Ker kakorkoli obrnete - Evrovizija so zgodbe, presvetljene s tisočimi lučmi.

Evrovizija potrebuje presežke, skrajnosti. Po fenomenu Conchite Wurst, po vizualnem presežku Månsa Zelmerlöwa ter "politični" zmagi Džamale, s katerimi je potrkala na naslovnice prav vseh velikih svetovnih medijev, je krvavo potrebovala še večjo zgodbo. In kako doseči presežek, če ne s tem, da se vrneš natanko k izvoru, od katerega bežiš?

Salvador Sobral je natanko to, kar je potrebovala nenasitna evrovizijska "pošast". In je tisto, kar je potrebovalo (evrovizijsko) občinstvo, v vsakdanjem življenju tako močno bombardirano s šumi in zvoki, da ni več sposobno slišati svojega glasu. Potrebovali so tri minute miru, ki ne bi prišel do izraza, če ga ne bi obdajalo 25 eksplozij. Več imaš, manj je vredno poželenja.

V zmagovalnih treh minutah ni zmagala glasba, zmagala je prepričljivo podajanje čustev, ki jih je Sobral zbral v svoji interpretaciji pesmi Amar Pelos Dois. In z njimi se je približal porabnikom "fast food" produkcije, ki svoja življenja živijo prek likov v priljubljenih televizijskih serijah in resničnostnih šovih. V svetu nedosegljivih idealov je tako nekaj najbolj zadovoljivega zagledati navidezno nepopolnost. Slogan letošnje Evrovizije je bil "slavimo raznolikost" - od popolnosti do nepopolnosti. Z eno besedo Blanche.

17-letna belgijska predstavnica je - verjetno nevede - napisala eno najboljših zgodb letošnje Evrovizije. Ko se je njena pesem City Lights pojavila na spletnih glasbenih okoljih, sta tistih 130 udarcev na minuto in globok glas sprožili magnetno privlačnost. Le malokdo je vedel, da za tem glasom stoji mladenka, ki je pred tem prepevala zgolj priredbe. Dejavnik uganke je še dodatno stopnjeval pričakovanja.

Že po prvih intervjujih z evrovizijsko sedmo silo je bilo moč razbrati, da gre za popolno protiutež vase zaverovanim izvajalcev, ki v trenutku, ko se ugasne kamera, obrnejo hrbet. Ko je stopila na veliki evrovizijski oder v beli poročni obleki in nesamozavestno odpela pesem, ki jo je do takrat poznal že skoraj vsak evrovizijski oboževalec v dvorani, je sprožila debele poglede.

Zrušila je vse iluzije, ki so si jih na podlagi zvočnega zapisa ustvarili drugi. Toda mladenka, ki je svojo obleko na zadnji vaji pred finalom popravljala, kot da ima na sebi vrečo za krompir, in ki ji je bilo vse drugo pomembnejše, kot da je vsak las na svojem mestu, ni klonila pod težo pričakovanj. V nobenem trenutku se ni trudila, da bi bila kopija pevk z neverjetno dolgimi nogami, ki jih zakrivajo prekratka krila in s popolno urejeno podobo.

Še največjo uslugo so ji naredili organizatorji, ko so jo v finalu postavili pred nastop Šveda Robina Bengtssona. V dvoboju popolnih nasprotij, kjer je Švedu uspevalo na sekundo loviti poglede v kamero in menjavati gibe, je zmagala Blanche, ki je prikupno zmedena "samo" stala.

Cilj je, da se zgodbe posameznikov približajo zainteresirani množici. Toda tudi najboljše strategije lahko spodletijo. Bolgari so svoje novo evrovizijsko poglavje začeli pisati dan po zgodovinskem četrtem mestu Poli Genove (tekmovalke, ki se je vrnila drugič na izbor in ki je po tem, ko je bila prvič oropana finala, dosegla svojo osebno zmago z osvojenim četrtim mestom v finalu.). Ničesar niso prepustili naključju.

Vpoklicali so mladega 17-letnega Kristiana Kostova (na koncu najmlajšega tekmovalca na letošnji Evroviziji). Zgodba o starosti pomaga, a ni dovolj. Na izbor v Kijev so torej poslali 17-letnega Kristiana Kostova, ki je bil rojen v Rusiji mami Kazahstanki in očetu Bolgaru. Zgodba o večnacionalnosti pomaga, a ni dovolj. Na izbor v Kijev so poslali 17-letnega Kristiana Kostova, ki je bil rojen v Rusiji mami Kazahstanki in očetu Bolgaru ter v pesmi Beautiful Mess med vrsticami opeva trenutno najbolj perečo tematiko v svetu - migrantsko krizo. Paket, ki so ga zavili v enega izmed scensko najbolj dovršenim nastopov, je bil premalo za zmago.

Evrovizija v času družbenih omrežij je resničnostni šov. Cilj je ugajati drugim. Prepričati, da si tisti, skozi katerega lahko gledalec projicira svoje življenje. Tako postaneta dva tedna na izboru eno samo tekmovanje za čim večje število všečkov. Sorazmerno s tem se v zadnjih letih na izborih pojavlja vedno več nekdanjih tekmovalcev na resničnostnih šovih, kot so The Voice, X Factor in talentih. Pevci, ki so bili v svoji preteklosti že pripravljeni, da naredijo prav vse, ko ure in ure stojijo v vrsti, da pridejo do svojih treh minut. Zato nikoli ne pošljite šprinterja na maraton, ker bo ostal zaljubljen v svojih pretečenih sto metrov, a brez končne uvrstitve.

Letos je slavil 28-letni Salvador Sobral, ki je zaradi zdravstvenih težav izpustil prav vse promocijske koncerte pred prihodom v Kijev. Tja je prišel šele dva dni pred prvim glavnim nastopom. Uradno je manjkal zaradi operacije hernije, a ves čas Evrovizije so bile glasne govorice, da Sobral čaka na presaditev srca. Namesto njega je na vajah nastopala sestra (tudi avtorica) Luísa, s katero sta na koncu v duetu na velikem odru zaključila portugalsko pravljico na Evroviziji.