Skupina Mudhoney - pevec in ritemkitarist Mark Arm, kitarist Steve Turner, basist Matt Lukin in bobnar Dan Peters - je nastala po razpadu skupine Green River (v njej so sodelovali tudi nekateri kasnejši člani skupin Mother Love Bone in Pearl Jam) leta 1988. Njihovi prvi izdaji pri znameniti založbi Sub Pop (skupaj z Nirvano in Soundgardnom so Mudhoney sestavljali "sveto trojico" te seattelske založbe), singel Touch Me I'm Sick in EP Superfuzz Bigmuff, sta močno zaznamovali seattelsko glasbeno sceno in navdihnili umazani, visokodistorzični zvok, ki je obveljal za glavno značilnost grungea (po nekaterih govoricah naj bi si prav Arm izmislil izraz grunge). Mudhoney pa so znani tudi po vključevanju elementov bluza, heavy metala in garažnega panka v svojo glasbo.

Brnenje v ušesih občinstva v zrelih letih
Čeprav v nasprotju s številnimi drugimi skupinami, "popredalčkanimi" pod oznako grunge, niso dosegli velikih komercialnih uspehov, veljajo za kultno skupino, ki je tudi po dobrih 20 letih delovanja v (skoraj) izvirni zasedbi (leta 1999 je Lukina na basu nasledil Guy Maddison) dodobra napolnila sodobno opremljeno dvorano Kina Šiška. In prav pri sodobni opremi se je (tokrat) pokazalo, da preveč dobrega včasih škodi, saj je grobo drgnjenje kitar, ki ga pri skupini Mudhoney ne manjka, rezalo skozi ušesa tudi tistih najbolj marljivih koncertnih obiskovalcev, ki so si bili prisiljeni ravno zaradi tega privoščiti kar nekaj odmorov zunaj koncertne Katedrale (v kateri na trenutke v zadnjih vrstah veje podoben hlad kot v bolj običajnih katedralah).

Armovo gibanje na odru je zelo spominjalo na odrske izpade "pankbotra" Iggyja Popa (skupina njegovih Stoogesov le ne šteje zaman med svoje vzornike), pevecn "botrov grungea" pa ni vzpostavljal veliko kontakta z občinstvom. No, razen v trenutkih, ko je na oder splezal kakšen razgretež in se je pevec kar zadovoljno namuznil, češ, "saj še nismo za odpis". Ti razgreteži so bili redki predstavniki občinstva, ki se še niso vsaj približali 40 letom, kolikor (no, še kar nekaj čez) jih v povprečju štejejo tudi člani skupine. Seveda je bila večina dovrane zvesta "grungerskim" opravam, opisanim v uvodu članka.

V novem tisočletju so se Mudhoney po izletu h "gigantu" Reprise vrnili k izvorni založbi Sub Pop (Arm je zdaj tamkajšnji vodja skladišča), pri kateri so lani objavili naostreno osmo studijsko ploščo The Lucky Ones (menda njihovo najhitrejšo in najhitreje posneto do zdaj: v dobrih treh dneh), s katero so napolnili tudi slovenska ušesa, v katerih je še nekaj časa po koncertu odmevalo. V okviru te turneje so se poleg bolj samoumevnih zahodnoevropskih prestolnic ustavili tudi na Poljskem in Češkem, drevi pa bodo obiskali sosede Hrvate … Zadnja priložnost za osvojitev srednje- in vzhodnoevropskih trgov?

Sklep: soliden "grunge žur" brez presežkov
Vrhunci koncerta so bili precej predvidljivi: The Lucky Ones, Touch Me I’m Sick, Here Comes Sickness, pa obvezen dodatek s Hate The Police na čelu ... In čeprav se je večina obiskovalcev zadovoljila le z zibanjem glave, so imeli tisti v prvih vrstah (še posebej tisti, ki so bili podkrepljeni z zajetno količino alkohola, kakršnih je bilo kar precej) svoj "žur" s "stagedivingom" in drugimi nujnimi sestavinami prave "grungerske" zabave, na kateri so bolj kot glasbena virtuoznost (pa čeprav pomanjkanja obvladovanja glasbil "grunge veteranom" nikakor ne gre očitati) pomembni hiter ritem, distorzičen zvok kitar in zamegljen vokal.

Ob koncu koncerta je Mark Arm spregovoril: "Dame in gospodje, hvala, da ste nas prišli pogledat na ponedeljkov večer. Če bi vi nastopali v mojem mestu, se meni ne bi dalo iz hiše zaradi vas."