Z njim si deli oder basist Tomo Miličević, bosanski Hrvat, rojen v Sarajevu, in brat še enega čez lužo uspelega Miličevića - supermanekenke in igralke Ivane (med drugim smo jo lahko gledali v seriji Zvezde na sodišču).
Družina se je v iskanju boljšega življenja po vojni preselila v ZDA, a na domovino niso pozabili. 30-letni glasbenik je v intervjuju za hrvaški portal Muzika.hr dejal, da si najboj želi, da bi 30 Seconds to Mars nastopili na Hrvaškem.
Tomo, pobegnil si iz kaosa Sarajeva, nato pa te je v ZDA pred trgovino s krofi zadela krogla. Kako dojemaš tako noro ironijo?
Vse, kar lahko rečem, je, da sam noro srečen, da se stvari niso odvile še slabše. Sicer se midva zdaj ne bi imela priložnosti pogovarjati o glasbi 30 Seconds to Mars in našem novem albumu This is War. Vse, kar nam zdaj preostane, je - zaigrati na Hrvaškem!
Oba s sestro sta postala slavna. Misliš, da je bil odhod v ZDA dobra poteza?
Ma, kdo je slaven?! Jaz sem glasbenik, kot sem to od nekdaj bil, ona pa je igralka, kar si je od nekdaj želela. Najini starši so nama hoteli samo omogočiti življenje z več možnostmi in več izbire od tistega, ki smo ga živeli prej. Srečen sem, da sem prišel v ZDA, ker mi je to pomagalo postati človek, kakršen sem zdaj, ampak najpomembneje je, da ne bom nikdar pozabil, od kod zares prihajamo!

Si lahko sploh predstavljaš življenje, če bi ostali v Sarajevu ali na Hrvaškem?
Stalno si to predstavljam! In nič ne bi bilo drugače - še naprej bi bil glasbenik! Edina razlika je, da bi verjetno igral tamburin v kakšni "turbo-folk skupini".
Kako je nate vplival uspeh tvoje sestre, nato pa igranje v skupini z znanim igralcem? Na srečo so 30 Seconds To Mars res presegli Jaredovo filmsko kariero, a vseeno je zanimivo biti v ozadju nekega velikega imena. Je to zate in za skupino prednost?
To je tako stara zgodba, da je že smešno poslušati o tej temi. Edino, kar je pomembno, je, da so se ljudje odločili sami in v naši glasbi našli nekaj zase. Ljudje so se odločili poslušati 30 Seconds To Mars ravno zato, ker smo to - složni bratje, ki si želijo le ustvarjati dobro glasbo skupaj. Vsak, ki je kdaj bil na našem koncertu ali poslušal našo glasbo, ve, da je to resnica. Za tiste preostale pa - dobrodošli ste, da se nam pridružite.

Nekoč si omenil, da sta imeli nate velik vpliv Nirvana in Pantera. Kakšna je odnos danes glede tvoje priljubljene glasbe? Kdo te je nazadnje navdušil? Kateri novi album ti je všeč?
Moj najljubši bend sploh so Deftones! Njim je uspelo na enem mestu združiti vse, kar je krasno in močno v glasbi. Novi zanimivi bendi, ki so zabavni za poslušati, so Phoenix, Dommin, Neon Trees in Dillinger Escape Plan. Všeč mi je različna glasba in težko mi je našteti jih samo nekaj, zato sem izpostavil zadnje štiri, ki sem jih poslušal, preden sem odgovoril na vaše vprašanje (smeh).

Vsaka skupina ima tisti trenutek, ko se zave, da jim je res uspelo. Lahko opišeš ta trenutek za 30 Seconds To Mars? Vem, da se je to zgodilo s spotom za The Kill, vendar ali obstaja kakšen posebni trenutek?
Hm, mislim, da še vedno čakam na ta trenutek! Predvidevam, da je bilo nekaj podobnega, ko smo v Londonu igrali v Wembley Areni - tam se mi je zgodil neki tak trenutek razsvetljenja. Trenutek, ko se spomniš, kako trdo si delal, da si prišel do te točke. Ko se zaveš, da si na položaju razprodati koncert te velikosti in tako daleč od hiše. Stvar je v tem, da ko si del tega, del benda, vidiš zgolj delo, ki vas čaka. Pogosto skušamo postati in uživati v trenutku uspeha, da nam ta ne bi spolzel čez roke, preden uživamo v plodovih dela.

Z A Beautiful Lie ste malce pretiravali z dolžino promocije (spot ste izdali skoraj dve leti po albumu). Kako nameravate stvari zastaviti z novim albumom?
Hm, ne vem, če razumem to besedo, "pretiravanje". A Beautiful Lie je izšel 30. avgusta 2005, na turnejo pa smo šli pred tem, maja. Zadnji spot za ta album je tisti, ki smo ga snemali na severnem polu in ga izdali proti koncu leta 2007, dve leti po izidu. Kar se tiče This Is War, smo vedeli, da moramo sestaviti najboljši album, kar moremo. Potrebovali smo polni dve leti trdega dela, da ga posnamemo, in z dosežki smo zelo zadovoljni. Vsi cilji, ki smo jih z njim začrtali, so že izpolnjeni. Vemo, da smo posneli album, na katerega smo lahko ponosni, in to je edino, kar je pomembno. Zdaj poteka ta lepi in zabavni del, v katerem igramo te pesmi po vsem svetu. Zdaj po dveh letih dela končno uživamo.
Ta album res kaže malce več eksperimentiranja z inštrumenti, kar tebe še kako zadeva - imaš le vlogo kitarista in basista. Kak to, da ste se odločili za modernejši zvok (če se s tem sploh strinjaš)?
Enostavno zaljubil sem se v zvoke inštrumentov, ki se mi porajajo iz spomina. Ko sem igral violino in se učil klasično glasbo, so se mi ušesa vedno nagibala k novejšim zadevam. Predvidevam, da je bil napredek vedno naraven, celo neustavljiv. Kar se tiče This Is War, z Jaredom sva vedno rada igrala bas-, ritem- in solokitaro, klaviature itd. Jared do inštrumentov pristopa kot otrok, sploh ne želi vedeti, kako stvar funkcionira in kateri je pravi način igranja. To je del te magije, ker ni omejen z nobenimi pravili. Po drugi strani sem jaz šolani glasbenik in razumem, kako narediti stvari funkcionalne, Zato sva odlična ekipa. Obožujem delati glasbo z Jaredom in Shannonom, ker se nenehno potiskamo naprej in proti kreativnosti. Tako tudi najdemo nove stvari in nove načine, kako nekaj narediti. Tega ne bi želel spreminjati.