Pot nasmejanega glasbenega dvojca se je začela v Zagrebu, morda sta prav zato za enega od svojih zadnjih skupnih nastopov izbrala hrvaško glavno mesto in tako sklenila bogat glasbeni krog. Luka Šulić, violončelist, ki je odraščal v Mariboru, je ob začetku pogovora koncert označil za veliki finale na tem območju, Stjepan Hauser, ki prihaja iz Pulja, pa je rekel, da je čas za slovo, in začel prepevati Bocellijevo Time to say goodbye.

Dva violončela, dve duši, dve zgodbi sta skupni jezik pred desetletjem našli na odru in zavrteli svet. Njune razlike so ju še dodatno obogatile. "Jing in jang sva, dopolnjujeva se … Voda in ogenj," je opisal Stjepan, Luka pa dodal, da "je vse eksplodiralo, takoj ko sva združila moči, kot bi se zvezde poklopile". Glasbeno pot Stjepan označi za film in se pošali: "Njegovo življenje je dokumentarec. Moje pa akcijski film."

Ko ju povprašamo o načrtih za prihodnost, se hudomušno nasmejita, da bo Stjepan morda pevec, Luka pa bo maestro, ki mu bo pisal skladbe. Nato se zresnita in Luka Šulić potrdi, da bi rad ustvarjal svojo glasbo: "Delam v tej smeri. Rad raziskujem nova področja, to me izpolnjuje, kreativnost, nekaj neznanega, tako da se veselim prihodnosti." Stjepan Hauser ostaja pod žarometi: "Jaz pa bom še naprej nastopal, sem zabavljač. Ljudi bom zabaval na odru, še naprej bo pravi spektakel, vsega po malem bo, latinoglasba, plesalke, vse. Zabavljač sem. Želim še naprej nastopati, ustvarjati eksplozijo na odru."

Glasbenika, tekmeca in prijatelja priznavata, da sta drug z drugim rastla. Se bosta kaj pogrešala? "Mislim, da bova pogrešala predstavo, kakršno imava, ki je tako razburljiva, polna adrenalina, energije, rockovskega nastopanja, ki ga ne jaz ne on ne bova več izvajala," pove Stjepan, Luka pa doda, da "bo verjetno nastala neka praznina, ostala bo, ne le pri naju, ampak v glasbenem svetu, na sceni. Popularizirala sva inštrument skozi vse različne žanre in združila ljubitelje klasike, popa, rokenrola, vsega skupaj, in vsi uživajo v najinem šovu."

2Cellos tako ostajata v glasbi, v spominu pa bosta ostala kot zasedba, ki je dosegla, da ob violončelu žvižgamo, skačemo in uživamo.