Ana Soklič je na letošnji Popevki prejela kar dve priznanji strokovne žirije. Njeni člani so jo izbrali za najboljšo skladbo festivala in jo nagradili s posebno nagrado za doživeto interpretacijo.
Iz gorenjske Savice, kjer je doma, je pred leti nase prvič opozorila z nastopom v oddaji X Faktor, na katerega pa jo zdaj vežejo bolj mešani občutki. Od takrat ima uspešno samostojno pevsko kariero, ki jo večkrat kot na domače vodi na prestižne odre v tujino. Zaznamujeta jo izjemen vokal in izjemna samozavest, najpogosteje pa posega v svet džeza, soula in ameriške duhovne glasbe.
Pogosto ji očitajo predrznost in dramatičnost, sama pa pravi, da ji je všeč njena osebnostna ostrina. Nekaj dni po uspešnem nastopu na Popevki smo jo za pogovor ujeli v eni izmed ljubljanskih kavarn.
Od kod navdih za zmagovalno skladbo in kako je nastala?
Še vedno sem zelo presenečena nad nagrado. Imela sem občutek, da skladba sploh ne bo izbrana na razpisu, tako da sem zelo počaščena in vesela. Ko sem začela razmišljati o nastopu na Popevki, sem poklicala svojega dolgoletnega prijatelja Matevža Šaleharja - Hama, ali ima mogoče kakšno skladbo zame. Nanj sem se obrnila, ker je zares vrhunski ustvarjalec in ker mu zaupam, in res mi je takoj poslal demoposnetek skladbe. Skladba se mi je že takrat zdela izjemna, a nisem bila prepričana, ali sem dovolj pogumna zanjo. S Hamom sva se potem pogovarjala in se nekako strinjala, da je vseeno vredno poskusiti, kar se je na konec koncev obrestovalo.
Zakaj ste se odločili nastopiti na Popevki? Je to že od nekdaj vaša želja?
Popevka je že vsa leta obstoja nekakšen vrhunec slovenske popularne glasbe, zato je bil nastop na njej vedno v mojem načrtu. Vse od priprave aranžmajev pa do izvedbe s simfoničnim orkestrom omogoča pevcu, da res pokaže to, kar zmore, in da je zadovoljen s svojim nastopom. Res sem vesela, da sem navezala stik z Žigom Pirnatom, ki je tudi napisal aranžma. Z moje strani lahko tako na njegovo delo kot na delo celotne ekipe dežujejo same pohvale. Zares so nas predstavili v naši najboljši luči.
Gotovo spadate med nov val mladih slovenskih pevk in pevcev, ki počasi zavzema vidnejše mesto v slovenski glasbi. Kakšne so priložnosti za mlajše ustvarjalce v Sloveniji?
Jaz mislim, da priložnosti obstajajo, a jih je še vedno premalo. Dobro bi bilo, če bi se stvari premaknile malo bolj iz ustaljenih okvirov in s tem omogočile preboj tudi drugačnim pevkam in pevcem. Čeprav ti okviri seveda predstavljajo zlato obdobje popevke, se na festivalih po svetu, na primer na italijanskem San Remu, pojavljajo drugačni tipi ustvarjalcev, kar bi lahko bolj spodbujali tudi pri nas. Že omejeno pojmovanje pojma ženske, ki mora ostati v določenih okvirih, pri pristnem izražanju pogosto omejuje. Meni je všeč osebnostna ostrina, ki pa pogosto ni najbolj dobrodošla. Takšnih omejitev je v tujini manj, je pa res, da je tam zelo težko prodreti v ospredje. Poleg visokih zahtev so tu še nenehna prilagajanja, ki te mečejo iz tira, zato brez velike prilagodljivosti hitro propadeš.
Kako gledate na slovensko popularno glasbo? Česa bi si želeli več? Česa manj?
Jaz bi si na slovenskih odrih želela več presenečenj. Zdi se mi, da je pogosto preveč glasbe in nastopov, ki so preračunljive narave in so zato pogosto dolgočasni. Meni je zelo pri srcu na primer gospel, ki pa se pri nas bolj malo izvaja. Del razloga za to je gotovo tudi prej omenjena zahteva po omiljeni osebnosti nastopajočih, ki za tak tip glasbe ni značilna. Slovensko občinstvo se včasih prehitro prestraši nenavadnega in presenetljivega, kar po mojem mnenju škodi pestrosti naše glasbe.
Je torej po vašem mnenju na slovenskem trgu težko predstaviti nove glasbene oblike?
Pri ustvarjanju pri nas je vedno treba upoštevati, kakšne glasbene korenine ima občinstvo in kaj je tukaj doma. Čeprav se jaz sama pogosto malo požvižgam na to in si prizadevam predvsem za izvirnost in kakovost, tega ne moreš popolnoma ignorirati. V bistvu imam sama ravno s tem vprašanjem precej težav (Smeh). Pri tej stvari je zelo pomembna podpora ljudi okrog tebe, ki ti omogočajo nastopanje in ustvarjanje. Tukaj so pri mladih ustvarjalcih pogosto zelo pomembni starši, ki skrbijo za situacijo za odrom. Kakšen bo kompromis med ustvarjanjem tvoje glasbe in takšne glasbe, ki si jo želi občinstvo, pa je na koncu koncev vedno odvisno od tebe samega. Odvisno je od tega, koliko nastopov si želiš, kakšna sredstva imaš na voljo in koliko si pripravljen žrtvovati za uspeh ali pa umetniško svobodo.
Kam pa se sami na tej tehtnici bolj nagibate? Kako vi krmarite med izvirnostjo in priljubljenostjo?
Že ta skladba, ki sem jo izbrala za popevko, kaže na to, da se pogosto nagibam bolj k ohranjanju izvirnosti in lastnega glasbenega ustvarjanja. Posledično tudi nisem tako zelo navzoča na slovenski glasbeni sceni in veliko nastopam v tujini. S podobno drzno skladbo sem nastopila tudi na Emi, pa takrat z njo, kljub odobravanju v zaodrju, nisem dosegla uspeha. Vedno sem bila uspešnejša pri ocenah strokovnih žirij, za občinstvo pa so moje skladbe pogosto pretežke. A kljub vsemu stojim za svojo glasbo in sem vesela, da sem izbrala takšne skladbe.
Kakšna pa je razlika med glasbo, ki jo ustvarite za domači trg in tisto za tujino?
Mislim, da bi se vsi glasbeni kolegi strinjali, da se večino dobrih izdelkov ustvari doma. Doma imaš veliko možnosti sodelovati z izjemnimi ekipami, do simfoničnih orkestrov, ki imajo neverjetno znanje in sposobnost na svojem področju. V tujini je veliko težje dostopati do takšnih vrhunskih sodelavcev. Težava pri nas je predvsem v majhnosti trga, ki pogosto ne omogoča učinkovitega trženja izdelkov. Hkrati sem med svojim delovanjem v tujini spoznala tudi ogromno slabih ljudi. Sploh v glasbi se gre zaradi hude konkurence pogosto na nož, česar je v Sloveniji manj. Občutek imam, da se lahko da pri nas vse nekako dogovoriti in zgladiti, kar v tujini pogosto ni mogoče. Poleg tega, sploh v višjih krogih, pogosto naletiš na zaprte kroge zelo vplivnih ljudi, ki jim je težko ugoditi. V takšnem okolju za uspeh ni dovolj le vrhunsko ustvarjanje, ampak prave povezave in prijateljstva. Čeprav je možnost zaslužka v tujini seveda večja, je pri nas okolje za ustvarjalce veliko prijaznejše in lažje.
Kaj pa bi svetovali nadobudnim ustvarjalcem, ki razmišljajo o nastopanju v tujini?
Treba je biti brezkompromisen in verjeti v svoj uspeh. Če se stalno ne siliš naprej in poskušaš prodreti v zavest ljudi, ne moreš doseči ničesar. Spomnim se, da sem pred kratkim gledala avstralsko različico oddaje The Voice, kjer je zmagovalka pela “Wait for no one”, in ravno to je glavno sporočilo, ki bi ga priporočila. Nihče te ne čaka in nihče se ne poteguje zate, če tega najprej ne storiš sam. Moram pa reči, da me je razočaralo to, da se je po koncu oddaje govorilo le o oblekah in sodnikih, bolj malo pa o nastopu. Najtežje je to, da moraš po eni strani imeti dovolj podpore svojih bližnjih, da lahko sploh začneš kariero, po drugi strani pa moraš skočiti v vodo. Brez tega šoka in nenadne odgovornosti ne gre, kako se na to odzoveš, pa je pač odvisno od vsakega posameznika.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje