Sólstafir so veljali za black metal skupino vse do EP-ja Vil Valhallar, a nato je prišlo obdobje, ki so ga močno zaznamovali postrokovski/pankovski vplivi z Í Blóði og Anda. Zadnje izdaje četverice so daleč od klasičnega black metala, toda še vedno ostajajo vplivi. Köld je bil album, ki jih je zaznamoval in jim prinesel slavo - še danes velja za njihovega najuspešnejšega. Edinstven tok, progresiven zvok, nalezljive melodije - to so komponente, ki jih skupina združuje pri avdiozapisih in ki jih je prinesla v ljubljansko Galo Halo.

Islandci so se vrnili v Slovenijo po več kot letu dni, ko so nastopili na MetalDays. Zato ni presenetljivo, da njihov spomin na Slovenijo obsega žgoče sonce, ki je sijalo med njihovim nastopom v Tolminu. Islandski težkokategorniki so se vrnili z rokerskimi kitarami, neutrudljivimi bobni in vokalom ter prezenco 'frontmana' Aðalbjörna Tryggvasona.

K nam so prišli z novim albumom Ótta, ki predstavlja nadaljevanje obdobja, katerega začetek sega v 2011 z Svartir Sandar. Z njim se pomikajo po ozemlju postrokovske nadčutnosti in svobodne ustvarjalnosti. In čustva, ki so ujeta na album, sprostijo šele na nastopih v živo, kar je pokazal sinočnji koncert.

Že z uverturo v večer Náttfari in pozneje s skladbo Ótta (na videoposnetku) so postavili temelje kitarske udarnosti, ujete v dvopolni krog - od moteče glasnosti do spokojne tišine. Prav dejstvo, da v svojo glasbo brez težav postavljajo element tišine - na primer pred skladbo, ki so jo odigrali brez spremljave klaviatur, Lágnætti je Tryggvason prosil vse zbrane za tišino (in jo pogojno dobil - ob nekaterih vzklikih).

Prav Lágnætti je del širše zgodbe, saj se zadnji album začne prav s to skladbo. Osem skladb, odpetih v islandščini, kolikor jih premore album, temelji na konceptu starega sistema islandskega merjenja časa, kjer en del predstavlja tri ure. Lágnætti je tako sinonim za polnoč in štetje se konča z Náttmál, ki je tudi del repertoarja na njihovi zadnji turneji.

Morda je prav skladba Ótta dober prikaz bistva skupine, kjer se zvok giba iz mojstrske introvertnosti kitar, ki napajajo "širšo sliko" v obogatena klasična g-g-b-d-zaporedja. Tryggvason ob tem ostaja v varnem območju, kjer se približuje poslušalcem ob prepevanju nežnih tonov. Te že v naslednjih nekaj minutah nadomesti z besnimi kitarskimi riffi in vokalnimi vložki.

Vrhunec večera za polno Galo Halo je bila izvedba skladbe Fjara, za katero se je pevec pred tem šalil, da so mu ponudili 10.000 evrov, če je ne zapoje. On je vzel denar, a tudi Fjara je odmevala iz grl zbranih.

Ambientalna islandska godba, ki črpa iz korenin folka in sludgea, je bila tako le pika na i festivalnega večera, ki ga ga dopolnili zasedbi Esben And The Witch in Obsidian Kingdom.

Do takrat pa lahko najdete več utrinkov dogajanja v Gala Hala spodaj.