Že pred izdajo albuma so Morning Phase opisovali kot sopotnika Beckovega albuma Sea Change iz leta 2002. Tudi zato, ker je ob glasbeniku zaigral podoben sestav kot pred dvanajstimi leti. A podobnosti so le na papirju. Morning Phase obuja s folkom polni zvok in produkcijo iz Sea Change, po drugi strani pa prinaša tudi bolj živo podobo. Premik je mogoče slišati že po prvih treh minutah poslušanja.

Kar nekaj skladb se je prelagalo po predalih že nekaj let. "Nekaj sem poskušal narediti s temi skladbami že pred tremi leti v Nashvillu. Želel sem jih spraviti na album, ki bi zvenel bolj kantrijevsko. Kar nekaj skladb sem tam posnel, a na koncu spoznal, da niso to, kar sem si želel," je dejal Beck. A želel si je ploščo, ki bi vsebovala več ritma in energije. "Nekaj teh skladb sem pred letom potegnil nazaj na površje," poleg njih pa je okostje ustvarjanja sestavljala še orkestrsko naravnana skladba Wave.

"To je skladba, ki deluje kot gravitacijsko središče in vse drugo je bilo zgrajeno okoli tega središča. Moral sem izdelati orbito okoli središča, ki bi bila del njega," je v metafori pojasnil Beck. Prav v Wave je mogoče začutiti element morja. "Zanimivo je, ker sem se preselil stran od oceana, na Country Line. In ko sem naredil Wave, nisem bil nikjer blizu oceana," je pojasnil.

Na albumu je znova združil moči z glasbeniki, s katerimi preigrava že več kot 20 let. A pravi izziv je bil, da spravi vse v isti studio. "Joey igra s Thomom Yorkom in drugimi, Smokeyju se dogaja precej stvari v življenju, moj basist Justin producira albume drugim skupinam," je razložil glasbenik, kako mu je po dvanajstih letih komaj uspelo združiti ekipo.

Ideja o Morning Phase se je pravzaprav rodila pred približno dvema letoma na nekem dobrodelnem koncertu, ki ga organizira vsako leto Neil Young. "Na tistem koncertu smo zaigrali nekaj skladb z albuma Sea Change - prvič, odkar smo jih posneli," se je spominjal Beck.

Če ga vprašate, v kateri glasbeni žanr bi uvrstil album, ne dobite enostavnega odgovora. "Lahko bi bila pacifiška folkrokovska pastirska balada. Ne vem," jo je opisal in pojasnil, da je na določenih posnetkih mogoče zaslutiti neke vrste urok, ki ga lahko hitro izgubiš, če nisi pazljiv.

Ta hipnotski učinek po njegovem mnenju izhaja iz glasbe, ki jo je poslušal v 90. letih prejšnjega stoletja. Med njimi Briana Ena in Alpex Twins, Stars of the Lid in podobno. "In ko so prišli Sigur Rós, so bili ... Neke vrste rokovska različica vsega, kar sem predtem poslušal," je razložil Beck.

V Morning Phase Beck uvede poslušalca z instrumentalnimi delci orkestra, ki ga je naslovil Cycle. "Ko smo končali snemalni dan z orkestrom, so nam ostali delci, ki smo jih združili in začeli metati male koščke v njih. V resnici je bilo to narejeno v nekaj minutah," je priznal Beck.

O tistih "dobrih starih časih"
Beck vztraja pri stari formi glasbene obrti - pri izdajanju albumov. "Še vedno dobim tisti občutek v želodcu, ki je podoben vznemirljivosti, ko se spomnim, da je izvajalec včasih izdajal na leto po dva albuma. In to nenavadne albume. Takšne, ki niso imele smisla takrat, a so jih šele pozneje odkrili," je potarnal Beck.

Skladbe na albumu so po njegovih besedah tudi refleksija na trenuten čas. A na koncu Beck pravi, da je vse kanalizirano v glasu. "Toliko glasbe je danes zunaj, ki jo lahko ustvari pravzaprav vsakdo, ki ima računalnik. In nekateri ljudje znajo z njim narediti res posebne stvari. Toda nekaj je na glasu. Ta je večen. To je zadnja stvar, ki je ne moreš nadomestiti. No, seveda lahko uporabiš 'autotune'," je dejal.

A Beck je že z mislimi pri novem albumu. "Res je drugačen od tega. Veliko bolj ga gradim z mislijo na 'šov', na nastope," je pripomnil Beck. Zanj je album "oda kalifornijski glasbi", kot jo je že pred časom opisal za Rolling Stone. Je svojevrstni vodič med folkom in psihedeličnostjo iz 70. let prejšnjega stoletja in eklektičnostjo sodobnosti.