"Določeni porodni krči so bili prisotni v prvi izdaji in upam, da smo se nekaj iz tega naučili, tako da bosta produkcija in logistika še boljši," je dejal za MMC izvršni direktor festivala Sandi Kuplen. Festival, ki ga je lani obiskalo več tisoč slovenskih ljubiteljev elektronske glasbe, bo letos bogatejši za t. i. oder "mega structure", povečalo pa se bo tudi število živih izvedb oz. "live acts" že ob standardni ponudbi glasbe.

O porodnih krčih prvega leta v Splitu in možnosti, da bi takšen festival zaživel pri nas, si lahko preberete spodaj.

Oblasti in domačini v Splitu so bili lani zadržani nad prihodom festivala v njihovo vsakdanje okolje. Koliko se je spremenil njihov pogled nanj po lanski izvedbi?
Predvsem ni nihče verjel v ta projekt. Ko smo lani vzpostavljali stike s hotelirji, lokalnimi oblastniki, so nam vsi odgovarjali: "Vi kar pridite, če boste prišli." Na koncu so bili šokirani nad številkami in danes gledajo na festival čisto drugače. Mesto je zelo ponosno na nov proizvod, saj je z njim zaživelo. Po prvih podatkih, ki jih imamo, bodo letos prišli gosti iz 123 držav, kar nam daje mednarodno veljavo.

Če bi prišli s tem festivalom v mesto brez podpore ameriškega "velikega brata" - torej festivala Ultra v Miamiju -, bi mu uspelo, da se obdrži po prvem letu brez podpore mesta?
Ne verjamem. Težko.

Koliko mesto odigra vlogo pri izvedbi takšnega festivala?
Mesto po mojem mnenju ne odigra tako velike vloge kot inflacija podobnih festivalov po vsem svetu. Danes je že samo najem didžeja velika stvar. Za nas je zanimiva informacija, da skoraj polovica ljudi, ki prihaja na festival, ne bo iz Evrope. Ameriški "veliki brat" je pripomogel, da je festival sploh prišel v mesto, ampak mesto samo pa odigra veliko vlogo, da festival poteka brez težav.

Zakaj Split in Hvar ne bosta postala nove Zrće?
Ne bosta, ker je Ultra festival, ki traja tri dni v letu. Hkrati pa ga ne obišče isti profil ljudi. Ultra je zelo mednarodno pozicionirana tržna znamka, dogodki v Zrćah pa so pozicionirani na precej ozke regije: ali gre samo za angleški ali nemški dogodek. Seveda ga obiščejo tudi drugi obiskovalci, ampak dogajanje v Zrćah nima takšnega mednarodnega karakterja, kot ga ima Ultra. Predvsem pa so na Hvaru in v Splitu precej visoke cene, v primerjavi z Zrćami.

Festival Ultra v Miamiju se je prav v zadnjem obdobju soočal z vprašanjem varnosti in ugibanji, ali bo sploh potekal naslednje leto - zdaj je sicer že znano, da bo. Kako pa je s tem v Splitu?
Zagotovo je to vedno vprašanje. Ob takšni količini ljudi, kot je od 40.000 do 50.000 ljudi na enem mestu, moramo vedno paziti na varnostni vidik. Trudimo se nadzirati vse, kar se dogaja v bližini mesta dogajanja, ampak ljudje so nastanjeni v radiju 50 kilometrov od stadiona in ne moremo vedeti, kaj se dogaja v vsaki ulici. Če se kadar koli zgodi kakšen neljubi dogodek - lani smo bili navdušeni nad kultiviranostjo obiskovalcev -, moramo biti nanj pripravljeni. Včasih je dovolj že dehidracija zaradi visokih temperatur, da se pojavijo negativni očitki, da nismo storili dovolj, ampak trudimo se v povezavi z mestom, da zagotovimo varnost na visoki ravni.

Je Ultra festival, ki ga obiščejo ljubitelji elektronike samo zaradi festivalske izkušnje ali potrebuje močna imena, da privabljajo?
Ljudje vse Ultre po vsem svetu povezujejo z močnimi imeni. Zagotovo pa pomaga tržna znamka festivala. Odkrito povedano: celo močnejši je, kot smo si mislili, da bo. Seveda pa v obilici ponudbe, ki je v regiji v istem tednu, ni najbolj enostavno, da zadovoljiš vse glasbene želje.

Pri tako komercialno odmevnih festivalih se vedno najdejo očitki, da je premalo narejenega za ljubitelje 'underground' glasbe. Kako se vi borite proti njim?
V Evropi gremo malo bolj v smer tehna in 'tech housa', precej več poudarka pa bomo letos dali 'live actu'. Toda sami se precej zavedamo pomembnosti 'underground' glasbe, zato smo mu posvetili tudi celotni podporni oder. Lani je festival pripeljal imena, ki so drugače predraga ali pa preveč zasedena. Konkretno Marca Carola in Luciana, odziv je bil zelo dober. Z njimi želimo zadovoljiti predvsem tiste obiskovalce, ki morda niso tako veliki oboževalci EDM-a.

Kdo potem privablja obiskovalce: velika imena ali manjše "poslastice"?
Paziti moramo na oboje. Mogoče uspeva manjšim festivalom, ki so bolj nišni, z izdelanim zvestim občinstvom, da se igrajo samo z eno vrsto ponudbe. Mi pa se trudimo zajeti EDM in se približati tudi drugim glasbenim okusom. Če bo festival - kot je naša želja - rastel, bo tudi več specifične ponudbe. Nam je zelo všeč, če nekdo ne pride pod glavni oder, ampak se ves čas vrti okoli manjših odrov.

EDM je postala stalnica zdaj že na skoraj vsakem festivalu - tudi rokerskih. Sploh ni več pomembna oblika: lahko govorimo samo o didžeju, ki stopi za mešalno mizo, in organizatorji že razglasijo, da nastopa na "elektronskem odru". Kako vi gledate na to širitev ponudbe in kako vpliva na tako profiliran festival, kot je Ultra?
Tudi sam sem opazil ta fenomen, ki je zanimiv. Postavlja se vprašanje, ali je danes elektronska glasba že toliko v vseh porah družbe, da se pojavijo na rokerskih festivalih. Ampak danes se morajo truditi festivali - predvsem zaradi visokih cen izvajalcev -, da zaobjamejo čim večje občinstvo. Drugače gre lahko za igro s hudičevim repom, kar se tiče finančne konstrukcije. Vsi raje simpatizirajo z EDM-om za vsak primer, da bodo lahko zaprli finančno strukturo.

O kakšnih številkah se pogovarjamo, ko omenjamo glavnega izvajalca na festivalu, kot je Ultra?
Cena za glavnega izvajalca na festivalu se lahko giblje od 100.000 do 200.000 evrov.

Zakaj Ultra ne more uspeti v Sloveniji?
Pred leti sem imel kar nekaj sestankov v Sloveniji na to temo, ko še Ultra ni bila v igri. Moram priznati, da v Sloveniji ni velikega posluha za večje elektronske dogodke. V Splitu stopi k festivalu celo mesto, v Ljubljani ne. Takšen festival lahko za en teden ali deset dni zapolni vse hotele v mestu, od česar lahko mesto pobere precej denarja v obliki davkov. Pričakoval bi pomoč mesta, ampak nismo naleteli na poslušalstvo na to temo. Pred leti, ko smo se pogovarjali o določenih drugih krajih v Sloveniji, je elektronska glasba predstavljala sekundarni trg. Imeli so popačeno podobo, toda te predstave so danes popolnoma demantirane. Sami organiziramo tudi druge dogodke, ne samo Ultre, in žalosti me, da vsi potekajo na Hrvaškem. Žal mi je, da kot Slovenec ne morem narediti podobnega festivala pri nas. Toda za izpeljavo takšnega projekta potrebujemo pomoč: finančno in drugačno.

Kdo je prva oseba, s katero bi se morali pogovoriti, da bi izpeljali takšen dogodek?
Če govorimo o Ljubljani, vsekakor z mestnimi oblastmi. Od njih bi pričakovali pametne korake in podporo. Predvsem pa razumevanje: takšen festival prvo leto ne prinese dobička. Moraš graditi pet do deset let, da pride do prvih pozitivnih rezultatov. Mi smo vedno odprti za sodelovanja, ampak pričakujemo tudi podporo z druge strani in ne samo izstavljen račun, koliko bi stal najem stadiona ali dvorane.