Nabito polne Križanke so sinoči preskakovale kulturne ovire in se prepustile žanrski nasladi, ki jo je pripravila 32-letna Isabelle Geoffrey. Slovenijo je obiskala prvič in že ob prvem stiku z občinstvom nekaj minut čez 22. uro vzpostavila pristen stik, ki je bil nad vsemi besedami in kretnjami. Pred prihodom so občinstvo ogrevali domači mojstri združevanja ritmov iz "stare šole" in elektronskih pridihov - Manouche, ki so očarali tudi Zaz. Nato pa je prva zvezda večera prikorakala na oder po krajšem instrumentalnem uvodu v značilno uvodno skladbo Les Passants, ki je hkrati prva na njenem istoimenskem albumu iz leta 2010 kot tudi na njenih koncertnih postojankah.

Pot na novi turneji, ki jo je začela prav na svoj 32. rojstni dan, 1. maja, jo je k nam pripeljala iz nemškega Trierja. Po popoldnevu in večeru, preživetem v Ljubljani, kjer jo je pot zanesla tudi na Metelkovo, je sinočnji dan mineval v slogu perfekcionističnih priprav na nastop. Nabito polne Križanke so njen trud nagradile takoj - zadnji kitici refrena Les Passants so odpeli sami. A vrstice "Passe, passe, passera la dernière restera" so bile le začetek več kot uro in pol trajajočega nastopa Francozinje, ki ji je uspelo klasičnemu šansonu, džezu in soulu dodati sodobni pridih. A ta pridih se ne skriva le v njenem hripavem glasu - ki že zahaja v sfero, da bo počil, ko se izkaže, da je le most do čutnih vokalnih linij. Ne. Kar Zaz dela edinstveno - in kar je dokazala tudi sinoči - sta njena karizma in odrski nastop.

Spoznavali smo vse obraze Zaz
V spremljavi bobnarja, kontrabasista/basista in klaviaturista v obrambni vrsti in kitaristov v vezni vrsti je sama napadala najprej s pozivi v angleščini: "Skačite, skačite!" Ko to ni več zadostovalo, je nekdanja vaditeljica kung fuja stvari vzela v svoje noge in lahkotnih korakov s poskoki stopnjevala svojo "prezenco". Nagrajena za vsako odpeto skladbo, ki ji ni vzela nobenih dragocenih sekund, ampak jih je kvečjemu dodala, so jo zbrani sploh na začetku nagrajevali z močnimi aplavzi. Grla pa so ostala bolj ali manj suha, sploh še pri La Chat - skladbi, ki je iz nje izvabil tisto Isabelle, ki se je kalila v teatrih in je vedela, v katerem delu nastopa bo mačji krik in kretnja v slogu praskanja s kremplji ravno tisti kazalnik, ki jo bo predstavil še v bolj navihani luči.

Poleg mačjih krikov so se medmeti izkazali za odlično ohranjanje interakcije s občinstvom, potem ko je izrabila adut v obliki slovenskih besed, med katerimi je izstopal: "Hvala!". Kajti občinstvo je precej lažje kot besedam, na primer iz nežnejše Port Coton, sledilo paranoičnim sprehodom po črno-belih tipkah - v na primer La Fée (tokrat v nasprotju z izvirnikom v klaviaturistični spremljavi, in ne klavirski) - in Zazini piščali, ki je pospeševala tempo. S skladbo J'aime a Nouveau, kjer oboževalci niso pričakovali nič drugega kot Zazine prehode iz nižin v hripave višine, je prvič resneje opozorila na inštrumentalno zaledje, natančneje na moč solaže električne kitare po vokalnem poigravanju.

Pevka ali umetnica? Oboje.
Ostalo ni le pri vokalnem igranju, precej se je vživela tudi v igro na odru. Po premetavanju na vse konce jo je občinstvo ob prirejeni Petit homme videlo na kolenih. Kljub vsemu umetnica, ki si je zaobljubila, da bo vedno pela - četudi je občasno izgubila željo po glasbi, jo je ta vedno našla (piše na njeni spletni strani) - ni pustila, da bi se obiskovalec zlahka odločil, kaj ga prepriča bolj: "šov" ali vokal.

Tako je v enem trenutku izkazovala svoje vokalne sposobnosti v stilu spiritualno naravnanega uvoda v kakšno hollywoodsko priredbo klasik, kot je bila na primer Troja, v drugem pa je že piskala na svojo izrezljano piščal in občistvu v usta polagala besede, kot so: "Je Veux d'l'amour, d'la joie, de la bonne humeur, ce n'est pas votre argent qui ..." Seveda v delu koncerta, ko je k vrelišču plesnega utripa (kolikor je bil le mogoč v natrpanih Križankah) vse spravila skladba Je Veux. In da ni ostalo le pri tem, je Zaz pokazala še svoje "beatbox" znanje, ki si ga je nabirala, ko je sodelovala z rapzasedbo 4P, v uvodu v Ma Folie, med katero so obiskovalci lahko spoznali še tisto njeno neuravnovešeno plat, ko se je v nekem trenutku znašala s palicami nad činelami bobnov, v drugi pa zamrznila skupaj s člani skupine in pustila zbrane negotove v ploskajočem razpoloženju.

Četudi je kdo pogrešal interakcijo v angleškem jeziku, ni ostal popolnoma razočaran. Zaz je v polomljeni angleščini popuspešnico I'm So Excited The Pointer Sisters spojila s šansonskimi legami in zadovoljila še tiste, ki radi sledijo sleherni besedi, ki jih izvajalec na odru poje. Angleščino pa je bilo mogoče razbrati še iz njene francosko-angleške mešanice, ki jo združuje skladba You Prayed the Sunshine.

Energija besed nad njihovim razumevanjem
Oviro pri razumevanju je sicer elegantno premostila dvakrat, s pomočjo prevajalke iz občinstva. Najprej želela približati občinstvo v vzdušje Dans Ma Rue. "Zaprite oči. Na nosu imate to. V 30. letih smo. Nekdo prihaja po ulici. Stari smo med šest in devet let. Zaprimo oči /.../."

Nato pa je predstavila še v Sloveniji igro, ki jo izvaja v vsaki državi, katero obišče. "Vsi bomo naša čustva, ki jih držimo v sebi, dali ven. Te, ki jih v sebi držimo že dalj časa. Ni dobro, da jih držimo v sebi. Dajmo jih ven. Vsa čustva iz prostate in jajčnikov. Dajmo jih ven. Za vse generacije, ki so bile in še bodo. Dajmo ven, živalski krik, Slovenija," je Zaz - v upanju, da iz Križank izvabi čim bolj živalski krik, ki je njena ekipa posnela (na koncu turneje pa bodo izbrali državo z najboljšim krikom in v jeziku te države bo Zaz posnela skladbo) prebudila zbrane in jih popeljala v začetek Ni oui Ni Non. Seveda pa se je tudi drugače na vse pretege - v okviru komunikacijskih omejitev - trudila iz občinstva spraviti kar se da največ: že sodelovanje z vzkliki "da", so se izkazali za veliko zmago, četudi so bili malce zadržani.

Slovenija je ni pustila kaj hitro domov, po njenem odhodu iz odra so jo priklicali nazaj. Zaz je v - za tiste, ki se jim je že mudilo domov, že malce dolgoveznem - podaljšku ponudila poslastico predvsem za ljubitelje počasnejših ritmov. Konec je bil udaren. Iz kitare se je zaslišal rock, bobni so se iz ozadja prebijali v ospredje. In to vse po tem, ko je Zaz že dokazala, da je moderni francoski soulšanson (ali kamor koli jo že uvrščajo kritiki) lahko več kot rock'n'roll.

Nekaj utrinkov s koncerta pa smo za vas zbrali v spodnjih videih in fotogaleriji.

Klavdija Kopina (spremljate me lahko tudi na Twitterju), foto: Sandi Fišer in Miro Majcen (foto št. 21, 26, 33, 42, 43, 45, 47, 48, 50)