Eni izmed pionirjev death/doom metala - poleg zasedb Anathema in My Dying Bride so se tako znova ustavili v Sloveniji. "Radi gremo tja, kjer nas cenijo," je za MMC dejal pevec zasedbe Nick Holmes.

Skupina, ki je svoj zalet in slavo doživljala v sredini 90. let prejšnjega stoletja z albumoma Icon in Draconian Times, je poleg železnega repertoarja predstavljala svoj najnovejši album Tragic Idol. Album sam je nadaljevanje dela, ki so ga začeli s Faith Divides Us in vanj želeli stisniti čim večjo količino doom metala, ki je v preteklosti niso "polovili" v njihovih bolj eksperimentalnih izdelkih.

V uri in 15 minut - kolikor je trajala njihova vnovična vrnitev pred slovenske oboževalce - so ledino ob ogretem ozračju, ki ga je segrel nastop Soen, orali kitarski rifi Gregorja Mackintosha in Aarona Aedyja na ritem kitari. Če se je moč Widow še izgubljala v tonskih zankah prostora, je instrumentalni del zasedbe, kjer sta svoj del odigrala še basist Steve Edmondson in najnovejši član skupine Adrian Erlandsson, vlekel voz nostalgije z neutrudno hitrostjo. A pogledi so se vedno bolj ustavljali na pevcu Holmesu, ki je kljub korektnim izvedbam nekaterih skladb, ostal bolj ali manj obsojen na plačevanje davka, ki so ga od njega zahtevale utrujene glasilke.

Kitarske solaže za sladokusce
Duh Paradise Lost je tako naprej oživljal Mackintosh. Kitarske solaže so nadomeščale vokalne izbruhe. Njegovi sprehodi s prsti obeh rok po vratu kitare pa so bili tako paša za oči kot za ušesa. Četudi brez las, je Aedy vihtel svoj vrat in razbijal kot v svojih najboljših časih. Manjkali pa niso niti sintetizirani - Depeche Mode obarvani - vložki, ki pa so bili (na žalost) posneti na matrico - kot so bili pri skladbah Enchantment in One Second.

Do polovice polna Katedrala Kina Šiška je svoje tragične idole sicer spremljala s sinhronimi dvigi rok in ploski, ki pa so jih sprožile šele pobude Holmesa. Tudi drugače je pevec pustil, da večino govori glasba - odmore je tako zapolnjeval z napovedmi skladb, ki so sledile. S prvo vrnitvijo na oder so se z Embers Fire le ogrela tudi grla zbranih, ki jih je nato z baladno Faith Divides Us Holmes umiril oz. pripravil na udarni zaključek s Say Just Words v slogu metalskega spogledovanja z udarnimi ritemskimi spremljavami.

Predskupine zorale ledino
Večer temačne glasbe pa so že pred Paradise Lost čarali zagrebški gotiki Phantasmagoria z njihovo izdelano vizualno podobo in člani progressive metal superskupine Soen. Čeprav bi jim marsikdo - predvsem na račun pevca - na prvi posluh očital preveliko podobnost s Tool, Soen niso skupina, ki bi jih lahko spoznali na "prvo žogo".

Baladno metalsko simfonijo so nadgrajevali z dvoglasjem pevca Joela Ekelöfa (sicer znan po delovanju v zasedbi Willowtree) in kitarista Kima Platbarzdisa. Prav on je z basistom Stevom DiGiorgio (znanim po sodelovanju s skupinami, kot so Sebastian Bach, Dragonlord, Iced Earth in drugimi) skrbel za energijske valove - ki sta ju vizualno nadgradila z udarjanjem svojih dredov na vse strani.

Za ene zaključek, za druge začetek
Metalski zaključek tedna je tako za nekatere potešil jesensko postdepresijo po domačem prazniku metala sredi Tolmina, spet za druge pa je bil dober vpogled, kaj jih čaka na prihodnjem - Soen so namreč že potrjeni za prihajajoči festival MetalDays, ki se bo zgodil prihodnje poletje - in še zadnje slovo (vsaj za nekaj časa) od Paradise Lost, ki - kot je dejal Holmes v pogovoru za MMC - že tudi sami čakajo na odmor od preigravanja.

Izseke pogovora s Holmesom in nekaj utrinkov koncerta si lahko pogledate v spodnjem videu. Še več utrinkov nedeljskega dogajanja pa najdete v spodnji fotogaleriji.