Vsestranska koroška glasbenica, ki se lahko pohvali že s tremi albumi, v katerih ji je z odliko uspelo uglasbiti predvsem poezijo Ferija Lainščka, se pripravlja na izid novega glasbenega projekta. "Pri tem albumu sem si dala vso svobodo. Nisem bila obremenjena, da mora pesem ustrezati trendovskim smernicam in postati radijska uspešnica. Cilj je bil, da pesmi aranžmajsko in žanrsko dodelam tako, kot čutim," je zagotovila Ditka, s celotnim imenom Edita Čepin, ki sicer meni, da iz albuma v album kot zaokrožena umetnica vedno bolj raste.

"Čeprav je poezija Ferija Lainščka še vedno moja najljubša, je bil zame korak iz območja udobja, da sem izbrala tudi poezijo drugih pesnikov," je še pojasnila pevka, ki je tokrat v nabor poezije za uglasbitev vključila tudi avtorje, kot so Kajetan Kovič, Srečko Kosovel, Tone Pavček in Janez Menart. Njen novi podvig, ki se je izkazal kot velik izziv, saj je pri izboru pesmi treba upoštevati tudi primernost za ženski glas, bo tako poleg ljubezenske tematike vključeval tudi družbenokritični naboj. "Zdi se mi, da z glasbo lahko na nevsiljiv način predajam takšna sporočila," je dodala ob navedbi, da je vključila tudi Našo pesem Karla Destovnika - Kajuha, ki naj bi opozarjala na pomembnost enotnosti in zavzemanja za mir. Sama sicer komaj čaka, da bo s svežim materialom seznanila tudi občinstvo na prihajajočih koncertih.

Tokrat naslov sicer ne bo vključeval besede 'ne', naslovila ga je po Lainščkovi pesmi Med nama je angel, saj se ji je naslov zdel predvsem močan. "Z novim albumom želim ljudem predati nekaj pomembnih sporočil, predvsem dati nekakšno upanje, svetlobo in ponovno opomniti, da je ljubezen na vseh ravneh ključna za srečno življenje," je še poudarila ustvarjalka glasbe, ki meni, da naslovna pesem na simbolni ravni daje tisto, kar vsi potrebujejo v tem trenutku.

O pestrosti novega albuma, vključitvi Pesmi štirih v nabor, čutenju poezije Ferija Lainščka, (ne)enostavnosti dueta, rojstvu melodije, valoviti krivulji glasbenega albuma, zakaj je samozaložba najboljša izbira zanjo, glasbi za dušo, ritualu branja poezije, dojemanju svojega poklica, svoji (angleški) poeziji, kdaj ustvari dve verziji pesmi, mnenju male Ditka, pomembnosti notranjega miru, kateri moto in pesem jo bosta spremljala, tudi ko bo babica, o vrnitvi na odre kot "vrnitvi domov", zakaj uglasbena poezija ne spada pod šotor in katera področja ji še prinašajo veselje, pa si lahko preberete v pogovoru z MMC-ja z Ditko.

Zadnji album ste izdali leta 2019, takratno vodilo je bilo: “Ne bodi, kar nisi”, predtem pa: “Ne bodi kot drugi” in” Ne spreminjaj me”. Novemu albumu je ime Med nama je angel – kaj je njegovo glavno vodilo?
Pri prvih dveh albumih sem se najbolj dotaknila teme o ljubezni, pri tretjem smo kombinirali ljubezensko poezijo z malce bolj uporniško – Ne bodi, kar nisi, ki ljudi spodbuja, da morajo razmišljati s svojo glavo in poslušati svoje srce. Rdeča nit vseh treh je bila tako v naslovu v besedi "ne", kot tudi v tematiki; na vseh je prevladovala poezija o ljubezni. Zdelo se mi je dobro, da to na nekako zaključim in nadaljujem z nečim novim. Na Med nama je angel sta se na spet združili dve temi – prevladuje ljubezen, o kateri najraje pojem in pišem, hkrati pa bo nekaj družbenokritične tematike, prek poezije Karla Destovnika - Kajuha in pa Janeza Menarta.

Kakšno pot ste prehodili med ustvarjanjem prejšnjega in novega albuma? Kako se razlikujeta med seboj?
Opažam, da iz albuma v album rastem – kot človek in glasbenica, predvsem pa kot ustvarjalka. Že na prejšnjem albumu Ne bodi, kar nisi sem izmed 12 pesmi za kar 11 napisala glasbo jaz. Enako je na novem albumu, pri katerem sem si mogoče upala iti še malo bolj iz okvirov. Čeprav je poezija Ferija Lainščka še vedno moja najljubša in mi je njegovo poezijo prijetno in domače uglasbiti – vem, kako zajeti besede in jim dodati glasbo – je bil zame korak iz območja udobja, da sem izbrala tudi poezijo drugih pesnikov. To ni bilo tako zelo preprosto, ker vsi pesniki pesmi ne pišejo oziroma niso pisali na tak način, da bi se jim dalo z lahkoto dodati tudi melodijo. Poezija Karla Destovnika - Kajuha je na primer res težka, nastajala je v vojnih časih in pri njem je bilo zelo zahtevno najti eno pesem, ki bi bila morda primerna, da se ji doda še glasba. To je bil velik izziv tudi zato, ker so mi teme, o katerih so drugi pesniki pisali, morda malo manj blizu kot, recimo, poezija Ferija Lainščka ali Toneta Pavčka, ki je večinoma o ljubezni.

Pri tem albumu sem si dala vso svobodo. Nisem bila obremenjena, da mora pesem ustrezati trendovskim smernicam in postati radijska uspešnica. Cilj je bil, da pesmi aranžmajsko in žanrsko dodelam tako, kot čutim – tako je nastala bluzovska pesem, vključili smo inštrumente, ki sicer niso običajni za mojo glasbo, kot sta saksofon in violina. Nastal je zelo pester album.

Kot ste rekli, bo svež material uglasbitev poezije Ferija Lainščka, vključili pa boste med drugim tudi Kajetana Koviča, Srečka Kosovela in Janeza Menarta. Kako ste izbrali nabor poezije za četrti album?
Priznam, da je bilo zelo zahtevno, saj imamo v Sloveniji ogromno vrhunskih pesnikov. Vem, da je veliko tudi odličnih mlajših pesnikov, zagotovo bodo tudi ti prišli na vrsto, a nekje sem morala potegniti črto. Izbor sem si omejila že tako, da sem tokrat izbirala samo med največjimi slovenskimi pesniki. Ves čas sem imela v glavi pesniško zbirko Pesmi štirih – Kajetana Koviča, Toneta Pavčka, Janeza Menarta in Cirila Zlobca. Šla sem v knjižnico, si izposodila njihove pesniške zbirke in najprej samo brala. Pri tem mi je pomagal tudi moj oče Gorazd, avtor vseh aranžmajev, ki je tudi tokrat prispeval glasbo za dve pesmi. Glede na to, da sem nenamenoma izbrala samo moške, sva morala narediti selekcijo, katere pesmi sploh imajo ritem in so zložene tako, da je mogoče dodati glasbo in da so primerne tudi za ženski glas.

Medtem ko sem v treh pesniških zbirkah Cirila Zlobca našla le dve primerni, se mi zdi, da bi lahko vsaki pesmi Ferija Lainščka dodala glasbo, ker jih tako zelo čutim. Verjetno tudi nikoli ne bi razmišljala o poeziji Karla Destovnika - Kajuha, pa je letos stota obletnica njegovega rojstva in me je k uglasbitvi njegove pesmi spodbudil gospod, ki je napisal njegovo biografijo. Njegova življenjska zgodba me je navdihnila, da sem uglasbila eno izmed njegovih pesmi, ki pa se mi zdi, da na žalost zelo ustreza tudi trenutnemu času. Namenoma sem izbrala njegovo pesem Naša pesem, ki še danes opomni na to, da ni prav, da se po svetu dogajajo vojne, in je opozorilo, da bi vsi stopili skupaj in se zavzemali za mir. Zdi se mi, da z glasbo lahko na nevsiljiv način predajam takšna sporočila.

Na albumu ste torej med drugim moči združili tudi s Tinkaro Kovač. Dejali ste, da ni enostavno narediti dobrega dueta. Zakaj?
Kadar se odločim za neki duet, kar se zelo redko, mi je najpomembneje to, da najprej začutim osebo – da se ujameva, imava podobne vrednote, podoben pogled na svet in na glasbo. Pomembno mi je tudi, da je slog glasbe vsaj na neki način soroden mojemu, saj drugače težko sodeluješ.

Tinkaro že celo življenje poznam kot glasbenico, pred leti pa sem jo tudi osebno spoznala. Takoj se mi je zdela zares prijetna in topla oseba, hitro sva se ujeli, seveda je tudi njena glasba kakovostna. Kar me je še dodatno prepričalo, je to, da je hkrati instrumentalistka tako kot jaz – ona igra flavto in poje, jaz pa poleg petja igram kitaro. Poezijo Srečka Kosovela sem uglasbila na njeno pobudo – lani me je povabila k sodelovanju, k projektu, kjer so se poklonili njegovi poeziji. Potem sploh ni bilo dvoma, da mora Tinkara to pesem posneti z mano, in zdi se mi, da je nastala res lepa pesem.

Kaj vas je tako prevzelo pri pesmi Med nama je angel, ki je sicer delo Ferija Lainščka, da ste jo izbrali za nosilno oziroma naslovno pesem?

Najprej smo mislili, da bo naslov albuma Čas, ki je tudi pesem Ferija Lainščka. Ko pa sem uglasbila pesem Med nama je angel, se mi je zdela izjemna – da so se besede res ujele s samo melodijo. Tudi sam naslov se mi zdi zelo močen in sporočilen. Menim, da nam Med nama je angel na simbolni ravni vsem daje ravno to, kar potrebujemo v tem času, ko se zdi, da je svet nekako brezupen, da je v tem trenutku na njem polno zla. Zdi se mi, da ljudje potrebujemo neko upanje, neko svetlobo, in s to pesmijo na neki način to ljudem lahko dam. Ker se mi je zdela najboljša uglasbitev – res sem bila ponosna, ko mi je uspelo zelo kratko pesem sestaviti v skladbo – ni bilo dvoma, da bo naslovna pesem. Tudi Feri Lainšček je sam predlagal, da izberem to pesem, ki je bila sicer tudi naslovna pesem njegove zadnje pesniške zbirke.

Je ljubezen neizčrpen vir navdiha?
Da, o tem sem prepričana. Res globoko verjamem, da je ljubezen ena najpomembnejših sil na tem svetu, ki vse drži skupaj in vse poganja. Tudi ko pride slabo, bo ljubezen vse spet postavila na pravo mesto. To ni samo ljubezen med dvema, ampak na splošno ljubezen do življenja, do dela, do narave – tista pristna ljubezen, ki jo čutiš v sebi. Zdi se mi, da je pravzaprav ena najpomembnejših tematik, o katerih moramo govoriti, in zato jo tudi sama tako rada opevam.

Kako bi opisali občutek, ki vas prevzame, ko veste, da je neka poezija prava, da jo interpretirate z glasom in kitaro?
Ko pesem berem, običajno hitro začutim, da je prava. Redkokdaj se zgodi, da bi izbrala neko pesem in potem sedela za klavirjem, se mučila z verzi in s tem, ali bom našla pravo melodijo. To se nikoli ne konča dobro. Najpogosteje prebiram pesniško zbirko, in ko začnem brati pesem, se pojavi nekakšen notranji občutek – začnem čutiti ritem, včasih se mi celo v glavi porodi že melodija. Vse to se hitro zgodi. Za to sem zelo hvaležna, saj mi verjetno ne bi bilo lahko delati nekaj na silo. Gre za navdih – pesem začutiš ali je pa pač ne.

Kateri verz z novega albuma se vas je še posebno dotaknil?
Navedla bom besede iz pesmi Med nama je angel: “Želim si, da čas bi se najin ustavil, da večno bi zrla v zgodbo brez konca.” To se mi zdi zelo močan verz. Najbolj se seveda dotika ljubezni med dvema, ampak se mi zdi, da je lahko to tudi ljubezen med prijateljema ali v družini, nekaj močnega kot tista ljubezen, ki traja.

Je treba biti pri sosledju pesmi na albumu pazljiv?
Mislim, da je zelo pomembno, katera pesem je prva na albumu, saj tista pritegne ali pa odvrne od nadaljnjega poslušanja. Pomembno se mi zdi tudi, da je dinamika ene pesmi hitrejša, druga pa počasnejša – kot valovita krivulja. Sklepna pesem mora biti vrhunec, po njej si album poslušalec, ki ga je poslušal do konca, zapomni. Vedno, ko izbiram vrstni red, sem malo v dilemi. Šele potem, ko je album posnet in ga večkrat poslušam, ugotovim, ali je bil izbor pravi. Do zdaj sem bila vedno zadovoljna.

Vse albume izdajate v samozaložbi. Je to svojevrsten izziv?
Pri nas je tako, da čisto vse delava z mojim očetom. Sva avtorja glasbe, on tudi avtor aranžmajev in vse posnamemo v našem domačem studiu. Tako se mi edina logična poteza zdi, da to tudi sami izdamo, ker je res čisto naš izdelek. Zagotovo je izziv, ko pride do promocije – vse je odvisno od tebe, da svoje delo predstaviš. Vendar se mi zdi, da je samozaložba, vsaj zame, boljša izbira.

Glasba mora po vaše napolniti dušo, mora imeti sporočilo. Katera glasba pa napolni vašo?
Večinoma poslušam angleško govoreče izvajalce. Zelo mi napolni dušo glasba skupin The Eagles in Pink Floyd, všeč mi je tudi kantrizasedba The Allman Brothers Band. Zelo rada imam tudi Norah Jones. Od novejših skupin pa so moj najljubši bend Mumford & Sons.

Kakšen je vaš ritual, ko berete poezijo?
Česar koli se lotim, si iz tega rada naredim ritual, tako da uživam z vsemi čuti. Za branje poezije si res rada vzamem čas – običajno se usedem v naslanjač, si prižgem kakšno svečko in skuham čaj. Potem v roke vzamem pesniško zbirko in jo v miru prebiram. Tudi poezijo berem za svojo dušo, posebno Ferija Lainščka. Čeprav je to nekako moj poklic, tega ne jemljem tako, hočem, da vse res poteka v sproščenem in prijetnem vzdušju.

Pa so besedila tudi oblika poezije? Boste morda izdali svojo pesniško zbirko?
Ne bom rekla, da nikoli ne bom napisala nečesa v slovenskem jeziku, vendar že praktično deset let uglasbujem poezijo naših največjih poetov, tako da imam strahospoštovanje, kako se bom približala tem močnim besedam. V teh letih sem večinoma izključno pisala glasbo na že napisane besede, morda pa nisem toliko časa posvetila, da bi tudi sama poskusila spisati slovenske verze v svojo poezijo. V gimnazijskih letih sem sicer pisala tudi poezijo v slovenskem jeziku, nisem pa nikoli izdala svoje zbirke, mogoče jo bom kdaj. Ves čas, že od najstniških let, pišem svoje pesmi, a so te izključno v angleškem jeziku. To je na neki način moja poezija.

Sami pravite, da je glasba terapija, predvsem pisanje besedil, ki so tudi vaše zgodbe. Na ločenem kanalu delite tudi svoje ustvarjanje v angleščini – z britanskim producentom Stuartom Eppsom ste izdali Cold Heart. V katerem jeziku lažje izražate svoje misli in čustva?

Marsikdo bo rekel, da svojih čustev v drugem jeziku ne moreš izraziti bolje kot pa v maternem, ampak meni to uspe. Verjamem, da je dejstvo, da sem odraščala ob angleško govoreči glasbi, zagotovo vplivalo na to, da sem svoje prve verze zapisala v angleščini. Ta jezik mi je zelo blizu, imam ga rada. Zdi se mi, da se pesmi v angleškem jeziku pišejo na čisto drugačen način kot pa v slovenščini, morda preprosteje. Angleščina je mehkejši, spevnejši jezik. Čeprav je slovenščina zelo lep jezik, ni enostaven niti za petje niti za pisanje – ima zelo lepe, a kompleksne besede. Ko imam navdih za neko zgodbo, začnem pisati v angleščini, ta iz mene pride spontano.

Ko uglasbujete poezijo slovenskih pesnikov in ustvarjate v angleščini – sta to torej dve različni Ditki?
Da in ne. Česar koli se lotim, sem to še vedno jaz. Res pa je, da ko pišem svoja besedila, sem v teh besedah še malce bolj jaz – pesmi oziroma besedila namreč največkrat pišem takrat, ko moram svoja občutja zliti na papir. To so tako pogosto zelo osebnoizpovedne pesmi. Na drugi strani pa, kadar izbiram poezijo, izberem besede, ki jih je že napisal nekdo drug. Z njimi se vseeno poskušam čim bolj poistovetiti, jih vzeti za svoje, ampak gotovo je malo drugače, ko so besede moje. Marsikdo je rekel, da se čuti razlika, ko pojem svoja besedila – takrat naj bi bila še bolj jaz. Osebno ne čutim tako, sama uživam v obeh zgodbah.

Na glasbeno pot ste se podali pred več kot desetletjem, pomembna so vam predvsem ljubezen, svoboda in iskrenost. Je kdaj v pesmih, kot kantavtorica, težko biti iskren, pokazati ranljivost?
Meni ni, saj je to zame na neki način terapija, najlažje mi je, da svoja čustva zlijem na papir. Tako sem v teh zgodbah tudi ranljiva. Nas umetnike svet prepozna prek pisanja besedil in glasbe, zelo hitro pa lahko razkriješ samega sebe. Zato v primeru, ko gre za nekaj zelo osebnega in si ne želim, da za to izve ves svet, pesem raje ohranim zase ali pa naredim dve verziji – nekatere verze zapakiraš tako, da niso tako zelo očitni.

Kako bi na vas zdaj gledala mlajša Ditka?
Nikoli nisem razmišljala, da bom poklicna glasbenica. Večina reče: “Oh, to so bile moje sanje,” jaz pa sem vedela, da me bo glasba na neki način spremljala, nisem si pa mislila, da bom v njej poklicno. Zdaj, ko sem, vem, da je to moje mesto, in za vse to sem hvaležna. Mala Ditka bi bila zagotovo ponosna name, da sem dosegla to, kar sem – še posebej to, da grem avtorsko pot, ki je zahtevna, ampak po mojem mnenju najlepša.

Med svojim spletnim koncertom 2020 ste dejali, da je pandemija covida-19 čas, da se vsak poglobi vase in na novo odkrije, kdo je. Kaj ste vi odkrili o sebi? Kako se to odraža na vašem glasbenem ustvarjanju?
Čeprav sem že v preteklosti delala jogo in meditirala, menim, da mi je ta čas, ki je bil seveda zelo stresen, dal tudi možnost, da sem se umirila in se začela bolj posvečati sama sebi. Ko je bila ves čas akcija, ko se je vse vrtelo tako hitro, si nisem vzela časa, da bi bila tu in zdaj. Na neki način se mi je vse zdelo že skoraj samoumevno, zdaj pa vem, da ni tako. Še bolj sem začela ceniti vsak nastop, vse, kar se mi dogaja, in lahko rečem, da sem še dodatno osebnostno zrasla in vesela sem, da sem našla še dodaten mir v sebi.

Ugotovila sem, da je najpomembnejša skrb za notranji mir in ravnovesje. Samo takrat, ko misli niso vsepovsod, ampak sem tu in zdaj, lahko tudi najbolje ustvarjam in nastopam suvereno, brez treme. Če bom mirna in sproščena, bo tudi glas zazvenel, prišle bodo ideje za skladbe. Kar sem se v tem času naučila, in vse to delo, ki sem ga vložila vase, tudi zdaj vzdržujem, poskušam biti bolj čuječa.

Se še vedno držite načela Lainščkove pesmi Ne bodi kot drugi?
Zdi se mi, da je bila ta pesem namenjena za mojo pot, zgodila se je pravzaprav čisto na začetku moje glasbene poti in mi neki način pomagala zgraditi kariero na slovenski glasbeni sceni. Če takrat o tem motu nisem toliko razmišljala, sem ga z leti nezavedno ponotranjila. Skozi vsa ta leta namreč ostajam zvesta sama sebi in poslušam svoj notranji glas, te vrednote, ki jih imam, skušam izraziti prek glasbe, ki jo ustvarjam. Lahko bi skušala delati glasbo, ki bi ugajala še več ljudem, ampak to ne bi bila jaz.

Hočem ustvarjati to, kar čutim, pa čeprav tako dosežem manj ljudi, dosežem prave. Moto “Ne bodi kot drugi” me ves čas spremlja, in ta pesem bo po moje z mano še, ko bom stara babica (smeh). Ta pesem me je res zaznamovala, nikoli se je ne bo dalo preseči. Dotaknila se je toliko ljudi, vse generacije jo poznajo in pojejo, neverjetno je.

Končno koncerti potekajo v živo, brez omejitev. Kaj želite dati občinstvu med predstavitvijo novega albuma, ki bo potekala na posebnih lokacijah, tudi na gradovih?
Predvsem si želim, da bi na koncertu skupaj ustvarjali vibracije za dobro počutje in skupaj spet začutili, kako pomembna je glasba v živo – da je energija, ki nas vse dviga. To je nekaj, kar smo mogoče v teh letih morda že pozabili. Ključno je, da se imamo lepo, da se dobro počutimo, in da drug drugemu pravzaprav napolnimo dušo. Z novim albumom želim ljudem predati nekaj pomembnih sporočil, predvsem dati nekakšno upanje in ponovno opomniti, da je ljubezen na vseh nivojih ključna za srečno življenje.

Vrnitev na oder se čuti se kot vrnitev domov, hkrati pa kot nov začetek, ki ga spremlja malce treme. Ne znam si predstavljati življenja brez koncertov. Komaj čakam, da bom lahko predstavila vse sveže pesmi, ki bodo nekaj čisto novega za moje občinstvo, pa tudi zame.

Pri srcu naj bi vam bila predvsem manjša, intimnejša prizorišča. Kaj je njihov čar?
Čar majhnih lokacij je to, da se lahko bolj povežem z občinstvom in ga bolj začutim. Zelo pomembno mi je, da vidim izraze na obrazih ljudi, česar v velikih prostorih ne moreš. Vse je precej bolj osebno, če je prostor manjši – smo kot ena družina.

Ambient za mojo glasbo mi je zelo pomemben, saj se mi zdi, da se mora poeziji prisluhniti s srcem – gre za zgodbe in pomembna sporočila. Zato uglasbena poezija ne spada pod kak šotor ali pa stadione. Tako so mi zelo blizu, recimo, grajska dvorišča, saj se mi zdi, da stara arhitektura da neko svojo energijo in čar.

Leta 2019 ste med drugim zmagali na največjem mednarodnem festivalu za kantavtorje v Bolgariji, čeprav sicer glasbe ne dojemate kot tekmovalne discipline. Kako se razlikuje nastopanje doma in v tujini?

Izkušnja, kot je bila ta na kantavtorskem festivalu v Sofiji, je bila zame nekaj čisto novega. Tam sem se imela možnost družiti s kantavtorji iz cele Evrope, izmenjali smo si nasvete, izkušnje in mnenja. Takrat sem nastopala pred popolnoma novim občinstvom, pred ljudmi, katerih materni jezik ni angleščina. Pokazalo se je, da je glasba univerzalni jezik, in če je energija prava, glasbo začutiš, pa ni pomembno, v katerem jeziku je.

Kjer koli sem do zdaj nastopila v tujini in tako predstavila svojo glasbo, sem imela dobre izkušnje, ljudje so bili navdušeni. Svojo glasbo v angleščini si želim predstaviti čim širše, saj verjamem, da se lahko dotakne še mnogo ljudi, ne glede na to, kje na svetu so.

Med letoma 2017 in 2020 ste se prek spleta izobraževali na Akademiji za skladatelje in tekstopisce v Angliji. Kako pomembno se je stalno izobraževati na svojem področju?
Če hočeš konstantno rasti, biti vedno boljši, ohranjati raven, se mi zdi izobraževanje zelo pomembno. Ni dobro, da zaspiš – ves čas je treba trenirati svoj instrument, kot je kitara, in vokal, na tem ves čas delam s svojo mentorico. Enako pomembno je, da se izobražuješ na področju pisanja pesmi in ustvarjanja glasbe. Zato sem se vpisala na to akademijo, kjer smo predavanja imeli prek spleta. Naučila sem se ogromno uporabnih informacij in tehnik, ki mi še danes pomagajo pri napredovanju v glasbenem ustvarjanju, tudi tega, da lahko pesem napišem, kadar sem čisto brez navdiha – sama sicer še vedno verjamem, da je navdih tisto glavno.

Mislim, da je to izobraževanje ključ in da nikoli se ne nehamo učiti. Tako se izobražujem tudi na drugih področjih, kjer sicer poklicno trenutno ne – študirala sem delovno terapijo, sem tudi inštruktorica obrazne joge. To so področja, ki me zelo veselijo, ves čas pridobivam znanje tudi na področjih tradicionalne kitajske medicine in anatomije. Vse to povezujem, dobro se mi zdi imeti veliko znanj, ki ti potem pridejo prav v življenju – predvsem zase, pa tudi da lahko pomagaš svojim bližnjim.