Silak, ob katerem je verjetno prva misel lomljenje kosti iz filmov, ki so jih njegovi oboževalci lahko gledali predvsem na televiziji ali videokasetah (le peščica njegovih filmov je doživela premiere v kinodvoranah), je prišel v Slovenijo z misijo - pokazati svojo ljubezen do bluza. Ljubezen, ki je celo starejša od ljubezni do igre. Seagal igra kitaro od dvanajstega leta, njegove skladbe so se pojavljale v filmih, v katerih je igral, največ pozornosti oboževalcev pa zadnja leta vzbuja prav njegova skupina, ki je za številne edina prava priložnost, da ga vidijo v živo.

Tako so se sinoči v ljubljanski Cvetličarni okoli devete ure zvečer začeli zbirati tako oboževalci lika in dela Stevena Seagala kot tisti redki poznavalci njegove glasbe, ki njegovo glasbeno kariero spremljajo od prvenca Songs from the Crystal Cave leta 2005. Na aktualni turneji, med katero je obiskal Slovenijo, predstavlja svoj zadnji album Mojo Priest, so se vrstili zapisi pred njegovim prihodom.

Brez predskupine so okoli pol desetih na oder prikorakali člani njegove skupine. Pogled na motor zasedbe Big Billa Morganfielda, sina legendarnega mojstra bluza Muddyja Watersa, in prvih nekaj minut muziciranja Ernesta Tibbsa na baskitari, Toma Hambridga na bobnih, Shada Cobba na kitari ter Martyja Grebba na klaviaturah, je vzbudilo upanje na zanimiv bluzovski večer. Toda po nekajminutnem Grebbovem prepevanju ob poplesavanju spremljevalnih vokalistk, katerih jedro tvorita dvojčici Sarah in Maria Fitzmaurice, so se vsi pogledi preusmerili na desno stran odra.

Med uvodom v večer kantribluza se je zaslišal močen aplavz. Na odru se je pojavila malce večja pojava, kot smo je vajeni z malih zaslonov, odložila je pokrivalo in počakala, da so ji člani tehnične ekipe prinesli kitaro, ki si jo je do konca uvodne skladbe namestila nase in pozdravila: "Pozdravljeni, veseli smo, da ste nas povabili v goste. Prvič nastopamo tu in smo zelo srečni, da smo lahko tu." A že za uvodni aplavz se je moral obiskovalec kar potruditi, da je ujel vse besede. Ko pa se je začelo težko pričakovano muziciranje Stevena Seagala, je sledilo največje razočaranje večera - slab zvok.

"Seagal je zapel kaj?!"
"Na začetku sem bil malo razočaran nad našim ozvočevalcem. Z družbo smo se šalili, da je bolje, če na koncu koncerta pobegne, drugače ga bo pretepel. Sam bi ga," je v smehu po koncertu za MMC dejal pevec skupine Rok'n'band Rok Ferengja.

Seagalov glas je bil med devetimi skladbami večera, ob katerih je zbrane razveseljeval s svojo prisotnostjo, resda nezaznaven. Njegov pripovedni izraz nikakor ni prišel do izraza - niti med počasnejšim skladbami (Love Doctor), kaj šele pri bolj veseljaško naravnanih (Talk to My Ass). Precej bolj so tako prišli do izraza vokalni vložki Morganfielda, ki je silaka dopolnjeval pri pevskih vložkih. Predvsem pa je v teh nekaj minutah glasbene sladokusce lahko navdušilo par kitarskih solaž - tako Seagala kot Morgenfielda. A bilo je premalo.

"Je pa tako, da ljudje pri nas ne poznajo te glasbe. Tudi sam sem prišel iz več razlogov: prvotno zaradi glasbe, ki mi je pri srcu, da bi videl hollywoodskega junaka in mojstra aikida, ki ga tudi sam treniram," je dejal še Ferengja.

Prevelika pričakovanja in kratek nastop
Slaba ura muziciranja, v kateri je skupina postregla še z bisom - skladba BBQ, je bila za mnoge, ki so plačali 30 evrov za vstopnico, premalo. Ali pa vsaj ne toliko dovolj, kot je na primer pred letom dni postregel še en igralec v bluzovskih vodah, ki je prišel v Slovenijo, Hugh Laurie.

Ko je Seagal drugič odkorakal z odra, je večina pričakovala, da bo vsaj njegova skupina nadaljevala, a je pustila obiskovalce ravno toliko ogrete, da je bilo razočaranje še večje. Kakšnih petdeset najbolj vnetih oboževalcev, se je potem gnetlo pred vhodom v zaodrje z upanjem, da bi lahko hollywoodskega zvezdnika vsaj pocukali za rokav, in zvezdnik si je vzel čas ter jih sprejel v svoji garderobi.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledat spodaj.