 (Katja Štok)