Bon Jovi so nastali leta 1983 in od takrat veljajo za eno izmed najbolj prepoznavnih imen sodobne rockglasbe. Do danes so izdali deset studijskih albumov, enega koncertnega ter dve kompilaciji in prodali okoli 120 milijonov izvodov plošč. Zaigrali so na več kot 2.600 koncertih v več kot 50 državah za okoli 34 milijonov svojih oboževalcev. Trenutno promovirajo svoj novi album The Circle, ki je izšel pred nekaj dnevi. Vpogled v 25 let svojega ustvarjanja so strnili tudi v dokumentarnem filmu When We Were Beautiful, ki ga je mogoče kupiti v omejeni ekskluzivni izdaji zadnjega albuma.

Te dni se je skupina mudila v Londonu, kjer so s klubskim koncertom napovedali serijo desetih (že razprodanih) zaporednih koncertov v dvorani O2, ki se bodo zgodili junija prihodnje leto in si jih bo ogledalo 200.000 ljudi. Še preden pa se v miru pripravijo na megalomansko 18-mesečno koncertno pot po svetu, ki se bo začela februarja z nastopi v ZDA, pa so v svojem natrpanem urniku našli tudi pol ure za Val 202 in Matjaža Ambrožiča. Ambrožič je v Londonu posnel ekskluzivni pogovor s skupino Bon Jovi, ki ste ga lahko slišali na Valu 202.

Izvleček iz omenjenega radijskega intervjuja si preberite spodaj.

Zakaj je vaš enajsti studijski album, poimenovan Circle (v prevodu Krog), spet rockovski, prav klasičen "bonjovijevski" album?
Ni bilo kakšnih posebnih razlogov, le logičen korak v razvoju skupine. Eksperiment v Nashvillu se je izkazal za potrebnega, v njem smo uživali in bili celo uspešni. Toda tisto je bilo takrat, zdaj je to. Posneli smo ploščo, tako se počutimo zdaj, globljih razlogov ni.

Kako so nastajale nove pesmi in kaj je bilo novega, drugačnega med pripravami za zadnja snemanja?
Jedro, po navadi sta to dve akustični kitari, ostaja nespremenjeno. Tako nastajajo demoposnetki. Mislim, da niti nismo nameravali posneti studijske plošče, a imeli smo obveznosti do založbe. Ko smo začeli pred 14 meseci, je svet okoli nas miroval, a bil precej drugačen kot čez nekaj mesecev, ko so se zgodile volitve v Ameriki. Pisali smo pesmi o fantih in dekletih in producent je dejal, naj nadaljujemo. Potem so prišle volitve, ekonomska kriza in pisanje pesmi je šlo v drugo smer. V devetih mesecih smo posneli 28 pesmi, When we were beautiful in We weren't born to folllow pač nista mogli nastati v istem tednu. V času nastajanja prve je svet dobil po nosu, pri drugi je po dolgem času spet kihnil.

V tem času v resnici slavite 25-obletnico izdaje prvega albuma. Ste kdaj razmišljali, kaj bi počeli, če do vzpostavitve zasedbe Bon Jovi ne bi prišlo?
Če si glasbenik, ali pa opravljaš kateri koli poklic ... saj je vseeno. Srečni smo, ker opravljamo delo, ki nam je všeč. Menim, da bi vseeno ustvarjali glasbo, vprašanje je le, če skupaj. Nekje bi se že srečali.

Kako ste kot velike zvezde povezani z domačim okoljem, z New Jerseyjem; in seveda, kako vas to okolje sprejema zdaj?
Vse, kar je pomembno, je še vedno doma v tistem okolju, še vedno smo povezani z njim. Že res, da imamo veliko denarja, ampak to smo mi, ne pa naše družine, sosedje in prijatelji. V Jerseyju je trenutno težko, 10-odstotna nezaposlenost vpliva na vse, moj oče je vso mojo mladost delal v tovarni, Richiejev prav tako in potem so ga po tridesetih letih odpustili, pika. Ne moreš pozabiti, od kod izviraš in tako se lahko hitro spet vključiš. Vse slabe stvari si doživel na lastni koži, tako da vem, kako težko je mnogim danes.

Se torej nagibate tudi k temu, da bi bila sporočilnost vaših besedil ali pa glasbene celote morebiti še bolj poudarjeno politična?
Pravzaprav gre za ravno nasprotno ... Vsak med nami ima svoj nazor, naša glasba ne govori v imenu vseh štirih. Besedil ne uporabljam za pridiganje moje politike, mojih mnenj. Ne glede na to, kar govorim mimo mikrofonov, ljudje ne prihajajo na koncerte zaradi tega. Tega tam ne bom počel.

V ponedeljek boste z enim songom nastopili tudi na velikem spektaklu ob obletnici padca berlinskega zidu. Tam bo zbrana tudi politična smetana oziroma množica državnikov – kakšno bi bilo sporočilo, ki bi jim ga namenili.
Svoboda in demokracija delujeta. Zidovi med družbami, ki na koncu dneva postanejo eno, pač ne delujejo. Glasove ljudi je treba slišati, vlada bi morala imeti vlogo pomočnikov, ne nadzornikov.

Za konec me še zanima, kako vidite Ameriko danes, in kako, kot odkriti podpornik predsednika Obame, ocenjujete njegovo prvo leto na položaju?
Predsednik Obama je zelo zaposlen človek. Polne roke dela ima. Moje mnenje o njem je podobno javnomnenjskim raziskavam. Veliko ljudem je všeč, puščajo mu prostor, da se izkaže. Predstavil je zelo drzne načrte, od okolja do afganistanske vojne, ki ni to, kar so predstavljali predhodniki. Tudi zunaj ZDA mu ljudje izkazujejo podporo, pravzaprav dajejo Ameriki spet in še eno priložnost. Všeč mi je, zanj držim pesti.