Peti studijski album je čakal na svoj dan izida šest let. Na njem so zbrali 12 skladb, na katerih ni akustičnih vložkov, ni balad, ni sanjarjenja o boljšem jutri. Neposredno se lotevajo vsakdanjih - včasih že banalnih - tem, ki jim dodajo svojo mero humorja (ta se sliši v besedilih) in agresije (ki se sliši v zvoku).

"Med ustvarjanjem albuma je nastalo ogromno skladb, toda izvlekli smo samo tiste, ki iskreno predstavljajo to, kar smo - brez načrtovanja v ozadju," je dejal v pogovoru za MMC bobnar Marko Soršak - Soki. Po njihovem mnenju - kot so naslovili album - so te skladbe radijsko nesprejemljive.

Ob izdaji albuma smo izmenjali nekaj besed z njim in baskitaristom Erikom Makucem - Slavcem.

Kdor vas je spoznal z albumom Summer Edition in preskočil fazo Against The Gravity, se po mojem mnenju sprašuje eno: kaj se je zgodilo z jamajškim naglasom Bude? Kako vam je uspelo, da ga ne uporablja več?
Soki: (Smeh oba.) Nismo vložili nobenega truda.
Slavc: Na tej plošči smo se zavestno odločili, da pustimo samo krute pesmi (smeh).
Soki: Plošča Against The Gravity je nastajala sproti in podobno kot na novi, so se pojavile skladbe v slogu trših žanrov in v slogu jamajških ritmov. Potem smo prišli do točke, kjer smo ugotovili, da se ponavljamo, in se vprašali, zakaj bi posneli dve podobni plošči. Zato smo se odločili le za hitrejše skladbe. Prav tako pa nam je producent na prejšnji plošči svetoval, naj se lotimo konkretneje ene smeri.

Slavc: Naj ne mešamo.
Soki: Mešali smo in medli. Velikokrat se nam je zgodilo, da smo se znašli tako na metalskih festivalih, ker smo igrali s Sepulturo, kot na skafestivalih. Cela zmeda. Med ustvarjanjem albuma je nastalo ogromno skladb, toda izvlekli smo samo tiste, ki iskreno predstavljajo to, kar smo – brez načrtovanja v ozadju.

Album bi moral iziti že pred časom. Nazadnje je bil začrtan datum objave prejšnjo jesen, toda stvari se niso izšle tudi zaradi Budove poškodbe maja. Kdaj je nastal?
Slavc: 80 odstotkov skladb smo naredili leta 2011. Kakšno leto smo jih preigravali in leta 2013 posneli v studiu.
Soki: Vmes smo bili na turneji, naši člani so postali očetje … A konec koncev mislim, da je album prišel ob pravem času.

Kako zdaj ob izidu tega albuma gledate na krajše obdobje, ko so izšle pesmi, kot sta recimo Window in I Believe In …?
Slavc: Nastale so v paketu s tršimi leta 2013, le da smo jih izdali prej. Skladbe smo razdelili na "radio friendly" in "radio unfriendly".
Soki: Mislim, da sploh nismo vedeli, da bo tako na koncu. Naslov albuma je nastal, ko smo se pogovarjali, da glasbeni uredniki verjetno sploh ne bodo želeli zavrteti naših skladb na radijskih postajah.

Se sploh obremenjujete s tem, če ste radijskim postajam sprejemljivi oz. ne?
Soki: Ne, se ne. Ampak kritiki se potem ves čas sprašujejo, zakaj Window in zakaj I Believe In …? Ker so to vse naše skladbe! To je tako, kot da bi se spraševal Mr. Big, zakaj To Be With You, če vemo, da so bile njihove preostale skladbe precej trše.

Še bolj kot na drugih dveh albumih pridejo do izraza menjave ritmov. Zakaj?
Slavc: Vedno bomo poskrbeli, da malo zaj**** stvari (smeh). Drugače bi bilo preveč preprosto.
Soki: Ko naredim malo bolj zaj*** bobnarski prehod, mi lahko kdo očita, da ni radijsko sprejemljivo, češ da je preveč metalsko, in ne bo primerno za predvajanje. Tako kot smo začutili skladbe, tako so nastale. Ko smo jih naredili, smo jih malo popravljali.

Kako je prišlo tokrat do metalskih vložkov?
Soki: To se zgodi. Tako kot reggae vložki (smeh). Pobuda za to ploščo je prišla iz kitarskih rifov – z Bertove strani. V nasprotju z Against The Gravity smo imeli drugačni pristop od začetka. Zato je tudi bolj energična.

V besedilih ste na trenutke celo malce sarkastični. Je to neki splošen duh, ki prevladuje v skupini?
Soki: Nekdo mi je nekoč rekel, da so za filozofiranje o tem, kaj je pesnik želel povedati s pesmijo, učiteljice v osnovnih šolah (smeh). Midva se ukvarjava, kako zvenijo strune in kako se napenjajo opna.
Slavc: Predvsem se ukvarjava s tem, da ne poči struna na koncertu.

Saj gre tudi brez nje.
Slavc: Gre. To sem doživel pred desetimi leti na enem izmed koncertov v Postojni in sploh nisem imel zaodrja, kamor bi lahko pobegnil, da bi jo zamenjal. Bil sem prisiljen menjati struno pred občinstvom, kar ni najboljši občutek. Takrat so se mi povrhu še tresle roke. In tam je padla odločitev, da vedno nosim na koncerte s seboj še rezervno baskitaro.

V kakšnem obdobju ste zdaj kot skupina in kot posamezniki?
Slavc: Zdaj smo v obdobju, ko se moramo začeti jemati resno. Včasih je tako, kot da bi stal v luži in ti pušča čevelj, ti pa se smeješ (smeh).
Soki: Izdaja albuma nam daje zagon in energijo za naprej. Predvsem trije promocijski koncerti, ki so pred nami, nam dajejo nova krila.
Slavc: Je nekaj, kar te vleče naprej, čeprav ti ne gre nič prav v življenju (smeh).
Soki: Veliko nam pomeni vsaka glava v množici, ki pride na koncert, saj nam s tem izrazi podporo in dvigne motivacijo.

Niste več brezskrbni mulci, ki so skakali po odrih, danes ste očetje … Koliko se je spremenil pogled na svet?
Slavc: Elvisi obstajamo od leta 1998 in ves čas smo skupina, ki dela. Vmes je veliko skupin nehalo delovati, nekatere so odšle in se nato vrnile. Pri nas se je vse začelo z močnim optimizmom – to je bil še čas Videospotnic in velikega zagona. Potem pa smo prišli v položaj, ki smo ga manj razumeli – bil je čas, ko se je prav vse ustavilo. Ampak mi smo nekako šli naprej. Prikrojili smo si resničnost, da se nam je zdela smiselna.

Vedno me je zanimalo, kje so končali basisti od skupin Lačni Franz, Pankrti … Mene zanima, kako obdržati skupaj skupino. To je eksperiment, ki še traja.
Ko ste prišli s skladbo Market Sweets, je to predstavljalo nekaj čisto novega za slovensko občinstvo. Koliko zagona so dale Videospotnice? Kaj je bilo takrat tako drugačnega?
Slavc: Tista leta so bila zelo optimistična – na splošno. Danes izide milijarda novih informacij, ki jih morajo ljudje predelati. Tu smo še mi, ki se borimo za svoj prostor pod soncem. Tu je gneča, panika, boj s komolci … Ni mi všeč ta čas. Vsi smo najboljši, a je vse skupaj za nič (smeh).

Kdaj se izklopite?
Soki: Na turnejah.
Slavc: Živ nastop je bistvo vsega.
Soki: Spomnim se, ko sem prvič prišel v skupino in se soočil s tem, kaj naj bi bila turneja. To ni tako, da si na koncertih v petek in soboto, ampak nekaj dni v tednu. Na turnejah imaš ogromno časa, toda včasih je težava, da pošlješ domov staršem pozdrav prek SMS-a. Ne zato, ker nočeš, ampak izklopiš življenje.
Slavc: Na turneji imaš samo eno težavo, da ne poči struna.
Soki: Prva dva dneva še funkcioniraš, tretji dan postaneš stroj, ki se ukvarja s težavo, kako bo preživel naslednji dan. Veš, da se moraš pojaviti na odru ob določeni uri in odigrati svoj nastop stoodstotno, ne glede na to, kaj si pojedel, koliko si spal … Ne zanima te dogajanje okoli sebe. Nenavaden občutek, a hkrati postaneš od njega odvisen.

Kakšne so pasti "vikendpaket" skupin, torej skupin, ki preigravajo vsak konec tedna?
Soki: Tu težko postaneš kaj drugega.
Slavc: Sklepaš kompromise. Ko je prišel na prejšnji turneji na enega izmed naših koncertov Bill Gould, je dejal, da se preveč ukvarjamo z občinstvom. Mi smo bili skupina za veselico in smo to ponotranjili. Nismo šli le po klubih in se ukvarjali z ustvarjanjem kultnih stvari. Prostor močno vpliva nate. Zadnje čase se poigravam s smislom skupine v Sloveniji.

Kako deluje ta dvojnost: skupina za veselice in ustvarjanje nekega kultnega pomena?
Slavc: Krmarimo v Sloveniji. Včasih moraš sprejeti kakšen nastop, da lahko plačaš studio. Leta nazaj smo razmišljali, kdo nas bo vrtel, ta preračunljivost se nam je usidrala v ustvarjanje. Osebno si želim 70 koncertov na leto, kar bi razdelil na pet turnej in bi igral samo po kultnih klubih. Toda to ni mogoče.
Soki: Pomembno je, da skupina ustvarja to, kar čuti in želi. Z leti postaneš sit prilagajanja in ustrezanja nekim merilom, ki jih spišejo drugi. In če to delamo vsi, se temu podobno izoblikuje naš glasbeni prostor. Ne moremo več našteti desetih skupin, za katere bi lahko rekli, da nekaj veljajo.
Ali je mogoče, da deset skupin drži dvomilijonski narod skupaj in ustvarja sceno? Po mojem mnenju ni. In če se še večina njih začne prilagajati, tri skupine ne bodo rešile stanja. Pa se lahko postavijo na glavo. Toda če bi se teh deset skupin že v izhodišču obnašale tako, kot si želijo, bi bilo drugače - predstavljale bi to, ker bi ponujal trg. Tako medijski svet ne bi mogel reči, da ne bodo vrteli Tabujev, ker imajo v skladbi električno kitaro. Ker potem ne bi vrteli Siddharte, Zmelkoow, Elvis Jackson …
Slavc: Pridigarji so imeli pesem o iskrenosti v ustvarjanju: ko izrečeš prvo laž, sledi cel kup blamaž (smeh). Vprašanje je, kako krmariti v Sloveniji, kjer se na koncu vsi poznamo.

Se vas je vprašanje kvot kaj dotaknilo?
Slavc: Raje bi videl, da bi oddaje postale vsebinske. Vprašanje kvot je podobno kot sejem živine. Potrebujemo oddaje, ki bodo nekaj pomenile glasbenikom in ljubiteljem. To je vprašanje vsebine, ne številčnosti.
Soki: Rad bi izpostavil hrvaški radio Radio 101, ki vzgaja svoje poslušalce že 30 let. Oni vrtijo žanrsko od Iron Maiden do Rihanne. Toda oni se večinoma pogovarjajo o glasbi. Ko sem se peljal na ta intervju iz Maribora do Ljubljane, so vrteli in govorili o Living Colour. Pol ure za tem - malo pred Trojanami – so povedali celo zgodbo o AC/DC. In lepo je poslušati takšne stvari.

Marko, kaj ste se naučili od otrok, ki ste jih srečali med uresničevanjem projekta 20 za 20?
Soki: Precej. Prva ugotovitev je, da se nimamo česa bati. Kot primer bom izpostavil obisk na Rakeku. Tam sem videl od 300 do 400 otrok in vsaj deset jih je imelo majice z napisi Metallica, AC/DC in Iron Maiden. Ko so prijeli v roke inštrumente, je celo nekaj nastalo. In podobna zgodba se mi je dogajala po vseh šolah, ki sem jih obiskal. V Žalcu je skupina mladih igrala Civil War od Guns 'N Roses.

Tako vidiš, da so zametki, toda če bi jih zdaj pustili, da postanejo samorastniki, se lahko razblinijo. Moraš jih spodbujati in spominjati, da imajo lahko za vzornike tudi slovenske skupine. Tako bomo preprečili generacijski kolaps, ki je nastal zdaj, ko se ni na sceni zgodilo nič. Vsi tisti, ki so zrastli ob harmoniki, jo zdaj seveda poslušajo. In to ni nič narobe.
Slavc: Torej je boj proti harmoniki (smeh)? Šalim se.
Soki: Ne, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo vsi ustvarjali rock. A večina se je odločila, da ustvarja glasbo za avtorske pravice in tu je odvzela del naše identitete.