Z odra Kina Šiške so sinoči še uradno zagrmele njihove pesmi s pravkar izdanega prvenca albuma I Am Memory. Melee se je obdala z novo zasedbo v ustvarjanju hrupno razmišljujoče glasbe že prekaljenih prekmurskih glasbenikov - David Halb na bobnih, kitarist Sašo Benko in baskitarist Manuel Hahn.
Z zgodovino, ki jo imajo člani Werefox kot posamezniki za seboj, so bila pričakovanja visoka, tista prva radovednost pa že potešena z na spletu brezplačno ali plačljivo ponujenim albumom nekaj dni prej.

Oči, ki buljijo v občinstvo
Že z besnečim začetkom in namesto uvodnega pozdrava s takojšnjim potopom v singel The Redneck Genius Story (zgodbo o ameriškem "kmetavzarju", ki se je odločil pojesti cel avtomobil) so se Werefox potrudili, da so pesmi z albuma I Am Memory v živo zvenele mnogo bolj umazano rockovsko energične kot v svojih studijskih različicah.
Hitro je bilo jasno, da je naravni okoliš njihove glasbe prav klubski oder. Tokrat skrbno okrašen v vizualnem slogu grafične podobe albuma z mešanico visečih žarnic in stiliziranih očes, ki buljijo nazaj v občinstvo.

"Hvala, ker ste prišli rajat z nami," je na hitro navrgla pevka po uvodnem navalu, ki se ni polegel vse do bolj umirjenega puščavsko korakajočega uvoda v Killer Lesson. Tudi slednja pesem je tako kot pojava in glasba Werefox polna kontrastov: od metaliziranega hrušča do skoraj popovsko nalezljivih refrenov; od sloke postave v kratko bleščečo srebrno oblekico odete Melee do bolj zadržane pojave drugih članov; od agresivno odkričanih do bolj nežnih in iskrenih besedil; in navsezadnje močnega pevkinega angleškega vokala, ki se brez zadržkov razdaja na vrhuncih pesmi, v slovenski komunikaciji z občinstvom pa se spremni v droben, skoraj sramežljiv glasek.

Vse to so sicer stvari, ki so bile v veliki meri že preizkušene pri Psycho-Path, a so z novo zasedbo dobile sodobnejši in z malce drugačno energijo napolnjen zvok, ki bo poleg starih oboževalcev pritegnil še kakšnega z nekaj novejšo letnico rojstva. "Ta plata mi je huda od začetka do konca," Werefoxov ni mogel prehvaliti eden najbolj zagnanih obiskovalcev iz prvih vrst in ob poslušanju distorziranih čustvenih valov z odra se z njim ni bilo težko strinjati.

Tokrat brez napovedanega McClouda
Sredi koncerta je skupina opravičila izostanek napovedanega gosta Scotta McClouda iz ameriške skupine Girls Against Boys, ki je moral zaradi bolezni v družini nastop v zadnjem trenutku odpovedati. Zato so Werefox kar brez pomoči vzornika iz ZDA, ki je z njimi posnel tudi pomenljivo naslovljeno pesem The Boy In Me, The Girl In You, predstavili svojo "glasbeno politiko 1 na 1", kot so poimenovali rezultat skupnega ustvarjanja.
Za konec, ko so odzveneli še zadnji toni njihovega prvenca, so se Werefox najprej glasbeno poklonili še Girls Against Boys in nato večer brezprizivno sklenili z udarno priredbo pesmi You're Gonna Miss Me kultnih 13th Floor Elevators ter z njo poustvarili vzdušje zakajene južnjaške rokenrolovkse beznice.

Pred koncertom so Werefox zapisali, da želijo za poslušalce zveneti zrelo, relevantno in kakovostno. Te svoje želje – in pričakovanja občinstva - so izpolnili, Melee pa je mimogrede spet suvereno prevzela naslov prve dame domačega alternativnega rocka. Tiste, ki so vseeno pogrešali Scotta McClouda, pa je skupina potolažila, da bo se bo prav kmalu zgodil skupni koncert Werefox in Girls Against Boys.