Bastille so bili še pred letom dni uganka, ki se je spogledovala s spajanjem uspešnic iz 90. let prejšnjega stoletja (na primer skladba Of The Night je spoj skladb Rhythm is a Dancer skupine Snap! in The Rhythm Of The Night projekta Corona), po drugi strani je s temačnejšimi - bolj poglobljenimi - besedili predstavljala odklon od klasičnih popstandardov.

"Obstaja lepa preprostost v popskladbah in mogoče jih to dela tako privlačne. Ni velike raznolikosti akordov. Veliko zahodnjaških melodij ima podobne akorde. Ugotovil sem, da je presenetljivo lahko združevati skladbe in jih premikati. Mogoče samo jaz to vidim," je v intervjuju pred koncertom za MMC dejal frontman skupine Dan Smith.

Prav s Smithom se je vse začelo in okoli njega se še danes vse vrti. Pevec z izrazitim glasom, kjer ne potiska v ozadje svojega britanskega naglasa (kakor nekateri njegovi sopotniki), je osrednja figura ne le skupine, ampak tudi nastopov.

Obkrožen z bobnarjem Chrisom Woodom, baskitaristoma in klaviaturistoma Williamom Farquarsonom in Kylom Simmonsom - ki ne priteguje pozornosti nase v tolikšni meri kot Smith - si prizadeva poustvarjati zvok, ki so ga zapakirali v prvenec Bad Blood. Vključevanje vnaprej posnetih godalnih (skupino sta prvotno sestavljala še violinist in violončelist) in drugih vložkov so preveč očitni, celo moteči.

Bobni in klaviature v ospredju
Četverica tako pri vajah in snovanju naslednjega albuma (ki bo prišel, ko bo čas, pravijo) daje še večji poudarek na tolkala, kar se je slišalo v novi skladbi, ki so jo predstavili sinoči, Blame. "Mogoče so glasnejši bobni na albumu vpliv hiphopa," je o poudarjanju ritma že na prvem albumu Simmons dejal za MMC. "Mogoče zaradi pomanjkanja kitar, ki jih ni nič na albumu. Zaradi ritmičnosti smo postavili tolkala bolj v ospredje - v enakovredni položaj vokalu. Tega nismo delali zavedno," ga je dopolnil Smith.

Preostala teža pa sloni na klaviaturah. Naj bo to v igrivih vzorcih, ki spominjajo na melodije iz videoigric iz 90. let (Weight of Living Pt. II), ali bolj umirjenih (Overjoyed), ko člani skupine pristopijo k Smithu (Farquarson in Simmons stopita skupaj za klaviature, Wood stopi izza odra) in "odigrajo" klasično potezo bližnjega stika z občinstvom.

"Naslednja skladba je naš novi singel in pravkar smo izdali videospot zanjo. Upam, da vam bo všeč. Malo je depresivna. Za to se vam opravičujem že vnaprej," je kot uvod v Oblivion - skladbo, ki jo začne sam na klaviaturah - poudaril Smith in s tem postregel z morda najbližjim približkom indiestandardom v njihovi glasbi.

Ko se vizualna umetnost sreča z glasbo
Provokativnost, skrivnostnost, frustracije in nenavadnost so tiste male strasti, ki pritegujejo Smithovo pozornost, kar - velik ljubitelj videoumetnosti - tudi priznava. "Strast izhaja iz filmov, ki so mi všeč. Všeč mi je ideja ustvarjanja videov, ki niso povprečni prikaz skupine v njih," je Smith dejal za MMC.

To predstavlja tudi zadnji videospot za Oblivion, kjer glavno vlogo odigra zvezdnica televizijske serije Igra prestolov Sophie Turner. "Da, zamenjala sva službi. Od zdaj bom igral Sanso Stark, in ker je njen glas tako podoben mojemu, bo prevzela vlogo pevca skupine. Fantje se tega zelo veselijo," se je za MMC pošalil Smith.

Bastille v 80 minutah, kot je trajal njihov nastop sinoči, in v 18 skladbah ponudijo zvok in klišeje pop-rockovskih skupin, zaradi katerih jih številni postavljajo ob Thompson Twins, Muse in Coldplay. Smith - osrednja tarča vreščečih najstnic, ki so včeraj v eno skandirale "Ljubimo te!" - spretno krmari med do ušes prijaznimi melodijami, kjer kljub vsemu ni vse zgoščeno na pričakovanje njihove najbolj prepoznavne skladbe do zdaj Pompeii (prihranjene za sam konec), zaradi katere so roke oboževalcev visoko v zraku sklenjene v obliki trikotnika (zaščitnega znaka skupine).

Na meji med alternativo in komercialo
Obiskovalce (na videmskem gradu se jih je sinoči zbralo okoli 1.500) v svojo zgodbo popeljejo s tematsko skladbo iz Twin Peaksa - ena izmed njihovih skladb je poimenovana po liku iz serije Laura Palmer, hkrati pa velja Smith za velikega ljubitelja sveta Davida Lyncha -, nato pa se začne natančno lovljenje visokih tonov Smitha s skladbo Bad Blood, medtem ko ga meče na vse strani odra.

Ljubljenke občinstva so poleg komercialno izpostavljenih skladb The Silence, Things We Lost in the Fire, Flaws, priredbe oz. Smithovo spajanje uspešnic. Priredbo (mešanico skladb TLC No Scrubs in The XX Angels) No Scrubs, ki so jo Bastille premierno predstavili javnosti v sodelovanju z vzhajajočo zvezdo britanske glasbe Ello Eyre, imajo oboževalci za svojo. On the Night izbriše tisto "trpljenje" - zbrano v repertoarju - z diskoozračjem in jih pripravi na konec - kjer bi velike stadionske skupine v podobnih trenutkih vklopile vse LED-zaslone in sprožile ognjemete - s Pompeii.

Težko delo za posnemovalce
A pri Bastille ostaneta le močno razsvetljeni oder in trikotnik v ozadju, ki je tam ... "Zaradi Iluminatov," se je šalil Smith in po nekaj sekundah skril nasmešek na obrazu, ko je začel opozarjati na moč kolektivnega mišljenja. "Ko sem risal logotip za Bastille, se mi je zdel zanimivejši kot ime. Nisem si mislil, da bodo trikotnik v imenu uporabile tudi druge skupine. Ne trdim, da so nas posnemali."

In ne le pri vizualni podobi skupine, o posnemanju je težko govoriti tudi pri glasbi, saj, kot se je izkazalo sinoči, Bastille še vedno ostajajo ujeti med dvema svetovoma: ne sprejemajo niti ostrega rokenrola niti "pocukranega" popa. Vprašanje je le, do kakšne mere bodo v prihodnosti še dovzetni za "plastični" zvok vnaprej posnetih glasbil na koncertih.

Del intervjuja in utrinke s koncerta si lahko pogledate spodaj.