Nad 25. festivalom Lent se še naprej zgrinjajo temni oblaki. Dobesedno. Organizatorjem je od odprtja festivala v petek do sinoči dež trikrat uničil sanje o množičnem obisku. Konec koncev je imel letošnji festival na papirju vse možnosti, da postane rekorden - od obletnice, ki jo praznuje, do seznama nastopajočih, kjer sta kot magnet za množico izstopala Geldof in Stereo MC's (tudi njih je vreme oropalo številčnejšega obiska in jih spodilo v Festivalno dvorano, kjer so nastopili v nedeljo).

Mesto ob Dravi se vseeno ne vdaja. Če sodite med tiste, ki ste v preteklosti festival obiskali zgolj ob koncih tedna, vas lahko prizor med delovnim tednom malce preseneti. A ponudba kljub manjšemu obisku ni prav nič okrnjena (če odštejemo tudi letošnjo odsotnost plavajočega odra na Dravi). Čeprav je za ljubitelje glasbe najprivlačnejši Jurčkov oder pri vodnem stolpu, se festivalski utrip začne že pred predelom, kjer ni več dovoljen promet.

Manjši zabaviščni park ob Dravi z vrtiljakom za najmlajše, nekaj metrov stran Sladolent za gurmane in šotor, kjer ob prekaljenih inštrumentalistih prepeva Janez Bončina - Benč, je tisto, kar je vodilo obiskovalce sinoči v festivalsko kolesje Lenta.

"To ni ljubezen in niso to spomini, moji stari. To niso želje, ne strasti, ne njeni večni čari," je odmevala skladba Kadar ognji dogorijo iz šotora, okoli katerega se je zbralo zavidljivo število mimoidočih, ki so skupaj z Benčem brisali prah z večnih melodij. Boljšo uverturo v irski bluzrok bi obiskovalec že skoraj težko našel. Seveda ob predpogoju, da je bil Geldofov nastop njegov osrednji cilj večera (poudarimo, da sta na primer za vse ljubitelje hiphopa sinoči poskrbela Nipke in RecycleMan).

Če je bilo Benču vreme še naklonjeno, je bila drugačna slika na Trgu Leona Štuklja nekaj minut do pol desetih, ko je bil napovedan Geldofov koncert. Tribuna je skorajda samevala, le nekaj minut do začetka koncerta pa se je pod odrom gnetlo več predstavnikov sedme sile kot za njimi na sediščih obiskovalcev (veliko izmed njih se je pridružilo gruči ljudi tik pod odrom). Nekaj kapelj dežja, pogledi proti nebu in proti odru so sprožili manjši dvom, ali bodo organizatorji koncert sploh spravili pod streho. A ta je bil odveč.

Dvajset minut do desetih je na oder za člani svoje spremljevalne skupine stopil človek, ki ga zanimata le dve stvari: politika in glasba. Letnik 1951. Sivolas mož, ki je svoj zadnji samostojni album izdal leta 2010. "Več kot očitno prihajamo v Maribor vsako leto. In lepo vas je spet videti letos," se je pošalil Geldof in nadaljeval: "Vem, da želite slišati vse skladbe, ki smo jih izvedli lani, zato jih bomo izvedli. Izvedli bomo veliko j*** skladb nocoj. Nekatere so zelo stare – izpred 40 let."

Legendarni organizator dobrodelnega koncerta Live Aid in nekdanji 'frontman' skupine Boomtown Rats, ki ga je britanska kraljica povišala v viteza, je v zadnjih letih prisoten v medijih iz skorajda vseh drugih razlogov (spomnimo se tragične smrti njegove hčerke Peaches) kot zaradi svoje glasbe.

Irski glasbenik, ki je po svetu še najbolj znan po uspešnicah Rat Trap in I Don't Like Mondays, se je preizkušal v različnih delovnih opravilih (tudi kot novinar), preden je začel ustvarjati glasbo. V začetku 80. let prejšnjega stoletja je nanizal nekaj uspehov s skupino Boomtown Rats, nato pa se je začel posvečati dobrodelnosti. Vse od leta 1986 se predstavlja v vlogi samostojnega izvajalca.

Geldof na Lentu
Na oder festivala Lent je prišel skupaj s kitaristom Johnom Turnbullom, klaviaturistom Alanom Dunnom, violinistom Vinceom Lovepumpom, baskitaristom Petom Brinquettejem in bobnarjem Jimom Russlom. "Tu sem že tri dni. In je čudovito mesto. Lepo sem se imel tu. Ljudje so zelo prijazni. Vino je odlično (odobravanje). Dekleta so lepa, fantje so grdi. Lep kraj," se je šalil glasbenik, ki se je pred nastopom srečal tudi s predsednikom države Borutom Pahorjem.

V štajerski prestolnici je predstavil svoj že skoraj klasični repertoar iz zadnjih let (ne nazadnje je enakega izvedel pred štirimi leti v Osnabrücku). Občinstvo je (ob občasnih strelah tako na led zaslonu za njim kot na nebu nad njim) začel ogrevati s folkskladbami, kot sta The Great Song of Indifference in A Sex Thing. "Kaj za vraga," je spraševal občinstvo, ko je ostalo nemo ob njegovi prvi pobudi, naj se mu pridruži ob prepevanju napeva pri uvodni skladbi večera. Led je bil kmalu prebit in tudi mož večera je dobil manjšo tolažbo, da večina ne čaka zgolj ene skladbe v repertoarju.

A Geldof se ni pustil motiti. Vživel se je v svoj film. Medtem ko je brez prestanka žvečil svojo žvečilko, se je sprehajal od trših rokerskih ritmov (Systematic 6-Pack) do balad, kot je Dazzled By You, kjer je preoblikoval konec skladbe z besedami: "Oh, na poletni večer v Sloveniji. Deževno, potno in seksi je."

Kljub ležerni drži na odru je Geldof v ospredje pustil glasbo (z neštetimi solažami - tako s svojimi kot s solažami članov spremljevalne skupine). Toda iz svoje kože ni mogel. Zato je tudi večkrat obujal spomine in opominjal na trenutne politične razmere po svetu.

"Alan in John sta iz Anglije in njima ne dovolijo več vstopa v Evropo, tako da imamo posebno dovoljenje, da lahko nastopata v Sloveniji. Vince si je dvakrat zlomil nogo v dveh nesrečah z motociklom, in to zato, ker je iz Zimbabveja. To je resnica. In Pete, Jim in jaz smo iz Irske. Skupaj s Petom sva tudi v skupini, ki se imenuje Boomtown Rats. Prišla sva v Ljubljano, ko ste bili pod komunističnim režimom, in smo igrali v Srbiji, na Hrvaškem, v Sloveniji. Bilo je ok. S**** je bilo v Romuniji, v Berlinu, na Poljskem je bilo obupno. Premladi ste, da bi se tega spomnili, ampak bilo je grozno," je razlagal Geldof.

In nadaljeval pred izvedbo skladbe Banana Republic: "Na Irskem smo imeli svojo malo vojno. In beseda, ki so jo uporabljali za opis teh pobojev, je bila 'težavice'. Gre za pomanjševalnico besede težava. Toda to ni bila mala težava, to je bilo 3.600 Ircev, ki so jih pobili. Vlada v južni republiki je bila pokvarjena. Kupovala je orožje in ga prodajala morilcem na severu. Katoliška cerkev je bila pokvarjena, ker j**** otroke svojih faranov in so hkrati molčali glede pokolov. Poslovneži pa so služili denar, zato so bili tiho. Vsi so bili tiho in nismo razumeli, zakaj. Nismo razumeli te klavstrofobije. S Petom sva napisala to pesem, ki je postala uspešnica. Hkrati je že skoraj irska nacionalna himna, kajti stvari, ki sva jih zapisala v besedilu, so se izkazala za pravilne. Le da so stvari zdaj boljše - zdaj je prava evropska država."

Nagovori, solaže in občasen dež
Z nizom skladb Harvest Moon, Scream in Vain in One For Me je zbudil malce vibracij reggaeja, čeprav ob harmoniki in violini obiskovalec ni nikoli zgubil tistega bluzovskega občutka, ki ga je Geldof sprožal s svojimi skladbami. Piko na i je želel postaviti tudi z igranjem orglic, toda zatajila je tehnika in se jih na koncu ni dobro slišalo.

Seveda ni šlo niti brez omembe Etiopije, ko je delil zgodbo, kako so prav njeni prebivalci spremenili njegovo življenje. "Snemali smo nov album in imeli smo dobro skladbo, toda brez besedila. Je nenavadna skladba, ki je potrebovala besede. Moje življenje takrat ni bilo srečno. Moral sem v Afriko - velikokrat grem tja. Šel sem na sever Etiopije, da sem videl ljudi, ki so v 80. letih prejšnjega stoletja umirali od lakote. Takrat je bila tam zemlja kot na Luni. Nič ni raslo. Zemlja je bila rjava, kamenje in veliko ljudi in živali, ki so umirali. Po Live Aid, za katerega vem, da so predvajali tudi v Sloveniji in v številnih drugih krajih, smo zbrali veliko denarja. Lahko smo preizkušali različne rastline, da bi videli, katere bi lahko rasle v tisti zelo suhi zemlji. In ena stvar je bila uspešna - sladki krompir. Šel sem v majhno vas na severu Etiopije. V 80. letih so samo ljudje umirali, v 90. so bila polja zelena, ljudje so bili zdravi in sladki krompir je rastel," je razložil Geldof in si prislužil velik aplavz.

"Vem, da ste nekateri med vami že obiskali Afriko in veste, da je to zelo lepa celina - prav tako je Etiopija lepa dežela. In ljudje so bili zelo ponosni na to, kar so dosegli. Hoteli so deliti hrano z mano. Nabrali so sladki krompir, otroci so šli po vodo, iz streh so pobrali slamo, zakurili ogenj, zavreli vodo in skuhali krompir. Skupaj smo obedovali. Obstaja čudovita pesem od Leonarda Cohena, ki pravi, da je povsod razpoka in tam vstopa svetloba. In nekaj se je takrat v mojem obupnem življenju razprlo in nenadoma sem se počutil bolje. Ko sem se vrnil v Anglijo, smo še vedno snemali ta album, sem začel prepevati besede iz te zgodbe. In delovalo je. Nenavadno je, da se besede ujemajo s to melodijo," je še dejal pred izvedbo skladbe Scream In Vain.

Zmagovalci večera: občinstvo
Za mnoge je vrhunec nastopa prišel po kakšni uri in 30 minut, ko je končno iz zvočnikov zazvenela melodija I Don't Like Mondays v akustični preobleki. Vmes si je Geldof vzel umetniško svobodo in preprosto utihnil ter spremljal reakcije občinstva, ki je zrlo proti odru in čakalo na naslednji odmerek refrena. Za zadnji del nastopa se je zatekel k skladbam iz časov, ko je še aktivno deloval v skupini Boomtown Rats. Tako so se zvrstile Joey's on the Street Again, Mary of the 4th Form in Rat Trap. Toda za sam dodatek se je vrnil s singlom Silly Pretty Thingz zadnjega albuma.

Čeprav se je držal preverjenega recepta - utečen repertoar, preverjene zgodbe med nagovori in neskončne solaže - svojega nastopa ni vzel za samoumevnega. Kljub slabemu vremenu ni hitel med skladbami, niti ni zaradi tega omejil komunikacijo z vsemi tistimi, ki so prišli, da se o njegovih glasbenih spretnostih prepričajo na lastne oči. In prav oni so prve zvezde sinočnjega večera.

Več utrinkov s koncerta in številk o 25 letih festivala Lent pa si lahko pogledate v spodnji infografiki.