Ob vstopu v skriti prostor na Vegovi ulici, ki ga na zunanji strani obdajajo velika izložbena okna, je za oko skoraj preveč informacij, ki ob postopni prilagoditvi začenjajo dobivati smisel. Skrbno izbrani kosi raznostilnega pohištva ob preprogah s perzijskim motivom in rezanim cvetjem dajejo prostoru pečat meščanskosti.
Poleg nekaterih zavidanje vrednih starin je tu polno drobnarij, kot je mizica iz dveh starinskih kovčkov, na katerih je vrtljivi globus, nad njim pa se zibljeta viseča bombažna stola. Pa star tipkalni stroj, ki z zadnjimi izdihi izrabljenega traku na list papirja prenaša misli gostov. Tu so še oguljene knjige, stare fotografije, reklamni napisi in gobleni, ki spominjajo na delo babice Magde, ter lesen gugalni konjiček, ki je po mnenju upraviteljice ljubljanskega Ziferblata Maše Pavoković "najlepši kos v prostoru".

Vsaka ima svoje ime
Tako v ruščini (циферблат) kot tudi v nemščini (Zifferblatt) Ziferblat dobesedno pomeni številčnica. Kazalci ure merijo čas, ki ga boste v njem preživeli in ne količino popite kave ali čaja in pojedenih slaščic, ki so na voljo v neomejenih količinah. Nekonvencionalni poslovni model, kjer za minuto druženja plačate pet centov, temelji na tem, da je vse zastonj, razen časa, ki ga preživite v njem.

Zveste spremljevalke gosta Ziferblata so ure. Med buckastimi, štirikotnimi, modrimi in zelenimi stoji tudi prikupna okrogla lila Rozamunda. Tako kot Turjaška Rozamunda, katere lepote svet še ni videl, ima tudi ta majhna budilka več kot očitno svoj šarm. "Je ura, ki si jo gostje najraje izberejo, ko pridejo v Ziferblat, in nekateri so kar razočarani, če ni na razpolago. Nekomu je bila celo tako všeč, da jo je narisal," s prstom pokaže na skico, prilepljeno na polico nad blagajno, Maša. Na treh poličkah se gnetejo tudi Pehta, Zvitorepec, Vučko, Ofelija, Gertruda, Ciciban, Matiček ... in tudi robustni German, ki ga je ljubljanski podružnici te moskovske franšize podaril sam idejni oče Ziferblata Ivan Mitin.

Udobje in umirjenost kot navdih
Dejstvo, da gostje Ziferblata plačajo za preživeti čas, je bilo ključno pri izbiri pohištva in drugih dekorativnih dodatkov, "ki morajo pri posamezniku vzbuditi udobje, umirjenost in ustaviti vsakodnevni tempo življenja," razmišlja Maša. Po meri narejene lesene stopnice, ki so svoje mesto našle tudi v Ziferblatu, sogovornico spominjajo na otroštvo, ko so se kot otroci pred blokom na njih zbirali in družili. Poleg mišmaševskih starinskih stolov in foteljev ter velike kmečke skrinje je zavidanja vredna velika jedilna miza iz masivnega lesa, ki jo ob robovih zaključujejo stilizirano izrezljane levje glave z ročaji, ali pa lesena čajna mizica z intarzijami japonskih motivov.

"Ziferblat ni pohištvo, Ziferblat naredijo ljudje," mi pojasni Ivan Mitin, ki izrazi rahlo nelagodje, ko ga povprašam o nedavno odprtem lokalu s podobnim konceptom v Zagrebu, za katerega pravi, da ni licenčen. Po Rusiji, Ukrajini in Veliki Britaniji je ljubljanski Ziferblat trinajsti na svetu in za zdaj edini na Balkanu.

Brez šaha in klavirja ni Ziferblata
Vsak Ziferblat je svojevrsten, čeprav obstaja nekaj osnovnih nenapisanih pravil. "To so bolj pravila v smislu, česar v Ziferblatu ne sme manjkati; šah, klavir, projektor, dobro ozvočenje in seveda kuhinja," našteva Maša. Izbrano pohištvo so kupili na bolšjih trgih in v starinarnicah, tudi v Trstu, nekaj pa je bilo goljufanja z Ikeo. "Vsak kos v Ziferblatu ima svojo zgodbo, če je ni imel, pa smo mu jo naredili mi. Če je bila to Ikeina mizica, smo jo polepili z znamkami, tako da ima mizica neko zgodbo in ni le navadna črna mizica. Ali pa te sanke na steni - nekoč so bile pri smetnjaku v Šiški, potem pa jih je nekdo prinesel v Ziferblat in jih restavriral in pri tem uporabil Coca-Colo, citronko in druge pripomočke," pojasni Maša in s pogledom švrkne ne steno ob samopostrežni kuhinji.

Hišica na drevesu
Ideja Ziferblata, ki ga v Moskvi mesečno obišče 35.000 ljudi, je nastala pred tremi leti v majhnem prostoru, v katerem se je Mitin družil s prijatelji. "Poimenovali smo ga hišica na drevesu, saj je bilo v njem polno razne krame, ljudje so v njem delali, spet drugi so igrali glasbo, ustvarjali ali imeli razstave. Nato pa smo nekega dne spoznali, da je prostor premajhen za vse obiskovalce, zato smo sredi Moskve najeli prostor. In ker nismo bogati, moramo denar za delovanje dobiti od ljudi. Ideja, da plačaš za čas, ni nastala iz heca, ampak zato, da se pokrijejo stroški vzdrževanja lokala."

Čas v Ziferblatu hitro mine. A kot gost se težko otreseš občutka, da vendarle plačaš za preživeto uro oziroma sekundo, in ne števila popitih napitkov ali pojedenih piškotov. V 117 minutah druženja sem spila eno kratko kavo in pojedla dva čajna piškota, se tudi nasmejala, podoživljala nostalgijo, občudovala lepe kose pohištva, izvedela veliko zanimivih anekdot o nastanku Ziferblata, za katere sem odštela 5,85 evra.
Fotografije: Katja Štok