4. septembra 1993 so The Smashing Pumpkins v sklopu omenjene izdaje Novega rocka nastopili na odru ljubljanskih Križank. Kmalu zatem so že igrali v ogromnih arenah in slovenski promotorji so lahko o njih le sanjali.

Ko smo že pri sanjah ... 27. julija 2013 bo minilo točno 20 let, odkar je izšel album Siamese Dream. Kar malce strašljivemu spoznanju, da jih bo že kmalu toliko minilo od začetka avtoričinih gimnazijskih let, katerih soundtrack je bila plošča, je v trenutku, ko mi je v roke prišla ponovna izdaja (pri Pitchforku so ji namenili čisto desetko), sledila zamisel, da bi bilo albumu, ki je "Smashinge" ustoličil med pomembneži alternativnega rocka, vredno posvetiti nekaj posebne pozornosti.

Siamese Dream namreč v nekaterih krogih velja za enega najpomembnejših albumov 90., morda kar vseh časov. Z oceno se (deloma) strinja tudi publicist in najvidnejši slovenski glasbeni promotor Igor Vidmar: "Album je bogata in kompleksna, pa tudi nekoliko 'psihedelična' nadgradnja nirvanovskega grungea," a hkrati dodaja, da so njegove osebne preference bolj na strani Nirvaninega Nevermind, pa Soundgardna in podobnih. Vidmarjev kolega med glasbenimi poznavalci in soimenjak Igor Bašin - BIGor pa ni med tistimi, ki bi ga Siamese Dream posebej prevzel. Tudi na edinem ljubljanskem koncertu ga "Smashingi" niso prepričali. A o tem malce pozneje.

"Ni vrag, da je vsak našel nekaj zase"
Glasbeni urednik na Valu 202 in nekdanji sodelavec MMC-ja Blaž Tišler o uvrstitvah albuma med najpomembnejše vseh časov razmišlja: "Album Siamese Dream je zagotovo eden ključnih predstavnikov zlatega obdobja alternativnega rocka 90. let, ki je takrat z glasbo skupin, kot so Nirvana, Pearl Jam, Soundgarden, Alice in Chains, iz ZDA pljusknil tudi k nam. To takratno glasbeno vrvenje, ki se ga je oprijel naziv grunge, je imelo središče v Seattlu, Smashing Pumpkins pa so bili kot skupina iz Chicaga od vsega tega nekoliko odmaknjeni. Mogoče so si tudi zaradi tega pot utrli z malce drugačnim pristopom in glasbo. Predvsem pa so na svojem drugem albumu Siamese Dream našli za tisti trenutek pravo mero med popelementi in alternativnimi elementi v glasbi - najbolj znana singla Today in Disarm denimo mogoče nista premogla Nirvanine ostrine ali poetičnosti Pearl Jam, sta šla pa zagotovo lažje v uho tudi širšemu glasbenemu poslušalstvu. 'Smashing' so imeli na Siamese Dream tudi širok glasbeni razpon: od udarnega žagajočega začetka s Cherub Rock in Quiet do romantičnega baladnega zaključka s cukrčkoma Sweet Sweet in Luna so na eni plošči zajeli in uglasbili vsa mogoča čustva - in ni vrag, da ne bi na njej vsak našel nekaj zase."

Če si še kdaj zavrtite katerega izmed štirih singlov s plošče - Cherub Rock, Rocket ali pa takrat že kar "zlajnana" Today in Disarm (samooklicani poznavalci albuma sicer glasujemo za Mayonaise!) - ali pa če je Siamese Dream utonil v pozabo skupaj z vašimi zaprašenimi kasetami -, vas vabimo, da se skupaj z nami prepustite nostalgiji po "glasbenih zlatih 90.", času, preden se je pevec "Smashingov" Billy Corgan zapletal v romantična razmerja z resničnostnimi starletami (in/ali Courtney Love) in se spuščal v rokoborske poslovne podvige.

"Novi rock je imel opravka z zvezdo"
Sploh če ste bili med srečneži, ki so si le nekaj tednov po izidu Siamese Dream takrat eno najbolj vročih alternativnih zasedb, ki ni prišla iz Seattla, ampak iz Chicaga, ogledali v živo v Križankah. Svoje spomine na 4. september 1993, ko so Smashing Pumpkins nastopili na odru Plečnikovega poletnega gledališča, Igor Vidmar strne: "Kot organizator Novega rocka 93, ki je bil takrat zaradi Smashing Pumpkins, ki so z The Verve (!) kot predskupino nastopili na svojem ozvočenju, še bolj zahteven, so predvsem frenetično nevrotični, kajti z njimi so na istem ozvočenju nastopili tudi naši 2227, pa zagrebški Subway Dogs, Sleazy Snails in Zona Industriale. Skratka, zelo naporno, a tudi eden najboljših Novih rockov, morda najboljši."

Igor Bašin pa je v svoji knjigi Novi rock, rockovski festival v Križankah 1981-2000 (Subkulturni azil, zbirka Frontier, Maribor, 2006) o tej izdaji zdaj že kultnega festivala razkril še nekaj "pikantnih" podrobnosti: "Publika se je najbolj radostila napetih, važnih, vzvišenih in samopašnih Smashing Pumpkins. Novi rock je imel opravka z zvezdo, ki je bila že na nebu. Še danes kroži po Ljubljani legenda o njenem obnašanju v zaodrju, kjer so okajeni zatikali čike in napol pokajene jointe v obložene kruhke. Slovenski obritoglavci pa so jih spravili ob pamet s svojim že ustaljenim, tradicionalnim obredom dvigovanja desnice v pozdrav Sieg Heil."

V Slovenijo The Smashing Pumpkins niso prišli več, a menda ne zaradi strahu pred obritoglavci. Je takrat ljubljansko občinstvo slutilo, kako pomembno mesto bo do takrat "nova Nirvana" zasedla na alternativni glasbeni sceni, smo še vprašali Vidmarja. "Mislim, da se publika ni še povsem zavedala pomena Smashing Pumpkins, album je bil čisto svež; pa ne le slovenska, kar je bila srečno okoliščina, ker so tudi zato še lahko nastopili na Novem rocku, v sicer razprodanih, a relativno majhnih Križankah. Kmalu zatem so že igrali v ogromnih arenah in potem nam cenovno niso bili več dostopni."

Si albumu naklonjena sogovornika ploščo še danes kdaj zavrtita? " Tišler: "V celoti že dolgo ne, se pa favoriti, kot so Mayonaise, Spaceboy, Disarm, Cherub Rock, Today in Sweet Sweet, kar pogosto znajdejo tako na domačem predvajalniku kot v glasbenih opremah na Valu 202." Vidmar: "Skladbe s 'Siamese Dream' slišim le še na radiu, žal bolj redko; kasneje sem jih tudi zaradi notranjih težav in ustvarjalnih stranpoti benda izgubil iz ušes, zaradi cene pa tudi s promoterskega 'radarja'."

Notranje zdrahe in (neizogibni?) zaton
Blaž Tišler nam je pomagal še povzeti dogajanje sredi 90., ko je bila zasedba na vrhuncu mainstreamovskega uspeha, hkrati pa se je že začenjal njen - glede na večna notranja trenja in dejstvo, da s samosvojim Corganom pač nikoli ni bilo lahko - (neizogibni?) zaton: "Ob Siamese Dream je bil njihov vrhunec nedvomno še dvojni maratonski album Mellon Collie and the Infinite Sadness iz leta 1995, ki je tudi svojevrstna mojstrovina. Potem so se začele hujše zdrahe v zasedbi in iskanje nove identitete z novimi člani, ki pa nikoli ni bilo čisto uspešno. Prvič sem jih v živo videl sredi 90., v obdobju albuma Mellon ... in takrat se je nastop zdel čaroben. Druga koncertna izkušnja s ponovno oživljenimi Smashing Pumpkins - ali bolje rečeno pevcem Billyjem Corganom s skoraj čisto novo ekipo glasbenikov - na avstrijskem festivalu leta 2007 pa je bil bolj kot ne razočaranje. Pričakovanje občinstva po starih uspešnicah in želja skupine, da predstavi nove pesmi, pač nista bila v sozvočju. Zazdelo se je, delno zagotovo tudi zaradi nostalgije po tistem zlatem obdobju, da je tista posebna glasbena 'magija', ki je ujeta tudi na Siamese Dream, izginila nekako takrat, ko je razpadla izvirna zasedba Billy Corgan, James Iha, D'arcy Wretzky in Jimmy Chamberlin."

The Smashing Pumpkins danes še vedno obstajajo, a se je, kot omenjeno, izvirna zasedba, ena najuspešnejših 90. let sploh, na prelomu v 21. stoletje dokončno razšla. Leta 2006 sta Corgan in zdaj menda dokončno "čisti" Chamberlin po večletnem zatišju pod imenom skupine posnela album Zeitgeist, na turneji so se na odrih izmenjevali različni glasbeniki.

Leta 2009 je odšel Chamberlin, Corgan pa je z novim bobnarjem Mikom Byrnom, basistko Nicole Fiorentino in kitaristom Jeffom Schroederjem osnoval novo jedro skupine, ki se je s projektom Teargarden by Kaleidyscope - serijo 44 pesmi, ki jih je mogoče s spleta naložiti sproti, izšle pa bodo na 11 EP-jih s po štirimi komadi - odločila za vrnitev k "psihedeličnim koreninam". Lani so izdali "album znotraj albuma" z naslovom Oceania.

Prav te dni koncertirajo po stari celini, njihov nocojšnji koncert v amsterdamskem Paradisu je razprodan.

Prilagamo posnetek celotnega koncerta The Smashing Pumpkins na domačih tleh v Chicagu 14. avgusta 1993, nekaj tednov pred ljubljanskim koncertom, s katerega gradivo v naših arhivih žal ni (več) dostopno.