Katja Koren se ne uvršča med goreče evrovizijske navdušence, kot samostojna glasbena izvajalka raje izvaja glasbo s pridihom funka in džeza, oziroma zvrsti, ki na Evroviziji morda niso zelo pogosto zastopane. Lani je med drugim izdala svoj prvi samostojni glasbeni album z naslovom "Veš, kaj mislim?".

Javnosti se je prvič predstavila leta 2005, ko se je potegovala za zmago na Bitki talentov, leto pozneje pa je že odpotovala na Evrovizijo. Natančneje, v Atene z Anžejem Dežanom, ki se je preizkusil s pesmijo "Mr. Nobody" (Plan B). Leta 2011 je na evrovizijsko pot v Nemčijo pospremila Majo Keuc in s skladbo "No one" so se celo uvrstili v finale. Ta občutek, ko so Slovenijo razglasili za finalistko, je bil nepopisen, pravi.

Zadnjič se je na Evroviziji kot spremljevalna pevka preizkusila lani, ko je na odru v Bakuju nastopila z Evo Boto. V pogovoru za MMC je povedala, kakšne predstave o velikem festivalu so se ji razblinile, nam zaupala, zakaj ni privrženka evrovizijskega festivala, z nami delila nekaj simpatičnih anekdot in nam naštela, katere uspešnice Eme in Evrovizije so ji najbolj všeč.

Ste že od majhnega navdušeni nad Evrovizijo? Sprašujem, ker to po navadi rečejo vsi, ki tam nastopijo.
V resnici nisem tipična predstavnica. Seveda sem rasla tudi s temi uspešnicami, a težko bi rekla, da je bil to moj cilj v življenju.

Ravno Anžej Dežan, ki ste ga spremljali v Atenah, je vedno rad poudarjal, kako so bile to njegove sanje.
Tako je. No, nastop na Evroviziji je v vsakem primeru privilegij in vedno sem bila hvaležna, da sem lahko šla, to so super izkušnje.

Katero izkušnjo bi najbolj izpostavili?
Nastopanje na tako velikem odru in delo z izjemnimi profesionalci. Za to v Sloveniji morda ne dobiš tako pogosto priložnosti. Evrovizija te nauči prenašati velike pritiske. V Atenah smo imeli na odru na primer luknjo in smo morali prav paziti, da ne bi stopili noter. Ali pa imaš na primer obleko, ki se ti lahko ob napačnem gibu strga.

So se vam predstave razblinile?
Seveda, vidiš pač, da ni vse popolno. Seveda glasba na Evroviziji ni na prvem mestu, zato mi vse to tudi ni "vau". Zdaj v zadnjem času gre bolj za promocijo držav. Če bi bila glasba na prvem mestu, kot je bila v starih časih, potem bi bila morda večja privrženka.

Med drugim ste bili v Azerbajdžanu. O državi se je pisalo veliko negativnega - naj bi bila ena izmed držav, ki so najbolj obremenjene s korupcijo. Kako ste jo doživeli vi?
Precej sem bila razočarana nad tamkajšnjo situacijo, kmalu se zaveš, v kakšnem lepem okolju pravzaprav živimo v Sloveniji. Tam ljudje o politiki niti ne smejo govoriti, varnost pa je na čisto drugem nivoju. Tam ni srednjega sloja, vidiš samo bedo in blišč.

Na katerem izboru ste se počutili najbolje? Je bila razlika med organizatorji v različnih državah?
Seveda so bile razlike. V Grčiji je bilo bolj kaotično, v Nemčiji pa vse po predalčkih. Azerbajdžan je bil poseben problem, ker v bistvu sploh ni več v Evropi in so morali tja uvoziti veliko ljudi. Ekipa je delala po dvajset ur na dan in na koncu so se zdeli popolnoma izžeti. Letos bo po mojem zelo dobro in na nivoju, ker Švedi tako ali tako obvladujejo to sceno, od tam pač prihajajo najboljši producenti.

Na Evroviziji ste bili trikrat. Pa morda veste, za koliko različnih popevk ste posodili spremljevalne vokale na naši Emi?
Tega pa ne bi vedela. Vem pa, da sem eno leto pela pri štirih skladbah in sem prav hitela, da sem se lahko med eno in drugo hitro preoblekla.

Ste potihoma za kakšnega izvajalca, s katerim ste sodelovali, bolj navijali?
(Smeh) Ne, jaz sem v popolnoma drugem svetu. Opravim svoje delo profesionalno, ker me povabijo, sicer pa sem zasebno v popolnoma drugem filmu.

Se pravi, ste kdaj nastopali s kakšno popevko, ki vam ni bila všeč?
Seveda, a to ne pomeni, da svojega dela nisem opravila, kot je treba.

Ste kdaj zavrnili kakšno sodelovanje?
Včasih sem že morala, ker mi preprosto časovno ni uspelo. No, kdaj pa sem koga zavrnila tudi zato, ker mi pesem res ni bila všeč.

Vsi zmagovalci, s katerimi ste odšli na evrovizijski izbor, so bili novinci, ki so se javnosti predstavili v šovih talentov.
Tudi jaz sem začela na tak način, ko sem nastopila na Bitki talentov. V resnici sem pozneje najprej začela peti pri uveljavljenih izvajalkah, kot so Regina, Nuša Derenda ali Alenka Godec, naključje pa je hotelo, da sem na izbor odšla ravno z mlajšimi.

Ste kdaj razmišljali, da bi se prijavili kot samostojna izvajalka?
O tem nisem razmišljala, a nikoli ne reci nikoli. Sicer se bolj vidim na kakšnih soul-funk festivalih v tujini. Za zdaj nimam posebne želje po Evroviziji, po drugi strani pa se zavedam, da je to za izvajalca super promocija.

Katera je vaša najljubša popevka iz Eme in katera iz Evrovizije?
Magnificova Silvija, Tih deževen dan EN X banda, na svetovnem izboru pa mi je bila lani všeč albanska pevka, ki je pela z Rambo amadeusom. Vidite, sem malo bolj alternativka (smeh). No, v času odraščanja so me definitivno zaznamovale tudi največje uspešnice, na primer Abbin Waterloo.

Vas je v organizacijskem smislu na evrovizijskih izborih kaj presenetilo?
Predvsem to, kakšni profesionalci so. Vsak nastop mora biti popolnoma dodelan, vsaka stvar je desetkrat premišljena. Od ličenja, ki ga preizkusijo petkrat, do pozicije glave med nastopanjem.

Če je do nedavnega v praksi veljalo, da se na Evroviziji pojavljajo pretežno mladi in neuveljavljeni izvajalci, so zdaj mnoge države začele pošiljati velika imena. Velika Britanija Bonnie Tyler, Nizozemska Anouk … Kako gledate na to?
Načeloma se mi zdi super, da se pojavljajo novi mladi izvajalci, po drugi strani pa vem, kako je stati na tistem velikem odru, in vem, da tja ni dobro postavljati ljudi brez izkušenj. Na tistem velikem odru se res pokaže, iz kakšnega testa si. Sicer so kakšni mladi novinci morda neobremenjeni, ker se vsega niti dobro ne zavedajo, morda je bilo to prisotno pri Evi (Boto, op. p.) ali pa je le tako "skulirana", da se je te stvari sploh niso dotaknile. Vsi, s katerimi sem bila, so se sicer odrezali odlično.